Pogovor s plesno ustvarjalko, članico skupine Balkan Dance Project, o projektu Medprostor, o koroni, o načrtih
Mojca, pozdrav, in z Luko Ostrežem sta bila med prvimi, ki sta se podala na odprto in zaplesala v Velenju. Je Medprostor − lahko rečeva − predstava, delo v nastajanju, ki se je oblikovalo v času karantene, ali je to napoved nečesa večjega ali čisto nekaj drugega?
Mislim, da sva bila z Lukom prva plesalca, ki sva nastopila v Sloveniji po korona času. Festival Velenje, ki je prav tako eden od prvih, ki so začeli z organizacijo dogodkov (sicer vse skupaj prilagojeno današnjemu času), naju je povabil k sodelovanju. Zamisel je bila, da odpleševa nekaj na odprtem, in ker sva hotela z Lukom Ostrežem odplesati duet, a da bi bila kljub temu v stiku in pri tem upoštevala vse ukrepe, sva si umislila rekvizit, palico, ki naju hkrati povezuje in oddaljuje. In tako je nastala miniatura Medprostor. Sicer za zdaj nimava namena zamisli dalje razvijati, bova pa miniaturo odplesala še enkrat v Velenju in tudi v Celju.
Kaj torej pripoveduje Medprostor, moja asociacija je seveda na te mesece, ko smo bili primorani sobivati v omejenem prostoru z ljudmi, s katerimi živimo?
Medprostor je sicer mišljen kot tisti del prostora, ki naju ob distanciranju (1,5 metra) še vedno povezuje ali pa oddaljuje, je del, ki je včasih zapolnjen s čustvovanji, zamislimi, je stičišče najinih energij ali pa vsa ta praznina, ki je zazevala v tem času, ko smo bili izolirani.
Je Luka Ostrež prišel iz Züricha ravno ob pravem času na pravo mesto, da sta lahko sodelovala, ali mislita sodelovanje nadaljevati …? Bo postal član ali je že Balkan Dance Projecta?
Luka se je že lansko leto vrnil iz Züricha in na priporočilo Gaja Žmavca, ki je koreografiral novo predstavo za Balkan Dance Project, smo ga povabili. Tako da je že član Balkan Dance Projecta. Izbran je tudi v ‘cast’ za novo predstavo; moderni balet, inspiriran z glasbo Bijelog Dugmeta, v koreografiji Igorja Kirova, ki bo predpremierno prikazana za zaključku Sarajevskega filmskega festivala.
Kako pa je v tem času z BDP; glede na to, da ste navajeni potovati, gostovati …? Za zdaj ste ustavljeni ali pač ne?
Ekipa Balkan Dance Projecta se je v času karantene ukvarjala predvsem s filmom o Balkan Dance Projectu. Gre za umetniško dokumentarni film o plesnem projektu, ki bo imel premiero na festivalu Baščaršijske noči v Sarajevu. V mesecu avgustu že začnemo s pripravami na novo predstavo, v septembru pa nas končno čaka v Velenju premiera plesne predstave v produkciji Festivala Velenje Se spomniš spomina; diptih koreografov Gaja Žmavca in Ognjena Vučinića, ki je bila načrtovana za 17. marec. Premieri sledijo gostovanja še v Sarajevu, Zagrebu, in upam, da se naša otroška uspešnica Zvezdica Zaspanka vrača znova na odre v mesecu oktobru.
Kako pa si sama doživljala izolacijo? Kaj vse si počela, da je tvoje telo ostalo v dobri kondiciji in tvoja duša mirna?
Na začetku mi je bilo malo čudno, potem pa sem se navadila. Za mirno dušo nisem spremljala novic ter se posvetila predvsem branju knjig, igranju kart, gledanju predstav online (tistih, ki sem si jih sicer želela videt v živo, vendar je tudi to bilo super) in druženju z dragim. Ves čas karantene sem vzdrževala kondicijo z baletnimi klasi doma.
In ja, v tem času si dobila tudi zavrnjeno financiranje projekta, ki si ga prijavila na Ministrstvo za kulturo. Verjamem, da si potrta, saj vedno, skoraj vedno padeš skozi. V tem času je pač to vprašanje nujno, žal. Zakaj meniš, da si padla skozi, in kakšni so tvoji predlogi, da se vendarle in na daljši rok uredi financiranje?
Res je, da je komisija za uprizoritvene umetnosti zavrnila moj dvoletni projekt. Utemeljitev so sicer podali, in ker upam, da je komisija objektivna in da ima postavljen načrt, kako naj bi se razvijala neodvisna plesna scena v prihodnjih letih, verjamem v njihovo odločitev. Dejstvo je, da so projekti, ki sem jih prijavljala na javne razpise Ministrstva za kulturo, razen redkih izjem, v večini bili zavrnjeni. Vsekakor se mi zdi, da bi se sistem sofinanciranja lahko izboljšal. Kot prvo − bi poziv za sofinanciranje enoletnih projektov morali objaviti prej, torej npr. meseca septembra (z odgovori do meseca decembra) za prihodnje leto, kot je primer na Hrvaškem. Tako bi se lahko prijavitelj tudi bolje organiziral. Kot drugo − absolutno ločiti plesno in gledališko umetnost, ki sta zdaj združeni v sklopu t. i. uprizoritvenih umetnosti. Komisija bi morala biti nevtralna (preverjeno), brez interesov in bi se morala menjati vsako leto. Menim, da bi določeni koreografi, festivali in organizacije s področja plesnih umetnosti, ki ustvarjajo plesno sceno v Sloveniji že vrsto let in imajo posebne zasluge, morali biti že samodejno sofinancirani, ne pa da se vsako leto znova prijavljajo uspešno ali neuspešno na razpise. Prav tako bi si želela, da na Ministrstvu za kulturo bolj spremljajo sofinancirane predstave ali projekte in s tem dobijo objektivno sliko o uspešni ali neuspešni podpori, ki jo dobi izbrana predstava.
Torej kolesariš ali ne?
Kolesarim pa ne. Sem bolj štoraste narave in nisem bila na kolesu od svojega tretjega razreda, ko sem se razbila.
Kaj boš počela v času, ki prihaja? Lahko počasi sestaviš urnik, načrt dela ali je še prezgodaj?
Ravno v času, ko ti pišem odgovore v najinem intervjuju, čakam na letalo za Beograd, kjer nadaljujemo s postavljanjem ‘immersive theatra’ InHisMind, ki bo imel premiero konec junija. Moj urnik pa je postavljen že do konca leta 2020.
Aha, pa si bila spet med prvimi tudi na letališču. Hvala in srečno!
