Najbolj oboževan in osovražen režiser Tomaž Pandur zaključil poletje

Velikega in enega zadnjih tragedov klasičnih Aten, Evripida (480-406 p.n.št), so imeli za nosilca nove dobe, za revolucionarja, ki je izpostavljal moč ženske narave, se spuščal v tragiko umorov in smrti, se satirično posmehoval moškim slabostim, tudi za heretika, ker se je poigraval s takratnimi verovanji in veličino antičnih bogov. Znan je njegov rek: "Kogar želijo uničiti bogovi, ga najprej zmešajo."; kar glede na  preobremenjenost psihiatričnih ambulant današnje zahodne civilizacije nedvomno še drži.
Arhetipska zgodba o Medeji se začne, ko se hčerka kralja Kolhide zaljubi v Jazona. Ta je z ladjo Argo in skupino Argonavtov priplul iz Korinta do otoka Kolhide (kraljestvo na območju  Gruzije) v domovino Medeje, da bi se dokopal zlatega runa. Zaljubljena Medeja mu pri tem pomaga in ga reši pred vojsko svojega očeta, in tako postane izdajalka domovine. Zaljubljenca in pozneje tudi mož ter žena se vrnete v Jazonovo antično Grčijo, kjer Medeja dobi poleg izdajalke še prislov barbarke in tujke. Silna strast in ljubezen med njima obrodi dva sinova in vlada, vse dokler si Jazon ne poželi mlajše in še povrh kraljeve hčerke ter zapusti Medejo in svoja otroka. Ljubosumje, bolečina in maščevanje zajamejo Medejino srce, zato zastrupi kraljevo hčer, novo Jazonovo nevesto, in postane morilka njunih otrok, da bi Jazon trpel tako kot ona, ko jo je zapustil po vsem, kar je zanj storila.

