Nataša Kočar. Pisanje o plesu je zanimivo, a včasih tudi stresno! A širim obzorje pogleda na orientalski ples!

Pisati ali plesati? Pri Nataši je oboje (foto: arhiv NK)

Kaj je prva misel, ki se vam poraja, ko vam nekdo reče, da piše o plesu? Da opisuje ples, plesne gibe, plesne korake? Ali da piše o plesni zgodovini, delu plesalcev, morda o plesni predstavi? Vse to je namreč pisanje o plesu.

Tudi jaz pišem o plesu na različne načine. Pri meni se vsak zapis o plesu najprej zgodi kot ideja. Ta ideja potem najde pot na papir, iz papirja pa k prenosniku, kjer odprem novo datoteko in jo začnem polniti z besedami in stavki. Jaz osebno pišem o plesu na štiri različne načine in vsak od njih zahteva drugačen način dela, drugačen pristop k tematiki in predvsem zelo drugačen stil pisanja: o plesnih gibih, korakih in o plesni didaktiki; o drugih pogledih, kot so zgodovinski, zdravstveni, psihološki; plesnih potovanjih in s tem povezanih raziskovanjih; intervjuji s plesalkami.

Nataša je avtorica knjige 1001 gib orientalskega plesa, ki je prevedena tudi v angleščino

Ko sem napisala svojo knjigo 1001 gib orientalskega plesa, sem se srečala s to prvo obliko pisanja, pisanja o plesnih gibih, korakih in plesni didaktiki. Še preden sem začela pisati, sem si naredila neke vrste pregled, tabelo poglavij in podpoglavij, ki mi je služila kot kompas pri pisanju. Nato sem se lotila posameznih poglavij in začela s prvimi besedami. Plesna didaktika je hvaležna tema, saj v njej podajam praktične izkušnje iz svoje bogate plesno-učiteljske kariere, medtem ko je pisanje o gibih povsem druga zgodba. Kako opisati gib, korak? To se mi zdi ena najtežjih nalog pisanja o plesu, saj je zame osebno največji izziv gibanje pretvoriti v besedo, tako da je to razumljivo in nazorno. Pri tem sem se držala pravila, da sem se v trenutku, ko sem začela opisovati nek gib in to, kako ga poučujem, z mislimi prestavila v plesno dvorano in si predstavljala, kako gib učim in kako ga razlagam učenkam. Tako je šlo potem lažje. Potrebovala sem izjemno koncentracijo in veliko zaporednih branj istega besedila, da sem bila zadovoljna z napisanim. Sledilo je testno branje kolegic plesalk in tudi tistih, ki ne plešejo, da sem lahko preverila objektivnost in razumljivost.

S kolegicami sopesalkami

Povsem drugačna zgodba je bila pisanje o zgodovini orientalskega plesa v Sloveniji. Na pobudo urednice angleške revije za orientalski ples Mosaic, Liz Newman, sem se lotila obsežne raziskave o tem, kako se je orientalski ples razvijal v naši mali državi. Najprej sem pripravila strategijo in se osredotočila na pogovor s kolegicami, ki že dolgo plešejo. Le-te so mi pomagale sestaviti listo plesalk in drugih pomembnih oseb, ki so krojile razvoj orientalskega plesa v Sloveniji. Sledila sta dva meseca intenzivnih priprav na intervjuje (branje drugih člankov, zapisov na spletnih straneh itd.) in intervjujev. Na podlagi opravljenih intervjujev sem si ustvarila sliko in jo počasi začela sestavljati. Uporabljala sem tehniko pripovedovanja in jo dopolnjevala z izreki posameznic in posameznikov, ki so sodelovali pri sestavljanju tega pisanega mozaika preteklosti. Najtežje se je bilo odločiti, koliko prostora nameniti določeni plesalki ali dogodku, zato sem se odločila, da bom zgodovino predstavila kot pestro sestavljanko dogajanj: začetki, festivali, najuspešnejše plesalke, slovenski arabski klub itd. Na ta način sem se izognila favoriziranju. Težko je namreč pisati o vseh plesalkah, ki so v nekem trenutku plesale, saj je vsaka po svoje pustila pečat, a osredotočiti se je bilo treba le na nekaj najbolj v nebo vpijočih dejstev. Zadnji del takega obsežnega dela, pisanja, kjer so vključene zgodbe ljudi, je seveda avtorizacija besedila. Vsi, ki so prispevali svoje mnenje in zgodbo v določeno pisano celoto, morajo potrditi, da se strinjajo z napisanim oz. povedo, kaj je treba dodati, popraviti. Ko pišem o dobrobitih plesa na telo in dušo, se v veliki meri naslonim na že napisane vsebine in jih kombiniram z lastnimi izkušnjami. Pri tem pa seveda pazim, da vedno omenim avtorje člankov, na katere sem se oprla, oz. jih temu primerno in pravilno citiram.

