O plesni kostumografiji v orientalskem plesu razmišlja Nataša Kočar.
Obleka naredi človeka, se glasi slovenski pregovor, in če ta pregovor prenesemo v svet orientalskega plesa, velja kot pribito. Bleščeči kostumi, ki jih orientalske plesalke nosimo na nastopih, so paša za oči in ena prvih stvari, ki jo občinstvo opazi. Nemalokrat se zgodi, da že na začetnih tečajih dobim vprašanje, kdaj in kje lahko učenke kupijo svoj prvi plesni kostum.
Najbolj značilen plesni kostum za orientalski ples je gotovo tridelni kostum z nedrčkom, pasom in krilom, t. i. ‘bedlah’ (kar je sicer splošna arabska beseda za obleko).
Danes v orientalskem plesnem svetu obstajajo različni modni oblikovalci, ki s svojim inovativnim pristopom, kakovostnimi materiali in dekoracijami postavljajo nove modne zapovedi, pa tudi cene. Za plesni kostum priznanega modnega oblikovalca lahko odštejmo več sto evrov pa vse tja do štirimestne številke.
Poleg klasičnega ‘bedlah’ kostuma z dolgim krilom je zadnja leta moderen tudi ‘bedlah’ s kratkim, mini krilom ali pa kratke oprijete hlače, ovite s prozornim, krilu podobnim blagom ali mrežo. Druga možnost, ki jo plesalke poleg ‘bedlaha’ rade uporabljamo, je še t. i. večerna plesna obleka, z rokavi ali brez.
Kako in kdaj je nastal znameniti ‘bedlah’ kostum?
Obstajata dve teoriji. Prva pravi, da se je kostum z nedrčkom, pasom in krilom razvil na zahodu pod vplivom orientalizma v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Umetnice na zahodu (Evropa, Amerika) so pod vplivom zgodb iz 1001 noči in orientalističnega slikarstva, ki je imelo bore malo opraviti z realno sliko vzhoda, izumljale gibe, predstave in kostume, ki naj bi predstavljali njihovo vizijo mističnega vzhoda. Ta kostum, narejen na zahodu, naj bi prek medijev, fotografij in predvsem prvih filmov prodrl na Vzhod, kjer je potem postal in ostal najpomembnejši del garderobe orientalskih plesalk.
Druga teorija, ki jo zagovarja plesna zgodovinarka in neodvisna raziskovalka, Rachel D. Ward, avtorica knjige Belly Dance in transition, pravi, da se je osnova za klasični ‘bedlah’ kostum razvila iz avtohtonega egipčanskega kostuma. Po njenem mnenju egipčanske plesalke niso dobesedno prekopirale evropskega, z orientalizmom prežetega kostuma. V nadaljevanju Wardova pravi, da so egipčanske plesalke pred pojavitvijo ‘beldlaha’ za svoje nastope uporabljale malce drznejšo različico običajne ženske garderobe srednjega in višjega razreda. Pred drugo polovico 19. stoletja so bile to široke hlače, imenovane ‘šalvar’, čeznje se je nosila dolga bluza ali ‘chemis’, čez pa daljši plašček, imenovan ‘yelek’, ali krajšo verzijo ‘yeleka’, imenovano ‘antari’, na nogah pa so nosile zašiljene copate.
Počasi so plesalke pod plaščem (‘yelek’, ‘ynatari’) začele nositi še neke vrste brezrokavnik, imenovan ‘sudari’. ‘Sudari’ se začne pojavljati kot glavni kos plesnega kostuma plesalk v drugi polovici 19. stoletja in na prehodu v 20. stoletje. Okrog bokov so imele zavezano široko ruto ali šal. Plesalke so vedno nosile veliko različnega nakita. Poleg klasičnih ogrlic, uhanov, zapestnic, prstanov in zapestnic za gležnje so imele umetelno izdelane pričeske s posebnim naglavnim nakitom, imenovanim ‘safa’ (svileni trakovi s kovanci). Plesalke, ki so plesale za revnejši sloj in niti same niso bile premožne, so nosile preprostejše obleke in manj ali skoraj nič nakita, lahko pa so nosile različne ‘tatoje’ v obliki krogov zvezdic in črtic, in sicer na bradi, na čelu, na nogah in rokah.
