Multipraktični koreograf Edward Clug ponovno v božanskem stanju

Zadnja  junijska dneva je na naših odrih ponovno gostovala beograjska plesna skupina Bitef, avantgardnega teatra Bitef, tokrat s koreografijo Edwarda Cluga Božanska komedija, in sicer v Ljubljani v Španskih borcih, dan pozneje pa še v Mariboru v Stari dvorani SNG.  Lanskega oktobra smo se s skupino srečali v Stari elektrarni – Elektro Ljubljana v koreografiji Matjaža Fariča Kuća cveća in Branka Potočana Igrale se delije. Že takrat je stekla informacija, da se je lanskega avgusta v  Budvi zgodila 70-minutna premiera Clugove Božanske Komedije   v koprodukciji Bitef teatra in festivala mestnega gledališča Budva. Druga premiera je sledila v Beogradu v Bitef teatru oktobra istega leta, in oktobra je  Edward Clug za  to svoje delo prejel najvišje stanovsko priznanje baletnih umetnikov Srbije. In čeprav je bilo to njegovo prvo delovno in ustvarjalno srečanje s srbskimi plesalci, je Clug tudi letos prejel že drugo najvišjo nagrado na umetniškem področju srbske države, tokrat za najbolj uspešno predstavo po mnenju žirije letošnjega 30. Infant festivala Novi Sad / Mednarodni festival alternativnega in novega gledališča.

Na festivalu so gostovala gledališča iz Srbije, Slovenije (Mandić stroj/Marko Mandić in Razredni sovražnik/Borut ŠeparovićB), Bolgarije, Francije, Madžarske, ZDA, Belgije in Rusije. Strokovna žirija Infant festivala je dodelila najvišjo festivalsko nagrado Clugovi predstavi Božanska komedija v celoti, in sicer za navdihnjeno igro vseh plesalcev, za odlično koreografijo ob podpori budnega režiserjevega očesa (Edward Clug), ker jo odlikuje izjemna uravnoteženost med režijo, scenografijo (koncept scene Edward Clug), kostumografijo (Maja Mirković z asistentko Biljano Tageltijo Bojanić), svetlobo (oblikovanje svetlobe Edward Clug) in zvokom (glasba: Borut Kržišnik, Milko Lazar). In tudi dejansko so se odlično predstavili plesalci skupine Bitef  tako v svojih zaplesanih vlogah zahtevne koreografije kot v izrazu neme igre: v prvi vrsti gostja skupine Ashan Ataljanc, beograjska baletna prvakinja armenskih korenin, in nič manj tudi ostali navzoči člani Bitef skupine –  Nikola Tomašević, Strahinja Lacković,  Miloš Isailović, Uroš Petronijević, Ana Ignjatović Zagorac,  Milica Jević in Nevena Jovanović.

Beograjska Bitef plesna skupina deluje pod vodstvom plesne pedagoginje Marije Janković, ki je vodila tudi vaje za predstavo. Naslov koreografije Božanska komedija jasno nakazuje, da je koreograf dobil navdih v alegoričnem epu Italijanskega pesnika Dantea Alighieria (1266-1321), ki je svojo pesnitev v dialogu z rimskim pesnikom Vergilom – Pubilius Vergilius Maro (70 p.n.št.-21. n.št.) posvetil človeški  pregrehi in ognju očiščevanja na (tudi svoji) poti od pekla, prek vic do raja. Dantejeva Božanska komedija je nastajala v času od 1300-1321, pesnik jo je izvirno poimenoval Commedia/Komedija. Nekaj let po njegovi smrti, ko so njegovi občudovalci – bralci, dojeli globine vsebnosti in opisov življenja ter političnega dogajanja tistega časa na treh ravneh razodevanja duše, so spremenili naslov v La divina Commedia/Božanska komedija.

Zapisi pravijo, da je spremembo naslova dodelil pisec Dekamerona Govanni Boccaccio. Ob primerjavi posredovanih datumov sledi, da je Dante to svoje delo zaključil verjetno pred  smrtjo, kot da bi jo predvideval, se je soočal z onostranstvom, seveda v  znanjih in pomenih tiste dobe. Ob koncu tega božanskega epa se pesnik le združi s svojo trubadursko ljubeznijo, z angelom Beatrice, ko očiščen skupaj z njo odide v raj, kjer se sreča s svojo vizijo boga in spoznanjem božanske ter človeške narave. Koreograf Edward Clug je zapisal, da se mu je ideja o plesni priredbi Božanske komedije zdela samomorilska, pozneje pa se je posvetil  ravno samomorilski Dantejevi hoji po rezini smrtne meje, ko je še prebival med živimi in pesnil svoj ep. 

Edward Clug je znamenito Dantejevo (življenjsko) komedijo tudi alegorično pesnil, in sicer v plesu prispodob, ter jo postavil v ta naš prelomni čas 21. stoletja, v današnje vode pregrehe. Domiselno je spesnil sodnike peklenskih vrat kot namišljeno žirijo športnih plesnih parov, ki so istočasno tudi sami tekmovalci v ringu pravil ter točkovanj športnih plesnih disciplin, torej ocenjujejo in so ocenjevani. 
Začetna skica dramatično osvetli in predstavi štiri pare, osem članov plesne žirije, osem črnih angelov smrti, kako nemo zrejo v daljavo za scensko pregrado. Poglobljene tišine in njihovih fokusiranih pogledov ne zmoti niti prodoren zvok glasbe. V tem dolgem trenutku statične  kompresije čas nima vloge in ne predstavlja ovire. Zgoščeni trenutek vsemogočih misli in napetosti se nekoliko zrahlja, ko se v plesni ring  in v prostor pred sodnike napoti prvi par in zapleše prve korake svoje plesne discipline. Oder je razdeljen na dva dela, zadnji del je zamejen s pregradnim omizjem, za katerim slonijo sodniki.

