Naša recenzentka piše o dveh kreacijah, ki sta zaznamovali letošnje plesno leto.
Že drugo leto poteka mednarodni čezmejni festival plesa Visavi (28.–31. 10.) ob tesnem sodelovanju dveh obmejnih mest, italijanske Gorice in naše Nove Gorice. Tudi je prvi mednarodni festival sodobnega plesa, ki teče na tem območju v organizaciji društva Artisti Associati ter v sodelovanju z občinami Gorica, Krim, Gradišče in ob mednarodnem partnerstvu Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica skupaj s plesnimi društvi Pan Adria Slovenije, Hrvaške in Italije. In bo po Mariboru (2012) tudi Nova Gorica z Gorico deležna naslova evropska prestolnica kulture 2025, ob tem se širi tudi produkcija goriškega plesnega festivala Visavi. Na letošnjem festivalskem sporedu so bili prisotni trije slovenski plesni projekti: plesna uprizoritev Ikarus/Icarus v izvedbi MN Dance Company (28. 10.); 20-minutni projekt Bili smo, Bomo Katje Kolarič in glasbenika Andreja Supančiča ter plesni koncert Nedoločena frekvenca/Indefinite Frequency producenta in koreografa Milana Tomášika ter Slovenskega tolkalnega projekta (30. 10.) v goriškem gledališču Teatro Comunalle Giussepe Verdi.
Plesna uprizoritev Ikarus je nastala po avtorskem konceptu in koreografiji umetniškega ter življenjskega para Michala Rynie in Nastje Bremec Rynie, v produkciji Zavoda MN produkcija ter v sodelovanju s SNG Nova Gorica, ko je bila 27. najprej uprizorjena predpremiera v veliki dvorani novogoriškega gledališča, prihodnji dan pa premiera predstave ob odprtju goriškega festivala Visavi; soorganizator predstave je EPK 2025, koproducent pa Cankarjev dom Ljubljana. Koreografa in avtorja glasbenega izbora sta Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, sta tudi avtorja dramske zasnove skupaj z dramaturginjo Ano Kržišnik Blažica, ki se obenem podpisuje pod dramaturgijo uprizoritve; za scenografijo, ki niansira in usidra koreografski izris, pa zaslužen scenograf Aleksander Blažica. Kostumska galerija je modno, tudi primerno oblikovana za gibkost plešočih teles, tudi ne manjka mitoloških orisov, nastala pa po zamisli Michala Rynie in Nastje Bremec Rynie ter Tanje Zorn Grželj; oblikovalca sijoče osvetlitve Matjaž Bajc in Samo Oblokar, za čisto zvočno intonacija pa poskrbel Matej Čelik.
Lik Ikarusa znane grške mitološke zgodbe o očetu Dedalu in sinu Ikaru vse čase navdihuje umetniške duhove, legenda pa govori o slavnem atenskem arhitektu Dedalu, tudi učitelju, ki čez zid pahne najboljšega učenca, da mu ta ja ne bi odvzel slave. Sledi sodba, zato tudi gradnja pernatih kril, obdanih z voskom, ter prebeg čez morsko gladino na Kreto, kjer je oče še naprej bil slavljen, vendar brez sina, ki ni upošteval očetovega nasveta, da naj ne leta previsoko, ker se bo vosek stopil preblizu toplotnih sončevih tokov. Sin je poletel proti soncu, vosek se stopil, on pa padel v morje. In nauk: ne letaj previsoko, kajti padci znajo biti usodni, ko tudi vsako gorje ima svoj davek. V času mladosti smo verjetno vsi Ikarusi, ko pa v zrelosti pride plačilo za čas delovanja, gotovo prevečkrat prevlada lik Dedala sodeč po vseh borbah okoli ‘prestolov’, tako danes kot nekoč.
