Ana Mesec razmišlja, kaj nas motivira, da dosežemo uspehe, da najdemo smisel za trening.
Zelo dolgo časa sem se poskušala identificirati s prepričanjem, da moraš v uspešni plesni/športni karieri vedno skrbeti za dobro motivacijo. Vsakič, ko sem imela čudna obdobja, ko sem se v karieri počutila nekako prazno ali kot da bi obtičala na mestu, so me trenerji vedno usmerjali v iskanje nove motivacije, me spodbujali k temu, da si najdem nov projekt, novo idejo v plesu, ki me bo znova dvignila in mi dala nek smisel za nadaljevanje. Ampak velikokrat sem se vprašala, zakaj sploh pride do teh valov, zakaj sta se pri meni nenehno izmenjevali dve obdobji, in sicer visoke motivacije in zagnanosti, ki mu je potem skoraj vedno sledilo obdobje utrujenosti, nemotiviranosti in praznine.
Še zelo živo se spomnim občutka, ko smo se recimo pripravljali na kakšno večjo tekmo, imeli načrt treningov, stopnjevali intenziteto in se psihično osredotočali na ta en dogodek, na ta en cilj pred nami. In potem se je dogodek zgodil in ne glede na to, ali je bil cilj dosežen ali ne, vedno je dogodku sledil občutek nekakšne izgubljenosti, kot da je ‘vse padlo dol’. V glavi se mi je večkrat pojavila misel: “A to je to, za to smo delali?” Ta občutek se je pojavil recimo, tudi ko sem opravila maturo ali ko sem opravila vozniški izpit itd. Po vsem tem stresu in pripravah sem bila seveda najprej hiper navdušena, da mi je uspelo in sem nekaj dosegla, ampak potem je spet vse ‘padlo dol’, kar naenkrat nisem več videla smisla. Zdelo se mi je, da živim v nekakšnih ekstremih in da zmeraj, ko dosežem neko zelo visoko stanje navdušenja in ‘zadovoljstva’ (ki to v bistvu ni), me potem zelo hitro zabije nazaj dol v nižja stanja in ‘slabo’ počutje.
Še eno tako prepričanje, ki se povezuje s tem o motivaciji, je prepričanje, da si je treba v karieri postavljati kratkoročne in dolgoročne cilje. To predava vsak klasičen športni psiholog in vsak plesalec/športnik ve, zakaj je to na nek način dobro. Ja, stvar zelo lepo deluje nekaj časa, ampak sama sem že zelo hitro začutila, da me doseganje materialnih ciljev v bistvu ne izpopolnjuje in da tudi, ko v rokah držim pokal za prvo mesto, spričevalo z odličnim uspehom ali kartico z vozniškim dovoljenjem, ne čutim zares tiste pristne radosti in ljubezni do življenja, ki bi me nesla naprej. Pa sem poskušala najti nematerialne cilje, nekaj globljega, kar bi mi več pomenilo, ampak tudi to nekako ni delovalo. Čutila sem, da mi za vsemi temi cilji manjka nek globlji namen, zakaj jih iskreno želim doseči. Zaradi prepoznavnosti, slave? Zaradi ponosa ali denarja? Zato da bom dobila potrditev, da sem dovolj dobra? Vse od naštetega se je kdaj vklopilo v meni. In tudi namen, da vse te manjše cilje dosegam, zato da pridem do tistega dolgoročnega, ni zdržal. Ker tudi dolgoročen cilj je lahko enkrat dosežen … In kaj potem? Življenja ni kar naenkrat konec takrat, ko postaneš svetovni prvak, predsednik države ali pa se poročiš z ljubeznijo svojega življenja. Ne, življenje teče naprej in mi z njim. Velikokrat sem slišala, kako so uspešni športniki, svetovni prvaki po zaključku svoje profesionalne kariere ostali brez smisla in so se vprašali: “Kaj pa zdaj?” Ker so dojeli, da so bili vse življenje osredotočeni samo na ta dolgoročni cilj, ki se je v sekundi, ko so ga dosegli, razblinil v prah.
S postavljanjem ciljev seveda ni nič narobe, čeprav sama rajši uporabim izraz postavljanje izzivov. Ampak kar je meni vedno manjkalo pri postavljanju in premagovanju izzivov ali ciljev, je bil nek višji namen za njimi, najvišja aspiracija, ki bi odgovorila na moj, zakaj to res počnem. Ko vemo, kaj je naš življenjski namen, ko nam postane jasno, zakaj smo tukaj na tem svetu in kaj moramo v tem življenju predelati in se naučiti, potem nikoli ne izgubimo motivacije za napredovanje. Ker vemo, da se naše potovanje zares nikoli ne konča in da ni pomemben samo tisti cilj, ki je trenutno pred nami, in niti ne tisti, ki je še malo bolj oddaljen. Če smo sposobni videti širšo sliko, vemo, da je smisel vsega samo to, da izkušamo življenje, se z izkušnjami odpiramo in prihajamo bližje svojemu pravemu Jazu in namenu svoje duše, in da tudi ko le-tega spoznamo, se pot nadaljuje v prihodnje generacije …
