V sredo se je zgodila skupščina Plesne zveze Slovenije, ki po mnenju večine udeleženih ni prinesla kakšnih bistvenih sprememb, čeprav naj bi na koncu prišlo skoraj do fizičnega obračuna med nekaterimi organizatorji tradicionalne vsakoletne ulične majske četvorke. A vendar se nekateri, ki do zdaj direktno še niso imeli uradne funkcije v Plesni zvezi, borijo, da se stvari spremenijo na bolje. Med takšne sodi tudi Dušan Vodlan, direktor in trener Plesnega kluba Lukec Krško, oče plesalcev Sebstijana in Luke, ki je v svoji več kot dvajsetletni karieri kot trener in starš marsikaj doživel. V sredo je postal član izvršnega odbora sekcije za standardne in latinskoameriške plese in v njem tli velika želja, da se razmere v tej krovni plesni organizaciji spremenijo. Ekskluzivno objavljamo njegovo odprto pismo, s katerim želi opozoriti, da je prišel čas za spremembe.
Moji pogledi na delovanje PZS in nekaj predlogov, kako naj bi PZS morala delovatil
Mnenja sem, da že dvajset let v PZS ni nikakršnih sprememb na boljše. Vsa občasna opozorila in drugačna mnenja oziroma pogledi posameznikov, se ovrednotijo kot »saj nimate pojma« ali pa, da nismo poklicani za to. Torej je za določene pravilno in predvsem strokovno, le tisto, kar oni zagovarjajo.
Govorim o kulturi obnašanja in dialoga, ki ga nekateri ne obvladajo. Določeni nam že vrsto let neskrupolozno vsiljujejo svoj pogled, kaj je za PZS dobro in kaj je v njej dovoljeno. To delajo zelo nizkotno in sicer z blatenjem ljudi in drug drugega, z dvojnimi merili, z lažjo. Prav tako tudi z zastraševanjem oziroma dvigovanjem glasu in s prepričanjem, da je najboljša obramba, napad. Zato imamo posledično vedno manj parov in ljudi, ki so pripravljeni v plesu delovati. Zato tudi nočejo govoriti o tekočih problemih, se družiti med seboj. Skrajnost vsega je tudi, da v posameznih klubih ni pozitivne energije in zdrave tekmovalnosti med pari, kar se seveda odraža v negativnem rivalstvu tudi med samimi klubi. Navedeno se mi zato zdi ena od značilnosti v PZS. S takim odnosom se pritiska na mlajše trenerje in strokovnjake ter plesalce-tekmovalce, saj se bojijo, da njihovi pari ali pa sami plesalci, ne bodo realno ocenjeni, kar je žal že kontinuiteta in je tako delovanje dobilo domovinsko pravico v sami PZS.
Naloga PZS ni, da dovoli nekaterim, da razmere slikajo čim bolj črno ali samo na belo in črno. Svet in s tem tudi PZS, je zelo barvit. Seveda pa nekaterim takšno stanje odgovarja, saj se v njem najbolje in edino znajdejo.
Naloga PZS je, da probleme rešuje in ne, da se o njih prepira. Ne gre za očitek, gre za dejstva. Takšno stanje gotovo ni dobro, ker ne prispeva k utrjevanju zaupanja v pomembne strokovne odbore v PZS, kot sta trenerska in sodniška organizacija. Ti dve sta prav gotovo kreatorja kvalitete in kvantitete slovenskega plesa.
Funkcija panožne zveze je predvsem, da s svojim ugledom in delovanjem zagotavlja nemoteno financiranje dejavnosti (poleg sofinanciranja s strani MMŠ in ostalih institucij, še pridobivanje sponzorskih in donatorskih sredstev za sofinanciranje predvsem članske reprezentance) in kot iniciator vedno strmi po izboljšanju strokovnih kriterijev za dosego bolj poštenih in pravičnih končnih rezultatov vsakega tekmovanja, ne glede na rang (KV, DP, EP ….). Prav tako se mora truditi pri zagotavjanju čim bolj enkopravnih pogojev za vse tekmovalce.