Mitološki lik, ki svobodno poleti v zračne višave, je gotovo blizu željam plesalcev, športnikom, mladostnemu stremljenju, ko se odkriva neznano in premaguje težnost, kar se na sceni izpiše v poetiki koreografske sodobnosti, v letečih poletih osmih plesalcev, izbranih z mednarodno avdicijo: Nastja Bremec Rynia, Michal Rynia, Tjaša Bucik, Noemi Capuano, David Micu, Eri Nishibara, Matteo Palumbo, Robert Prein, So Yeon Shin in Luka Vodopivec. Na razpisano avdicijo MN Dance Company se je zbralo več kot 300 interesentov, izbranih pa 40 kandidatov, na koncu pa njih osem povabljenih v proces, ki bivajo in delujejo v EU, pa čeprav dva prihajata iz Japonske in Južne Koreje, ostali pa iz Italije, Romunije, Nizozemske in Slovenije.
Pred samo uprizoritvijo gledalca ob vhodu v dvorano pričaka razgibana uvertura, plesno razgibanje, segrevanja ob kratkih intimnih zgodbah vzponov in padcev navzočih na odru, ki zabavno orišejo njihov čas, ko tudi Nastja razkrije, da še nima vozniškega izpita. Je simpatična predpriprava gledalca na plesno uprizoritev in tudi dobrodošlo ogrevanje plesalcev tik pred izvedbo.
Koreografa Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia mitsko zgodbo o naglem mladostnem vzletu sila domiselno povezujeta z zgodbami nastopajočih, torej s časom današnjih dni. Ko inovativno slikata skupinske motive, generacijski življenjski utrip mase, ki polno zaživi v njuni barviti galeriji plesnega izrazoslovja, ob izvedbeni usklajenosti in dorečenosti vseh nastopajočih. Moč skupine se v koreografiji sooča z individualnimi ostricami, odstopanji, je nekakšen večni boj, konflikt, ki poganja razvojno kolesje življenja, na kar opominjajo tudi miti in legende. Sočasno se koreografska poetika pretaka v treh slikovitih dramatizacijah, povezanih s tremi energetskimi stanji treh elementarnih oblik, ki se jim sledi na Zemlji, so tudi sestavni elementi vseh življenjskih oblik planeta, konkretno v zgodbi o Ikarusu pa njegove usodne oblike preživetja: zemlja, voda, zrak. Zrak pridobi še en dramski prizvok z višin velike dvorane, posnetek enkratne dikcije Ane Facchini, ki razlaga, kara in se posmehuje zgodbi ter junakom. Je gotovo enkratni dramski višaj, ki se mu z veseljem sledi, vendar v koreografiji le takrat, ko je celostno zaobjet v koreografski konotaciji, tako pa izzveni kot tujek, ki se z višin uriva v proces dogajanja, ko za trenutek ostro zareže v energetski tok, posledica pa upadanje koncentracije in napetosti.
Koreografski ep o Ikarusu v koreografiji Michala Rynie in Nastje Bremec Rynie ter izvedbi MN Dance Company se zaključi v liriki mladostnega navdiha, ko si Ikarus nadene igriva krila ter ‘odleti’ svojemu mitskemu navdihu naproti, in so ta njihov koreografski vzlet kar stoje pozdravili gledalci polne velike dvorane SNG Nova Gorica.
Plesni koncert Nedoločena frekvenca/Indefinite Frequency produkcijskega menedžerja Milana Tomášika je bil letošnjo spomlad izbran za Pan–Adria regionalno produkcijo 2021, premierno pa uprizorjen v Zagrebškem plesnem centru (11. 9.). V Sloveniji je sledila prva uprizoritev na Velikem odru CK. Španski borci 27. 10. v produkciji Društva Slovenski tolkalni projekt in KUD Cortesia. Je dinamičen plesni koncert, ki teče v ritmu tolkal ter višajev plesnih frekvenc koreografske postavitve: Charli Brittain & Milan Tomášik, tudi v presežkih izvedbe treh plesalcev, Charli Brittain (UK), Endi Schrotter (HR), Milan Tomašik (SK, SlO), in ob prodornih ter živih ritmih štirih tolkalcev Slovenskega tolkalnega projekta: Matevža Bajdeta, Tomaža Lojena, Francija Krevha in Luke Jahna k.g.
