Nataša Kočar je v decembru pisala o evoluciji orientalskega plesa pri nas; danes razmišlja, kam naprej.
Če na kratko povzamemo. Vročica orientalskega plesa je Slovenijo zajela konec devetdesetih let 20. stoletja in prvih deset let novega tisočletja, potem pa je počasi popuščala. Na začetku skoraj ni bilo mesta ali vasi v Sloveniji, kjer se dekleta ne bi vrtela na orientalske ritme. Imeli smo dva velika festivala, najprej festival Bazar (2006–2010) in nato festival Nawar (2010–2018), imeli smo turško restavracijo Yildiz Han (2002–2020), ki je organizirala redne tedenske nastope plesalk. Zgodilo se je skoraj petdeset večerov arabske kulture (1998–2019), ki jih je organiziral Arabski klub Slovenije, in nekaj ponovitev festivala arabske kulture Šams (2009–2019), ki ga je organiziralo društvo Rozana iz Maribora. Plesalke smo organizirale gostovanje številnih priznanih plesnih mojstrov in mojstric orientalskega plesa in arabskih folklor z vsega sveta in pripravljale izobraževanja za vse znanja željne plesalke. Pripravljale smo plesne predstave in produkcije, s katerimi smo gostovale po Sloveniji in tujini. Slovenija se je uvrstila na mednarodni zemljevid orientalskega plesa kot zanesljiva gostiteljica največjih plesnih imen, po drugi strani pa so tudi mlade slovenske plesalke dokazale, da sodijo v sam vrh svetovne orientalske plesne smetane.
Kako pa je z orientalskim plesom v Sloveniji danes? Kar nekaj plesalk in učiteljic, ki so bile omenjene v članku o evoluciji orientalskega plesa v Sloveniji, v tem trenutku ne poučuje ali pa se aktivno ne ukvarja več z orientalskim plesom. A nekaj nas je še takih, ki vztrajamo. Nekaj takih, ki vodimo svoje šole orientalskega plesa naprej, ki smo ustvarjale tudi v času epidemije in ostajamo optimistične za naprej. Petim kolegicam in sami sebi sem zastavila tri vprašanja, povezana s pogledom na zadnjih deset let pred epidemijo, čas epidemije in prihodnost.
Moje sogovornice so bile: Iris Zavelcina (KUD Leyli, Tržič), Alja Shaar (KUD Baladi, Ljubljana), Vesna Jevšenak (Salam Ghazeea, Ljubljana), Edita Čerče (Silk Dance Company, Maribor) in Ksenija Visket (Hiša Zahir, Maribor).
Zadnjih deset let pred epidemijo. Kot rečeno smo, najprej govorile o spremembah v orientalski plesni sceni v zadnjih desetih oziroma petnajstih letih pred začetkom epidemije. Zanimalo me je predvsem, če so zaznale kakšne spremembe na področju plesne dejavnosti, kot so obisk tečajev, delavnic, predstav, tekmovanj, število nastopov in podobno. Moje izkušnje namreč kažejo, da se je splošno zanimanje za orientalski ples po letu 2010 malce umirilo, povečalo pa se je število plesnih delavnic, namenjenih tistim, ki so želele svoje znanje poglobiti. Prav tako sem dobila občutek, da so Slovenci že kar dobro spoznali orientalski ples in da smo na nek način dobile stalno občinstvo, ki redno spremlja naše delo, po drugi strani pa se mi zdi, da širša javnost izgublja interes za tovrstne dogodke.
Podobnega mnenja je tudi Vesna, ki pravi: “Število učiteljic se je zmanjšalo in plesalk tudi, ostajale so bolj zagrete in zavzete plesalke ter učiteljice, ki so svoje znanje izpopolnjevale in poglabljale pri nas in v tujini. Število tečajnic se je sicer zmanjšalo, a so te bile bolj ozaveščene o orientalskem plesu in so dalj časa obiskovale tečaje ter postale dolgoletne ljubiteljice in obiskovalke tečajev.”
Alja se spominja, “da se je vsako drugo dekle želelo učiti orientalske plese, tudi nastopala sem zelo veliko. Kot orientalko so me vabili v različne oddaje, na dogodke, k izvedbi različnih delavnic, seminarjev. Deset let pozneje pa je scena popolnoma drugačna. Finančna in begunska kriza sta po mojem mnenju naredili veliko škodo za popularnost orientalskih plesov”.