Režiser Tomaž Pandur je s posluhom sledil Evripidovemu tekstu in transparentno izpostavil dramatiko, ki je čas ne presega in je ne briše. Njegova Medeja kliče po širšem diskurzu; saj morilce lastnih otrok srečamo v vrstah očetov, mater, ki objokujejo izgubo otrok v vojnah in vendar častijo junake ter prezirajo slabotne, države, ki pošiljajo svoje otroke na bojišča v objem smrti, verstva, ki se vojskujejo za svoj verski prestižni status … Na sceni odzvanja veličina Evripidovih satiričnih misli, in ena teh se sliši v trenutku, ko se Medeja odloči za umor obeh sinov, ko svoje dejanje opravičuje z besedami, da je bolje, da mirno umreta od materine roke (roke ljubezni in zaupanja) kot od sovražnikove roke v strahu in bolečini. Materino morilsko dejanje se prav enostavno izpelje s pripravnimi vrečami – naglavnimi modeli  giljotine, ekološko papirnatimi in v trendu časa.
Svojo vizijo te klasične zgodbe je Pandur postavil v časovno dimenzijo bližje naši dobi, ki pa nosi prepoznavni znak režiserjeve estetske forme. Scena ni osupljivo bleščeča, je skromnejša in prilagojena okolju dogajanja, vendar estetsko posodobljena z računalniško projekcijo in domišljenim črnim panojem, ki zajema širino odra, v predvajanih likovnih instalacijah pa napoveduje globine in teže stanj.
Menim, da odrska postavitev še nosi zametke  80. (npr. tla, stoli in seveda dež ..), ko se je na slovenski sodobni plesni in pozneje tudi na gledališki sceni uveljavljalo ime Damirja Zlatarja Freya. Tomaž Pandur je še kot mariborski gimnazijec pomagal pri scenski tehniki takratne  mariborske plesne sodobnosti, in skupaj z Majo Milenovič ob koncu 70. bil prisoten na plesnem forumu v Celju (zametku današnjega Plesnega foruma pod vodstvom Goge Stefanovič Erjavec), kjer je začel slediti gledališkim Frayavim uprizoritvam po vzoru Pine Bausch, Kokotovićeve in Ristića. (Tudi sicer je v umetniških vodah novega mileniuma vse bolj opazen remake 70. – 80. let minulega stoletja.)
Svojo Medejo je Pandur režiral po scenariju, ki sta ga zasnovala skupaj s sestro Livijo Pandur, tudi dramaturginjo predstave, in uprizoril s 14- članskim ansamblom Hrvaškega narodnega gledališča/HNK iz Zagreba. Glavno vlogo je zaupal prvakinji Almi Prica, ki je svoj gledališki spev nedvomno odigrala prefinjeno in nevsiljivo plemenito. Moško moč in bolečino Jazona je odlično in glasno izrazil Bojan Navojec. Glasno poudarjam, ker je ta večerdeževalo in je ostrina udarcev dežnih kapljic po prekriti strehi velikokrat preglasila govor nastopajočih, še zlasti v zadnjih vrstah avditorija, le Navojec je bil kos vsiljivi naravi. No, na srečo se je lahko sledilo izpisanem prevodu, in tekst je bilo vredno brati. Drugače pa je predstava tekla povsem v sozvočju z vremensko-naravnim okoljem Križank, ko je zagrmelo in se je vsul plaz dežja prav na vrhuncu dogajanja na sceni, in  je v istem trenutku lilo tudi po odru, seveda ne s prekrite strehe ….
Za Argonavte in Korintčane je Pandur izbral postavne mlade fante oblečene v črno kostumsko klasiko s klobuki na glavi in jih predstavil kot moško srenjo obrobnih bifejev, godcev in umetniških duš panonskih planjav nekdanjih predvojnih časov. Fantje so imeli več zanimivih vlog. Gibali so se, posedali in pogovarjali, tudi glasno govorili o drami še med prihajanjem gledalcev vse do začetka, ko so se postavili v prve vrste in postali neposredni del predstave, nemi (antični) moški zbor. Na začetku atraktivno, potem pa tudi prevečkrat ponavljajoče so prehajali z avditorija na oder ter nazaj, s stoli zaropotali, se posedali ali stali okoli Medeje in ob tem nedvomno skupaj z ostalimi moškimi igralci  stopnjevali moško moč, ki pa ni mogla preseči in je celo še bolj potencirala ženski naboj ter premoč Medeje, kar je tudi bil namen Pandurjeve postavitve. Režiser je skupino moških akterjev domiselno uporabljal tudi za potrebe odrske logistike, ki se je sproti spreminjala, dopolnjevala in prinašala-odnašala.
Menim, da bi scena s fantovskim kolektivom bila veliko bolj atraktivna in bi vnesla več dramskega vetra, če bi se njihovo gibalno statiko smiselno dopolnjevalo s koreografsko formo. Tako pa so ponavljajoči se prehodi in odhodi sčasoma bledeli, in tudi sicer se je scena v Križankah zdela preveč odprta in  predimenzionirana.
Novost, ki jo je Pandur vnesel v sceno in poetično posegal v Evripidov tekst. je lik Čuvarja zlatega runa, ki ga je statično in v telesnem gibalnem minimalizmu stiliziral igralec Livio Badurina. S prispodobo nepomičnega kipa se začne Pandurjeva dramska izpoved, ko se v temi odra osvetli atraktivna stilizirana lepota belega kipa, kvazi zgodovinskega opazovalca minulih tisočletij, ki spremlja in se jezi, in je tudi polbog s konjsko glavo in je umišljena podoba umetnika, ki sledi Medejo. V drami se ontološko izpostavita tudi povsem odrasla Medejina otroka ( Fer, Mermer), ki sta ju v stilu nikoli odraslih sinov s svojimi infatilnimi klici mama nazorno odigrala Ivan Glawatzky in Romano Nikolić.
Medeja Tomaža Pandurja bo v tem poletno-jesenskem času doživela kar tri različice odrske postavitve, prva se je glede na odmeve več kot uspešno odigrala v Dubrovniku na poletnih igrah v romantičnem okolju Lovrenca, drugi v treh zaporednih ponovitvah in z nekaj težavami smo sledili na odru razprodanih ljubljanskih Križank, ko so drugi dan gledalci leteli iz avditorija zaradi dežja, in tretjega dan (13.9) pred mrazom, vendar vseeno z aplavzom lepo nagradili v premislek dano režiserjevo delo in gledališko uprizoritev igralcev HNK, in ne tako navdušujoče kot prvi (11.9.) dan ob premierni predstavitvi na odru Križank. Tretjo premiero in novo prilagoditev pa bo delo doživelo še v matični hiši HNK v Zagrebu.
foto: Aljoša Rebolj/Studio Bomba

View Gallery 6 Photos