Celostna predstavitev baletne šole Ljubljana, Konservatorija za glasbo in balet/KGBL je stekla v treh delih na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani. Oba večera so bili sedeži bili povsem zasedeni in do kart ni bilo moč priti, če jih nisi pravočasno rezerviral. In če bi se koncert dogajal še tretji večer, menim, da bi gledalci gotovo še polnili dvorano.
Zanimanje za baletno šolanje opazno raste, saj je v dveh prvih in dveh drugih razredih na odru nastopilo po trideset otrok, od tretjega pa do šestega razreda je število nastopajočih v posamezni razredni stopnji doseglo tudi številko 18, in skoraj v vsakem razredu je nastopil tudi kak fant ali celo dva. Po šestem letu baletnega šolanja in po selekciji za vpis na srednješolski program pa število vpisanih učencev močno upade; če se število vseh učencev na nižji stopnji giblje do 150, jih je v štirih letnikih srednje šole še okoli 30, in verjetno bi jih bilo še manj, če bi se lahko selekcioniralo po strogih kriterijih telesnih in umetniških zahtev te klasične plesne umetnosti. Gotovo ne bodo vsi dijaki po končani srednji baletni šoli stopili na pot baletno-plesne profesije, vsekakor pa so svojo mladost v času baletnega šolanja močno obogatili s prvinami gibalne estetike, odrsko izkušnjo in glasbeno širino.
Igrivi in stilno dovršeni so bili prvi in drugi razredi v koreografiji Žive Žitnik in v izvedbah začetnih pozicij, počepov, krožnih oblik, skokov.
Tretji in peti razred sta nastopila v koreografiji Darje Sebastjan in se tudi pohvalno predstavila v že zahtevnejših baletnih kompozicijah; nasmejani obrazi in estetika baletne drže petega razreda pa je še posebno pritegnila pozornost.
Koreografijo za četrti in šesti razred je pripravila Vesna Cestnik Tehovnik, in dekleta šestega razreda so se že precizno postavljala na vrhove baletnih copat ter skupaj s svojim kolegom razigrano sledila ritmu slovenske narodne dediščine.
V prvem delu programa z naslovom Baletni stihi se predstavijo baletne etude gradirane po razredih in po učnem programu. Posebnost letošnje produkcije je kompozicijska oblika glasbene spremljave. Profesorica klavirja in korepetitorka KGB Ljubljana Tina Mauko je zaslužna za novo, spodbudno obliko glasbene spremljave osvežene z narodnimi motivi slovenskih pesmi. Navdih za glasbeni izbor narodnih motivov je Tina Mauko našla v dediščini madžarskega skladatelja Franza Liszta, ko je slovenske narodne združila in ustvarila devet Baletnih stihov , devet kompozicij za devet razrednih stopenj in za končni poklon prvega dela baletne produkcije. Vsaka kompozicija vsebuje pesmi določene regije, ki jih je skladateljica združila in preoblikovala v klasične oblike, po vzoru velikih mojstrov klasične kompozicije.
Tako nas je prvi letnik srednje baletne šole razveseljeval v koreografiji Tanje Pavlič in ob glasbenih ritmih Rezije. Koreografijo za drugi in ne prav številčen letnik (nastop štirih učencev, dve učenki in dva fanta) je postavila Marinka Ribič. Tretja letnika sta kar dva, .3a in 3.b, in poleg pet učenk je v vsakem letniku po še en moški predstavnik, ki se je izkazal v baletnih dvigih in skokih. Koreografijo za 3.b je pripravil Matej Selan in za 3.a Marinka Ribič.
Maturantke 2011, četrti letnik, pa so zaplesale ob glasbi Ludwiga Minkusa, Divertissement iz baleta Paquitana, v variaciji Adolphe Adama in Cesare Pugnia po koreografiji Mariusa Petipaja in v priredbi Olge Andreeve. Dijakinje 4. letnika so: Ajda Bergant, Tea Dežman, Barbara Hribar, Manca Jereb, Nataša Travnikar in Monika Zorko. Gotovo je nastop maturantk kronani zaključek celostnega baletnega šolanja in njihovi pedagogi jim vsako leto prav skrbno izbirajo odgovarjajoče vloge, v katerih pridejo do izraza vsa pridobljena znanja, tudi odrska prezenca in plesni temperament. Tako so tudi letošnje maturantke zaplesale svoje zahtevnejše solistične in virtuozne plese ter se predstavile v prijetni luči baletnih dosežkov.
Trinajstim učencem srednje baletne šole je Gaik Ismailian namenil koreografijo Passion (Strasti) na glasbo Franza Schuberta, Deklica in smrt (Der Tod und Das Mädchen). Koreografija Strasti je bila premierno uprizorjena leta 1955 v Lizboni, in kot pravi avtor, je odsotnost strasti bistvo preživetja. Ismailian se v figurativno bogatem in zahtevnem plesnem izrazu poglablja v notranja individualna stanja, čutenja, ki valovijo v sinergiji Schubertove glasbe. Mladi plesalci so zelo dobro odplesali predstavljena stanja in se kljub svoji mladosti tudi prav zrelo odzvali na zahtevno stopnjo koreografske izpovedi v izlivu metaforičnih oblik teže in poglabljanja, v plesnih motivih kontrakcije in release, v plesu čutnih rok. Koreografijo je postavila Pascale Mosselmans, asistentka koreografa je bila Marinka Ribič, plesali pa so v parih, tercetih in skupinskih motivih: Tasja Šaler/Luka Žiher/ Barbara Žvar Baškovič, Petra Zupančič/Ajda Bergant, Kaja Jereb/ Lucija Jesenovec, Tija Hubelj/ Goran Kusič, Živa Vrečko/ Klara Prednik, Metka Beguš/ Nataša Travnikar/ Barbara Žvar Baškovič.
Koreografija izzveni kot popotovanje skupine mladostnikov, ko v trenutkih prebujanja zapuščajo prvotni statični položaj in se postavljajo na ustaljene poti, kot bi stopali na tekoči trak ali v prevozna sredstva, ki jih vozijo in odlagajo ter znova dostavljajo na začetno pozicijo. Medtem ko napetost Ravelove glasbe postopoma in neopazno, vendar vztrajno raste, pa koreografinja svojo plesno kompozicijo iz trenutka v trenutek nadgrajuje v razkošju gibalnih motivov in zaplesanih povezav, ko sestavlja mozaik individualnih mladostnih utrinkov in po odru veje geometrijsko strukturo plesnih linij ter oblik.