V tem mora biti gonilna sila njen predsednik z vsemi člani IO PZS, ter predstavniki posameznih sekcij znotraj PZS. Potrebno je imeti dolgoročni plan in strategijo, kako izboljšati zgoraj omenjene razmere in pripraviti spremembe za dosego in presego sedanjega stanja, ki prav gotovo ni rožnato. Treba je določiti čas, ko se bodo trenutne razmere začele postopoma izboljševati. Ena od usmeritev bi morala biti povečanje števila parov in drugih registriranih tekmovalcev po posameznih sekcijah. Na žalost pa se že vrsto let nekateri v PZS predvsem trudijo vzeti veter iz jader vsem tistim, ki »nimajo pojma«, brez razlik ali so to starši, mladi strokovnjaki, bivši plesalci, aktualni plesalci in pri tem izrabljajo lesk preteklih uspehov slovenskega plesa in svoje pridobljene diplome. Vsi, ki so že vrsto let kreatorji slovenskega plesa, udobno vladajo več kot dvajset let, in v vseh teh letih niso vzgojili niti enega pravega naslednika, ki naj bi jih nadomestil v prihodnjih letih. Ali mogoče mislijo, da so večni? Ali želijo, da za njimi ostane razdejanje? V tej smeri namreč, že vsa ta leta, na žalost delujejo, vsi tisti, ki mislijo, da se ples z njimi začne in tudi konča..
Vsi skupaj torej niso naključno sinonim za neukusno in neomajno ponavljanje lastnih napak in delovanje v smeri lastnih interesov. Objektivna škoda, ki jo samodejno povzroča popolno negiranje ostalih drugače mislečih, je zares žaljiva za vsakogar, ki se je še pripravljen razdajati za to »najpomebnejšo postransko stvar na svetu«.
Strašljivo je, kako se je civilna (društvena) plesna sfera v vseh teh letih sesuvala in je pred tem, da se popolnoma sesuje. Zasuk v tisto pravo smer je malo verjeten. Mogoče pa tudi ne. Sem večni optimist.
Na žalost ne morem drugače ugotavljati kot, da je ples že od nekdaj in vsak dan lažji plen vseh mogočih bleferjev in njihovih (»socialnih«) mrež, ki še zdaleč niso imune na korupcijo.
O tem čivkajo že vrabci na strehi. Kaj si naj mislimo, na primer, o vse večjem pritisku na klubske plesalce, o tem da jih določeni klubi že lastninijo in da morajo vrhunski tekmovalci brez pogojno slediti trenerjem, sicer jim grozijo z maščevanjem. Kot sem že omenil, imajo ti isti trenerji in sodniki velik vpliv, ne le na slovenski, temveč tudi na svetovni ples.
Zadnjih dvajset let sem bil prisoten na veliko tekmovanjih doma in v tujini. Vsa tekmovanja sem analiziral in sem prišel do zaključkov o katerih govorim.
Vsi tisti, ki imajo »pojma« nočejo narediti takšne analize. Ker se zavedajo, da so vse skupaj zakuhali prav oni, saj so oni v vrhu sistema. Ostalih tako ali tako, ne pustijo zraven.
Torej, čas je za spremembe!
Verjamem, da bi slovenskemu plesu naredili veliko uslugo, če bi malo »razpregli« in spustili bliže nekaj neobremenjenih ljudi s svežimi idejami ter predvsem dovolili reformo slovenskega plesa.
V PZS nimajo kaj iskati lastni interesi, v PZS nimajo kaj iskati Plesne šole registrirane kot d.o.o. PZS JE PANOŽNA ZVEZA, KI ZDRUŽUJE DRUŠTVA, v PZS ni prostora za komercialne prgrame kot je prav gotovo Qudrilja dance festival, v PZS ni prostora za vrtičkarje, ki obdelujejo le lastne vrtičke in s tem delajo medvedjo uslugo slovenskemu plesu.
Slovenski ples si je sicer našel mesto med nacionalnimi športi, kot neolimpijski šport. Upam, da le začasno. Cilj svetovnega športneg plesa mora biti uvrstitev športnih plesnih disciplin na olimpijske igre in da postane športni ples olimpijski šport. Potem bodo lahko govorili, da delajo za dobrobit plesa.
To pišem z željo po spremembah, predvsem v sekciji za ST in LA plese, saj menim, da v kolikor ne bomo korenito spremenili načina delovanja, nam preostane samo životarjenje brez upanja na boljše in predvsem na bolj poštene čase slovenskega plesa. Bojim se, da bomo počasi izgubili člansko kategorijo, saj je v preteklih letih večina parov prenehalo z aktivnimi tekmovanji pri starejših mladincih in tudi prej. Zakaj?
Vsak zakaj ima svoj zato. Nakazal sem le nekaj razlogov, zakaj je tako.
Športni direktor in trener
PK Lukec Krško
Dušan Vodlan
