Naporno prilagajanje večnega godrnjača Matjaža Pograjca

Spomnimo se mednarodnih uspešnic skupine Betontanc v produkciji z zavodom Bunker. Ena teh je bila predstava Wrestling Dostojevski  s Schauspielhaus Dunaj ali pa nadvse odmevne uprizoritve z Litvansko skupino Umka LV  2006/Show your face. Sodelovali so tudi z Narodnim pozorištem Beograd leta 2009, rezultat pa še kar zabavni Možda smo mi Miki Maus … Tokratno skupno sodelovanje je že peto na mednarodni gledališki sceni.

Letos pa sta  Bunker in Betontanc posegla daleč čez evropske meje, se napotila v daljno deželo vzhoda na Japonsko in nas poškropila z valovi azijske kulture. Vezi sodelovanja je že lani stkala direktorica zavoda Bunker Nevenka Koprivšek v japonskem mestu Yokahoma, nato pa so se umetniške moči Betontanca združile še z japonskim kolektivom The Orginal Tempo in je nastala skupna uprizoritev Audition for Life/ Avdicija za življenje. Predstava je po enomesečni aprilski rezidenci Slovencev v Osaki in potem še Japoncev v Ljubljani doživela svojo  svetovno praizvedbo 8. junija na velikem odru Lutkovnega gledališča v Mariboru v sklopu EPK Maribor, naslednjia večer je sledila še repriza. Nato je na vrsto prišla še Ljubljana, kjer sta stekli dve junijski uprizoritvi v Stari elektrarni – Elektro Ljubljana, japonska premiera pa se snuje čez eno leto.

Režiserja predstave Slovenec Matjaž Pograjc in Japonec Masahiro Kinoshita sta zmogla preseči jezikovne pregrade in navkljub nesporazumom, ki so rezultirali iz dveh tako različnih jezikovnih in kulturnih področij, sta s slovenskimi in japonskimi scenskimi umetniki  oživela zgodbo Pajkova nit japonskega avtorja Rjunosukeja Akutagave. Matjaž Pograjc je njihovo jezikovno rezultanto sporazumevanja opredelil kot kung-fu angleščina, in tako se je iz nesporazumov, napačnega dojemanja in medsebojnega prilagajanja zgodila Avdicija za življenje. Japonska zgodba posega v duhovne globine zena, ko daje možnost morilcu Kandata (asociacija na besedo kandidat), da se iz pekla reši s pomočjo srebrne pajkove niti in pride v raj. Sam Buda ga je želel rešiti, ker je nekoč prizanesel dobremu pajku. Ampak kaj, ko se je Kandata vzpenjal po srebrni nitki, se je za njim zavihtela še ostala množica grešnikov, in ko jih je Kandata zagledal pod seboj, jih je začel odrivati, saj je srebrno nit hotel imeti le zase. Srebrna pajkova nit se je ob tem pretrgala, obteženi del je z Kandatom in vsemi grešniki padel nazaj v pekel, zgoraj pa je obvisel in plapolal pretrgani ter neobteženi del odrešilne nitke. Japonska pripoved spleta duhovne simbole, kot so luna, srebrna nit, pajek, bistrina vode, belina lotosovih cvetov, solze …, v poduk pa odpira vprašanja o kovačih lastne usode, obenem pa da misliti,  kdo sploh odloča o življenju in smrti, o tem, kako absurden zna biti svet borb za preživetje in kako ena sama drobna nit lahko postane rešiteljica pred padcem in breznom.

Pograjcu in Kinoshiti je bila zgodba očitno navdih in izziv za predstavitev obstoječega vsakdana, ko se nenehno lovi ravnotežje nad  peklenskim breznom in se želi doseči (zagovarja) raj pisan sebi na kožo. Na sceni je prevladal zahodnjaški raj – pekel, ki se v simboliki skritih pomenov prepleta z osnovno japonsko zgodbo in se provokativno izpostavlja v raju globalnih pregreh. Ob režiserju Kinoshitiju so nastopili še člani kolektiva The Orginal Tempo: performerja Yuka Hyodo in Shuichi Sakaguchi ter ustvarjalec videa, umetnik Kiyotaka Yoshimitsu, na sceni pa je zaigral tudi kitarist Katsunori Takayama. Kolektiv The Orginal Tempo združuje ljubitelje, samouke ustvarjalce, je mlad kolektiv, ki deluje od leta 2002 kot neprofitna organizacija in ki je že razburkal sodobno japonsko sceno. Barve Betontanca je zastopal del uigrane in stalne ekipe: Katarina Stegnar, Ivan Peternelj in Branko Potočan, za oblikovanje svetlobe in scene je poskrbel Tomaž Štrucl, pestro kostumografijo je prispevala Mateja Bedenetti, dramaturgija pa je delo Andreje Kopač; in ker je peklenski svet barvan z vsemi odtenki, je bila tudi maska zgovorni del scene, za kar je poskrbela Špela Veble. Glasba skupine Silence ob japonskem kitaristu in slovenskem harmonikarju Marku Brdniku se je ves čas izpostavljala kot aktivni del scene, kot harmonični živi jezik odrske pripovedi, ki se staplja v igri z videom in gledališko gibalnim dogajanjem.