R. D. Ward je ugotovila, da so v drugi polovici 19. stoletja široke hlače nadomestila široka dolga krila in hlačne nogavice ter čevlji po evropskem zgledu. ‘Chemise’ in ‘yelek’ zamenja bombažna majica z dolgimi rokavi (včasih lahko tudi krajša različica prosojne ‘chemise’), čez katero nosijo ‘sudari’. ‘Sudari’ je bil lahko okrašen s kovanci ali čipkami. Namesto rute okrog bokov si namestijo dolge vertikalne trakove s cofi, ki poudarjajo gibanje bokov. Naglavni nakit ostane del plesne mode vse do začetka 20. stoletja. Niso pa vse plesalke nosile te vrste kostumov. Nekatere so oboževale dolge evropske, zapete čipkaste obleke z volančki z dolgimi rokavi.
In na kakšen način se po njenem mnenju razvije ‘bedlah’?
Po njenem mnenju naj bi se prvi ‘bedlah’ v Egiptu pojavil nekje okrog leta 1930 kot evolucija kratkega ‘sudarija’, okrašenega s kovanci. Kratek ‘sudari’ naj bi predstavljal prvo obliko nedrčka, torzo ni bil več pokrit, na bokih so nosile pas iz podobnega materiala, kot je bil ‘sudari’, in seveda dolgo krilo ter čevlje. Večina plesalk v zgodnjih egipčanskih plesnih filmih ima goli torzo, odkrit trebuh in hrbet, a zakrit popek s svetlečim blagom (nalepka) ali pasom v višini popka.
V 50-ih letih 20. stoletja (pa vse do 80-ih let) je v Egiptu veljala prepoved razgaljenega torza pri orientalskih plesnih kostumih. Vse plesalke so morale imeti med nedrčkom in pasom ter krilom mrežico, da so zakrile torzo. Te prepovedi niso poznali v Libanonu ali v Turčiji, kjer so plesalke nosile mnogo bolj odprte in razgaljene kostume.
Folklore
Poleg ‘bedlah’ in večernih oblek, ki jih večinoma uporabljamo za orientalski ples, so tu še plesne obleke oziroma kostumi, značilni za upodobitev določenih arabskih in turških folklornih plesov. Največkrat se v garderobi orientalske plesalke znajde kratka oprijeta obleka, ki je značilna za egipčanski odrski folklorni ples ‘melaya leff’.
Poleg obleke sodi sem še rekvizit, ki ga imenujemo ‘melaya’. To je velik in širok pravokoten kos blaga v črni barvi, ki so ga ženske v Egiptu včasih uporabljale kot ogrinjalo, ko so šle iz hiše. Danes je to ogrinjalo okrašeno z zlatimi ‘pajetami’ in sešito iz lažjega, mehkejšega materiala. Prav tako nepogrešljiv kos garderobe vsake orientalske plesalke je dolga obleka z dolgimi rokavi, imitacija tradicionalnega egipčanskega oblačila, imenovanega ‘galabeya’, ki jo uporabljamo za dve najbolj priljubljeni folklorni zvrsti, baladi in ‘saidi’. Saidi po navadi plešemo s palico, leseno in ravno, če gre za bolj tradicionalen slog, ter kljukasto in bleščečo, če gre za modernejši, odrski stil.
Če se plesalke spogledujejo tudi s folklorami iz drugih arabskih držav, morda med njimi najdemo še ‘thob nawal’ ali ‘thob nashal’, široko in dolgo obleko, značilno za plese Arabskega polotoka, ali pa ‘melio’, obleko iz enega kosa blaga, spetega s fibulami, ki je primerna za izvajanje nekaterih alžirskih in tunizijskih folklornih plesov.
Fuzija in fantazija
Tudi orientalski ples pozna veliko fuzij z latinskoameriškimi plesi, flamenkom in indijskimi plesi, pa tudi z baletom, sodobnim plesom in šov plesom. Vsaka od teh fuzij ima svojo kostumografijo in svoja pravila oblačenja.