Potovanja v dežele od koder prihaja orinetalski ples vedno znova navdušujejo

Eden mojih najljubših hobijev je potovanje in z njim povezano raziskovanje. Odkar plešem orientalski ples (zadnjih 20 let), me vsakič znova fascinirajo dežele, od koder naš ples prihaja, in te so postale moja glavna destinacija. Kadarkoli se odpravim na plesno pot, odkrijem nekaj novega in vedno znova dobim navdih za nova ustvarjanja. Ko se vrnem s potovanj, zapišem vtise in jih objavim na svoji spletni strani ter zadnje leto in pol tudi na Paradi plesa. Pisanje o potovanju in izkušnjah na njem je svojevrsten izziv, saj je treba kombinirati paleto čustvenih doživetij, novih znanj in dejstev, ki so včasih lahko drugačna od trenutne, doživete situacije. Tako si že pred potovanjem vedno vzamem čas, da si preberem dejstva o destinaciji in kulturi, plesni zvrsti in tamkajšnji glasbi. Na terenu se prepustim izkušnji in si vedno vzamem čas, da preverim informacije, o katerih sem brala. Ko se vrnem domov, še enkrat pregledam nabor vsega gradiva: dejstev, izkušenj in doživetij, ter jih potem počasi zapišem na papir. Za okvir članka si izberem časovnico potovanja, če pišem o celotni poti, če pa pišem samo o neki določeni stvari na poti, o glasbi in plesu v določenem delu, potem se osredotočim samo na tisto stvar. Včasih začnem z izkušnjo, drugič pa s teoretičnim uvodom.

Ena najljubših stvari, ki jih počnem, so intervjuji s plesnimi kolegicami. Rada poslušam različne zgodbe plesalk in z njimi podoživljam njihovo plesno pot.
V zadnjem letu in pol, odkar redno sodelujem s Parado plesa, sem se izmojstrila v pisanju intervjujev. Pisati intervjuje je sicer zelo zanimivo, vendarle pa tudi malce stresno, saj v resnici zapisujem izgovorjene besede plesalk, in to je velika odgovornost. Moji intervjuji namreč potekajo v obliki pogovora, ki ga snemam. Potem pa posnetek poslušam in skušam slišano zapisati v isti ali vsaj podobni obliki, kot je bilo izrečeno. Pogovor poteka v pogovornem jeziku, včasih v narečju, zapisati pa ga je treba v knjižnem jeziku. To je izziv.

Veseli smo, da je Nataša sodelavka Parade plesa in čakamo na njen nov članek (foto: osebni arhiv)

Pisanje o plesu me radosti in dodatno izpopolnjuje. Na ta način poglobim svoje znanje, ga utrdim, širim svoja obzorja in obzorja tistih, ki berejo, obenem pa ovekovečim dogodke in na piedestal postavim dela plesalk, ki dodajajo svoj košček k mozaiku plesne skupnosti.