Edita je izpostavila začetno obdobje orientalskega plesa v Sloveniji kot izjemno plodno za povezovanje tako s tujimi kot z domačimi umetniki. Poudarja pomembnost orientalskega plesa kot možnost solo plesnega izraza za ženske različnih generacij in pozdravlja izjemno ustvarjalnost in produktivnost slovenskih orientalskih plesalk in njihovih skupin: “Opazila sem, da se je zvišal tudi produkcijski nivo pri nas. Gotovo tudi zato, ker je bilo vedno več plesalk, ki so se dolgoletno ukvarjale z orientalskim plesom in je bilo izkušenj vedno več.”
Ksenija v svoji okolici opaža, da so se zgodile spremembe v dojemanju orientalskega plesa, saj so nekatera njena dekleta v preteklosti imele več časa za izpopolnjevanje, potem pa so prevzele druge življenjske vloge. “Nekatere so ali nehale plesati ali so odšle po svoji poti, veliko je deklet, ki so v tujini na študiju in izmenjavah, tako da so si vzele pavzo. Nekatere pa so samo izginile s tega plesnega zemljevida. V bistvu jaz temu pravim, da se je zgodilo življenje, vsi mi se spreminjamo in postajamo bolj ‘globoki’, zahtevnejši in pametnejši!”
Iris od začetka delovanja njihovega društva, od leta 2008, ne vidi kakšnih resnih sprememb. Na začetku je njihovo članstvo strmo naraščalo in se nato več let obdržalo na isti ravni, vse do danes. Število njihovih aktivnih članov se ves čas giblje tam nekje med 50 in 70.
Spremembe v času epidemije
Če govorimo o stanju v orientalskem plesu danes, nikakor ne moremo brez epidemije in skoraj dveh let, ki smo jih preživeli pred zasloni. Jaz sem v tem času izpeljala nekaj uspešnih mednarodnih spletnih delavnic in se jih še več udeležila (se intenzivno izobraževala), spletla nekaj trdnih mednarodnih vezi in vzpostavila novo spletno stran ter izdala tiskano in video knjigo o osnovah orientalskega plesa. Zgodba našega društva KUOD Bayani se je med prvo karanteno od marca do maja 2020 uspešno borila in ostala pri življenju prek zaslonov v času zaprtja, takoj nato pa v živo. Plesale smo tudi med poletjem 2020 in letno produkcijo izpeljale jeseni 2020 tik pred drugim zaprtjem. Med drugim zaprtjem smo bile že bolj pripravljene na vadbe prek elektronskih naprav, je pa res, da smo zaradi tega izgubile nekaj članic, ki jim ta način vadbe ni ustrezal. Večina naših plesalk je kljub temu nadaljevalo in junija 2021 smo uspešno izvedle letno plesno produkcijo in končno uspele uprizoriti tudi slovensko premiero naše predstave Banat Hewa, s katero smo se premierno predstavile na Dunaju tik pred epidemijo, 7. marca 2020.
Iris pravi, da so v KUD Leyli med prvim zaprtjem, spomladi 2020, vse članice delale po spletu od doma z njihovo priljubljeno učiteljico, vodjo BDSS in ustanoviteljico BDE Jillino Carlano. Ko so se stvari umirile in se je življenje vrnilo na stare tire, so poletje in jesen 2020 preživele v dvorani, ob jesenskem zaprtju pa so vse članice, razen otroške skupine, preklopile na splet. V 2020 tako niso imele projektov v živo, so pa za gledalce prek spleta objavile posnetek njihove predstave Mistika starega Egipta in izpeljale večer solo točk – vsaka solistka je svoj solo posnela doma. Oba posnetka sta bila omejen čas na voljo na njihovem YouTube kanalu. V letu 2021 so izpeljale kar deset nastopov v živo, in sicer šestkrat otroško predstavo Palčica (otroška in mladinska skupina Leyli), dvakrat predstavo Plesne poti Vzhoda (nastopile so članice vseh skupin Leyli) in dvakrat predstavo Orient v gibu (solo točke in en duet mama in hči).
Alja pravi, da je zaradi manjšega števila prireditev in možnosti nastopanja opazila manjši interes za obisk tečajev. Poleg tega opaža, da se dekleta še vedno bojijo druženja v živo zaradi možnosti okužb, medtem ko se je njihovo spletno druženje izkazalo za precej okrnjeno.
Tudi v društvu Salam Ghazeea so dekleta pogrešale stik v živo, zato je po Vesninem mnenju razpadlo kar nekaj začetnih skupin. “Ostajale so dolgoletne plesalke, ki so bile bolj vztrajne in potrpežljive ter so dobro vedele, da se splača malo potrpeti in ne obupati.”