Prostor pred sodniki je deklariran kot plesišče ali prostor opazovanja, na katerem se v svoji zaplesani figuraliki predstavi vsak par posebej. Tudi vsak par je odet v določeno atraktivno obliko črnega plesnega kostuma, ki poudarja telesne oblike in izpostavlja karakterje plesalcev. Kostum je modno aktualen in je viden rekvizit plesnih dvoran, plesišč. Vsak plesalec in vsak par je po svoji plesni drži in nič manj po vizualni podobi nadvse atraktiven, izzivalen, samosvoj.  

Plesalke, ženske, se zdijo kot lutke, ki sledijo manipulacijam in izživljanju dane sile nad njihovimi telesi. Moška posesivna moč nadvladuje in  jih izčrpava, vedno znova onemogoča, jim ne dovoli dihati, jih tudi sili v nenaraven omrtvičen položaj. To moč izkazane moške nadvlade je možno razumeti tudi kod alegorijo hudiča, luciferja, voditelja, diktatorja, tudi kot duh časa, ubogo žensko partnerko pa kot osebo, dušni princip, ki podlega vabam taistega časa in se obteženo lomi. Direktnega nasilja ni zaslediti v tej predstavi stilno izklesane konfiguracije lepih gibalnih oblik, ki se pretakajo v sozvočju glasbene melodike. Iz ozadja in ob perfidnem plesu duetov se le iskrijo občutki nelagodja, ki so še toliko močnejši v  scenah seksualne pohote, nadvlade, in ob izpostavljanju sile, ki upravlja s telesno strukturo, jo secira, preoblikuje … Kljub vsemu ne nastopajo nečloveške ali celo morbidne pošasti, prej se zdi, da  plesalci v tej svoji črni lepoti delujejo kot roboti apokalipse časa, lutke navad, ki jim ni videti konca in se ponavljajoče, vedno znova postavljajo v določene formacije; so plesna telesa na tekočem traku, ki se mečejo in skladajo na kup, polagajo kot ploskve zložljivih palet … ali žilava človeška bitja, ki slepo sledijo zapovedi sile in časa .
S svojo Božansko komedijo se je  Edward Clug izkazal kot tenkočutni opazovalec našega obdobja, ki ga je Dante s svojim božanskim epom  očitno samo še spodbudil v njegovih sugestijah umetniškega in koreografskega izliva o naši komedijantski dobi. Osebnostne in življenjske paralele so očitne, le tehnika življenja in seveda odrski izraz bi se reklo, da v obeh primerjavah izkazujeta bistveno razliko njune skoraj 7 stoletij časovne razmejitve. Žal je človek kot osebnost očitno in večinoma še vedno ostal na enakih ravneh stremljenja in pohote, saj drugače niti ne more biti glede nato, da je človeški hormonski in telesni ustroj vseskozi in vse čase  enak. Posamični premiki so gotovo tudi možni, upajmo pa, da vseeno poprej in ne ravno na rezini meja smrti, kakor je Dante nakazal na svojem smrtonosnem popotovanju po dolini očiščenja.   

Gledano kot celoto je Clug to svojo vizijo Dantejeve Božanske komedije groteskno zasnoval kot interakcijo treh nivojev sodobnega življenja: kjer se pekel dogaja ob ocenjevanju (tehtanju) plesnega tekmovanja, ko si sam svoj sodnik (svojega plesa – življenja), pa čeprav te sočasno tehtajo tudi na drugi strani tvojega zamejenega prostora; ko vice nastopajo ob nežnih zvokih in z velikim loncem visečih makaronov, ki jih vsak zase (vleče) uživa na svoj pridobljeni način. Tretji rajski nivo je zlepljen v telesnem objemu Beatrice in Danteja, ko se po sceni gibljeta speta v skupnem kostumu, dobesedno telesno združena v eno postavo kot siamska dvojčka, in se vlečeta v plesu odmiranja, umiranja in odhajanja z  in pred njim – pred obličjem stvarnika, pred  tistim velikim, ki odloča, deli vodo življenja ali ko s škarjami na sceni reže kostumsko zlepljenost  nje in njega ter tako razdvaja telesni spoj fizisa in duše. To naj bi bil raj začetka – konca (Dantejeve) ljubezni in obličja zemeljskega življenja. V svoji bogati umetniški domišljiji je Clug v tem zadnjem koreografskem segmentu sila subtilno ilustriral izpovedno moč zadnjih trenutkov Dantejevega rajskega poglavja, ko se  združi s svojo Beatrice in se sreča z Bogom; ko se pesnik osebno sooča z iluzijo življenja in ko  v globinah svojega samospoznanja.
Koreograf in režiser je znova presenetil in nič manj navdušil s svojim novim koreografskim opusom poglobljene gibalne poetike v  razodevanju poetskih globin Dantejeve umetnosti, in gotovo  tudi navdahnjen s plesno prezenco plesne skupine Bitef.

View Gallery 8 Photos