Mladi levi. Za uvod ples s konjičkarji zvoka

Za uvod v letošnji, že šestnajsti festival Mladi levi v organizaciji zavoda Bunker smo si ogledali predstavo Dancing with the Sound Hobbyst (morda bi to lahko prevedli kot Ples s "konjičkarji" zvoka …) v izvedbi belgijske glasbene skupine Zita Swoon Group in – kar nas je ljubitelje plesa najbolj pritegnilo – s sodelovanjem koreografinje Anne Terese de Keersmaeker, znane kot ustanoviteljice in voditeljice skupine Rosas.

Seveda ni šlo za nikakršne "konjičkarje", marveč za visoko profesionalne glasbenike in izvajalce. Band, ki je na sceni že od začetka devetdesetih let in se je sprva uveljavil kot rock skupina, goji danes mešanico rocka, soula, popa, bluesa, funka in afro-kubanskih ritmov ter se vključuje v raznovrstne projekte. To pot je šlo za raziskovanje scenskih povezav in prepletov plesa z izvajanjem glasbe in glasbenikov v živo na koncertnem odru. Zagotovo pristop ni nekaj novega, saj je tako ali drugače spodbudil že vrsto tujih in domačih ustvarjalcev, ne nazadnje tudi plesalce Plesnega foruma Celje in koreografinjo Gogo Stefanović Erjavec, ki je leta 2010 predstavila izpopolnjeno verzijo projekta Ionosfera s slovensko glasbeno skupino Aperion, prav tako sestavljeno iz šolanih glasbenikov, ki kombinirajo rock z vpeljavo klasičnih instrumentov (čelo, violina, viola, flavta) in ženskega vokala. Zita Swoon Group pa predstavljajo zanimivo kombinacijo orgel, klaviatur, kitar, moškega in ženskih vokalov ter predvsem tolkal, konvencionalnih in eksotičnih, z afriškimi bobni, ksilofoni, tamburini, zvončki, paličicami, bučami in podobnim.

Tako Gogi Stefanović Erjavec kot Anni Teresi de Keersmaeker je bilo jasno, da je treba najti skupne točke, ki bi performans povezale v enotno podobo, v kateri bi se organsko prepletala gib in ples z glasom ter  zvokom instrumenta. Slednje je bilo zgodovinsko gledano seveda prvinsko spojeno in v  tradicionalnih kulturah še vedno obstaja, vendar je evolucija privedla do poznejših ločevanj in razkorakov – torej da glasbeniki samo igrajo, plesalci pa samo plešejo. Pri poskusih ponovnih povezav pa naletimo na podobne zahteve, kot denimo v muzikalu: performerji naj bi  dobro obvladali tako igro in govor kot  petje, ples pa še kaj. Torej – nastopajoči, ki so del tako koncipiranega glasbeno-plesnega dogodka, naj bi analogno znali dobro ali vsaj do neke mere igrati na instrument, plesati, peti, po potrebi pa naj bi obvladali tudi govor. V projektu Ionosfera ob dovolj zanimivi in udarni glasbi aktivna vključitev glasbenikov v gib kljub opaznemu namenu ni prišla do izraza, saj jim je bilo gibalno izražanje premalo domače; nekoliko bolje se je odrezala pevka, sicer pa so skrbno koreografirane plesne sekvence skupine devetih plesalcev (zagotovo preštevilne za že tako z instrumenti natlačen oder!) učinkovale kot enote zase in načrtovanih povezav skoraj ni bilo opaziti.

Kako se je tega problema lotila Anne Teresa de Keerasmaeker? Predvsem je do neke mere uspela združiti performerje z  raznovrstnim znanjem. Glavni akter, plesalec iz skupine Rosas Simon Mayer se je denimo vsaj za okus preizkusil tudi s petjem, tolkali in kitaro, Stef Kamil Carlens, sicer pevec in kitarist, se je odlično ujel v hip-hop duetu s Simonom, pevki in tolkalistki Kapinga ter Eva Tshiela Gysel sta iz sprva na prvi pogled zgolj gibalne dekoracije ob petju čez čas samostojno zablesteli v plesu z afriškimi odtenki, zlasti ena od njiju pa je v svojem solu s čudovitimi variacijami rok povsem obvladala oder. S prezenco, zrelostjo in fino žensko kvaliteto je povsem zasenčila izrazno nedefiniranega Simona, ki tudi sicer ni našel kontakta z ostalimi in je v glavnem soliral.  Seveda je po drugi strani treba povedati, da je Simon Mayer vrhunsko treniran plesalec, nikakor ne brez karizme, izjemno hiter, elastičen in gibek kot maček, ki vseskozi preseneča s povsem nepričakovanimi, nenavadnimi gibalnimi prebliski in akrobatskimi prvinami. Izrazno se je vendarle razživel v humorno obarvanih solih (ples z zeleno masko z resicami) in zlasti v sklepnem solu, ko je vpletal v ples elemente pantomime in klovnovstva. Iz smešnega, grotesknega prihoda bobnarja, med bobnanjem slonečega na hrbtu za seboj sklonjeneg Simona oba performerja kljub potencialu iz prizora nista naredila ničesar, razen da sta izvedla golo formo. Pa bi bilo treba le razmisliti o izrazu, pogledih, fokusu, usmeritvi energije … in zadevo nadgraditi. Verjetno take stvari sodijo pod izraz "coaching", (vodenje, nadziranje procesa, morda tudi piljenje giba in izraza …), kar je bila poleg koreografiranja naloga Anne Terese (tako vsaj piše), pa je vse to žal nekako umanjkalo. Sprašujem se tudi, kolikšen je bil delež koreografiranih in kolikšen improviziranih Simonovih plesnih delov, če so sploh bili – in  zdi se, da so bili prisotni vsaj v trenutkih, ko se je plesalec izgubil v "ego petelinjenju". Po drugi strani pa – ah, kaj: bilo ga je vseeno užitek gledati! Koreografsko-režijski prijemi so se izrazito kazali v predstavi kot celoti, saj so bili vstopi, izstopi, intervencije, menjave vlog, razmestitve po prostoru tako glasbenikov kot plesalcev,skrbno določeni in izvedeni, premišljeno pa je bilo tudi sosledje čistih glasbenih in plesnih točk ter kombinacij ob stopnjevanju dinamike predstave do udarnega finala. Skratka, lahko rečemo, da je bil dogodek kljub raznorodnosti koreografiran! V tem je poleg imenitne glasbe zagotovo njegov presežek. 

View Gallery 4 Photos