Nedoločena frekvenca je predstava, ki posega po znanstveni strukturi teorije o relativnosti, o energiji ali kvantni fiziki Alberta Einsteina in njegove energetske konstante, te nedoločene materialne frekvence. “Če se želi odkriti skrivnost vesolja, je treba razmišljati v smislu energije in vibracije,” je dejal Nikola Tesla. Torej če želimo doživeti moč ustvarjalnosti, je treba dojeti energijo, vibracijo stvaritve. Tudi če mislimo, da je kaj materialno, je vedno nedoločena energija in je vibracija. Kako spraviti v scenski okvir energijo, ki jo ustvarjalec nepričakovano zazna ali se celo naenkrat pojavi v odgovor? To je tema, ki je spodbudila ustvarjalno ekipo plesnega koncerta Nedoločena frekvenca, da raziskuje in ustvarja glasbeno-plesno konstelacijo razgibanih silnic gibkih ter slišnih frekvenc medsebojnega energetska mreženja.
Začetek steče v tišini, ko trojka raziskovalcev začne premike prvih korakov, išče in obstane, ko ima vsak svoj korak, svoj prisluh, tudi se različno usmerja. Ob tem pa zaznana moška energija (v pogledu skozi ženska očala), tudi v likovni kostumski lahkotnosti barvne topline (kostumi: Danijela Valentić Sever), kar v ospredje postavi skupinski duh in je njihov energetski kvant. V teh začetnih trenutkih je zadnji del odra bil še zatemnjen, opazne le senčne konture neke postavitve. Ko s prvimi udarci ritma zvok in gib postaneta uglašeni duet ob celostni osvetlitvi odra (svetlobno oblikovanje: C. Brittain, M. Tomášik & Aljaž Zaletel), tudi jasno zaznane štiri bobnarske baterije, ko štirje tolkalci zavibrirajo: Mozaiki 1, ob koncu še Mozaiki II, glasbo skladatelja Francija Krevha. In že sledijo gibalni vrelci, vrtavke višin, hitrostne akcije, ki izzovejo odzive neulovljivih moči, presežke gibalnih oblik, ko se spleta mozaik medsebojnih povezav, tudi poglobljenih solističnih vibracij.
Osrednji del predstave zavibrira v ritmih hitrosti skladatelja Ištvana Marte (Doll’s Hous Story) in odpira prostor humorja, tudi zabavnih igrivih nabojev, ki kar vabijo k sproščenemu smehu.
Po novih dognanjih fizike je opazovalec istočasno ustvarjalec lastne realnosti in je osebno vpleten v ustvarjanje te realnosti. Iz tega sledi, da je medsebojni odnos ustvarjalca in gledalca dokaj kompleksen, je v tesni energetski povezi na relaciji akcija-reakcija. Tempo ustvarjenih zvočnih in zaplesanih akcij nedoločenih frekvenc se velikopotezno zaključi ob tonih glasbenega mogotca, vibrafona: skladba Postluides For Bowed Vibraphone skladatelja Elliota Colea, ki poglablja in umirja, ko se energija fluidno razliva po in čez oder, pa še dlje; odziv gledalcev pa nič kaj miren, ampak odmeven.
Plesni koncert Nedoločena frekvenca mreži nenavadne plesno-glasbene konstelacije, ko oporne točke ne izhajajo iz neke določne zamejitve, ampak se celota gradi in oplaja z energijo vseh prisotnih: ustvarjalcev, izvajalcev kot tudi ambientalnega prostora; in bi bilo prav zanimivo srečati se s predstavo še v kaki drugi prostorski izvedbi; njihovo zadnje letošnje gostovanje s plesni koncertom je bilo na sporedu v SNG Nova Gorica 14. decembra.