Ustanovitelj in gonilno kolo skupine Betontanc je režiser Matjaž Pograjc, ki je skupino zasnoval s svojimi somišljeniki in vrstniki leta 1999, in tako zagnal kolesje gibalnega gledališča, kjer se gib enakovredno postavlja v bok gledališki besedi in sceni. Pograjčeva umetniška kal je zaživela že leta 1990, ko je iz kletnih prostorov Poljanske gimnazije provokativno zalučal svoje Pesnike brez žepov.
V predstavi Avdicija za življenje atraktivno izstopa in tudi vizualno osvaja scenski okvir bleščeče beline podvojen in poglobljen v več odrskih nivojih, kjer zgodbo izpoveduje in dogajanje vodi moderatorka, Japonka v svoji žuboreči japonščini. Njen sogovornik je tudi Japonec, in še povrh priložnostni  Buda. Japonski duet Hyodo – Sakaguchi se je v svoji  spevni materinščini in igrivi gibalni manifestaciji izkazal  dovolj skrivnostno iskriv, zabaven in prijetno naraven, tako da je zlahka pričaral lepote in skrite pomene japonske pripovedi; še več, delovala sta prav osvežujoče. Pripoved  v japonščini se je sproti in v prevodu izpisovala na beli scenski podlagi.

No, začetna belina rajskega vzdušja se igrivo spreminja in barva v odtenkih kostumske barvitosti, tudi z video projekcijo črnih senc ali  mrtvaških glav, ki se srhljivo kotalijo v posejanih belih balonih. Odlična prispodoba kapljic vode ali  Budinih solz in trenutka opisanega na začetku zgodbe, ko je Buda v gladini kristalno čiste vode uzrl brezno pekla. Baloni so sproti in sami od sebe vznemirljivo pokali ali pa ko so jih  pohodili …, kot se pač dogaja življenjskim iluzijam. Scene smrti in življenja se z roko v roki in sproti izmenjujejo, v istem tempu se tudi dvigajo ter spuščajo akterji v (in iz) neznane ter nevidne globine scene. Tako so fantaziji dana krila in mistika obvladuje odrsko vzdušje.
Tekoče nizanje povezanih in nepovezanih drobcev sestavlja odrsko zgodbo bodičastih in zabavnih intervencij, ki se dotika ustaljenih nazorov.  V teku dogodkov pa se levi tudi moderatorka, da bi nazadnje zasijala v beli kostumski opravi z belim dežnikom v roki; se je v času dogodkov očistila, je dojela, se znašla …? Gledamo kralja v rdečih (hudičevih) škornjih, tako rdečih, kot je barva sveže krvi, in njegovo glavo krasi še zlata krona. Že sama njegova pojava dovolj zgovorno priča o vladarjih narodov in sveta.  Ne  zaobidejo se niti drage prodajalke ljubezni, in tudi ne politiki … Za peklensko zabavo se organizira vroče tekmovanje, ki zmagovalcu omogoča glavno nagrado – in ta je zveličanje. Izpostavi se tudi intimen plesni duet v znamenju plešočih akrobatskih parov, ki trenutno navdušujejo popularno članstvo spletnih omrežij. Posebno impresivno je deloval ples prstov, ples dlani; ko so se prsti kot črvi dvigovali na vidno ploskev in zaigrali svoj vretenčasti ples, spev, ki asociira na migljajoče življenje tam spodaj. Skratka hudičevo peklensko vzdušje se ves čas izpostavlja bolj barvito in zabavno, kot pa  to  lahko ponuja belina rajskega miru;  lepote nebeške modrine in belih oblačkov tam zgoraj pa so bile domena video projekcije.

Ko se dogajanja v tolikšni scenski raznolikosti vrstijo eno za drugim  – kadrirajo, pa ob koncu vse skupaj postane razpotegnjeno in že rahlo utrujajoče; saj človeški senzorji ne vsebujejo vedno in ne pri vseh enake senzualne kapacitete. Menim, da se tudi slovenski del igralske ekipe s svojo namišljeno statiko in uokvirjeno igro ni povsem znašel v globinah japonske miselnosti, kjer lotosov cvet in beli labodi poglabljajo duhovni mir in naznanjajo svet izven naših vidnih zemeljskih meja in ustvarjalnemu duhu razpirajo krila. Gledališki projekt Avdicija za življenje je kljub danim pomislekom gotovo vreden ogleda, saj je toliko izpolnjen z odrsko fantazijo vpeto v  krogotok časa, da ponuja tudi slehernemu gledalcu lastni uvid v prostor in čas, ki ga obdaja. Japonsko-slovenski uprizoritven dosežek Avdicija za življenje je lep primer gledališke sinteze med različnimi jezikovnimi področji, ki optimistično oznanja, kako tuji jeziki niso več ovira gledališkemu mediju.

View Gallery 7 Photos