“Pri meni se je spremenilo samo to, da imam več časa za delo s svojimi tečajnicami in ne organiziram več toliko plesnih vikendov s tujimi učitelji. Sicer je ta prehod na zoom plesanje skrčil skupine in smo imele vaje samo trikrat na teden, vendar sem uspela nekako ohraniti tečaje,” pravi Ksenija in nadaljuje, da z dekleti še vedno kombinirajo druženje v dvorani s spletnimi prenosi vadb (kadar je katera prehlajena), večina plesalk, ki so med epidemijo morda prekinile, pa se je zdaj vrnila. Zanjo osebno je bil čas korone čas, ko se je lahko več družila in plesala s kolegicami po vsem svetu. Ksenija je 20. marca 2020 organizirala tudi vseslovenski spletni orientalski plesni maraton Show must go online. Na tem dogodku je prek spleta poučevalo deset slovenskih učiteljic orientalskega plesa, vsaka je učila 60 minut, na koncu pa se je vsaka od učiteljic predstavila s solo točko, ki jo je posnela vnaprej.
Edita je v času zaprtja s svojo skupino Silk Dance Company ustvarila novo predstavo, Rdeče zlato Istanbula, ki so jo v živo prenašale prek spleta junija 2021, ponovitev pa so poleti izvedle v živo na festivalu Lent. Ta predstava, pravi Edita, jim je bila “svež izziv, saj smo jo razvijale kot pripovedno predstavo. V ta namen smo sodelovale z igralcem in glasbeniki. Prva izvedba je bila online, kar je bila tudi za nas novost. Trenutno raziskujemo, kaj bomo ustvarile v prihodnje”. Edita se je v času zaprtja sicer posvečala lastnemu študiju in vadbi ter se navdušila nad stilom Nesme in se, tako kot veliko drugih, soočala in spopadala s spremembami.
Slika orientalskega plesa v Sloveniji v prihodnosti
Kakšna bo prihodnost orientalskega plesa v Sloveniji in kaj si plesalke želimo za prihodnje generacije. Moja iskrena želja je, da orientalski ples spet postane eden najpriljubljenejših plesov za ženske vseh generacij in postav, saj je odlična fizična vadba, omogoča izjemno izraznost in predvsem druženje ter sprostitev.
Vesna razmišlja takole: “Upam, da bo ohranil raven, ki jo je dosegel, in ostal prisoten kot ena od rednih opcij plesne rekreacije za vsakogar ter se razvijal še naprej kot umetniško udejstvovanje bolj ambicioznih plesalk. In močno upam, da bo ples v celoti nekoč enako cenjen in spoštovan kot druge zvrsti človeškega umetniškega udejstvovanja.” Alja si v prihodnosti, ko bo konec epidemije, želi več predstav, delavnic in dogodkov, ki bodo ženske nagovorili k obisku tečajev in tako povečali zanimanje za orientalski ples. Želi si tudi, da bi Slovenija znova dobila mednarodni orientalski festival in na ta način morda omogočila, da bi se tudi več mlajših deklet odločilo za vadbo orientalskega plesa.
Ksenija pravi, da ima svoj načrt za leto 2022 izdelan, “vendar bodo aktivnosti odvisne od tistih, ki zadnji dve leti krojijo naša življenja. Verjamem, da bo šlo po začrtani poti, če ne pa je plan B tudi izdelan.” Za prihodnost orientalskega plesa v Sloveniji pa je uporabila citat iz znane knjige Mali princ: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno!”
Edita nam zaupa, da nima izdelane slike o orientalskem plesu v prihodnosti. “Zame je zanimivo vzgajanje orientalske plesne umetnosti, ki se zgleduje po izročilu Bližnjega vzhoda. Vsekakor se spreminjajo stvari, kar je edina stalnica gibanja.” Zaključila bom s tole čudovito mislijo Iris Zavelcina: “Želim si, da orientalski ples doseže vsako žensko in dekle v Sloveniji.” Ta ples po njenem mnenju krepi samozavest in samozavestna najstnica, dekle ali ženska se odločno odziva na okolje in lažje spoprijema z življenjskimi izzivi.
Vse plesalke in učiteljice si torej želimo, da bi svojo strast in ljubezen do orientalskega plesa še dolgo lahko delile s slovenskim občinstvom. Želimo si, da bi se dekleta in ženske še dolgo odločale za to čudovito plesno umetnost, ki krepi telo in duha, združuje in povezuje.
