Program mednarodnega festivala Mladi levi (18.–26. 8.) se je letos še bolj osredotočil na individualne, scensko izpovedne zgodbe umetnikov, ki posegajo celo onstran vidnega, neznanega.
V prvi polovici programa smo bili priča intimni, neposredni svobodi izražanja močnejšega pola, tudi o nikoli izpetem odnosu očeta in sina. Odnos sina in očeta se je zaiskril kar v treh performativnih pripovedih treh različnih umetnikov različne narodnosti in generacijskega zaporedja: Grega Zorc (Slovenija): Območje človeka (Human Territoy); Bernardo Chatillon (Portugalska): Doba Jelena#1 (Reeinder Age#1); Jánis Balodis (Latvija) in Nahuel Cano (Argentina): Poslednja noč jelena (The Last Night of the Deer). Na vso moč zanimivo zgodbo o muzejskih eksponatih, slikarjih, slikah, zbiralcih umetnin in dimenzijah njihovega sveta je pripovedoval Walis Reed, tiho akupunkturno zdravljenje Stare elektrarne pa prispevala performerka Valentina Medda.
Odprtje mednarodnega festivala Mladi levi je steklo 18. avgusta na malem odru pod kostanji, festival pa odprl gledališki in filmski igralec, pripovedovalec, performer, gibalec, tudi soustanovitelj kolektiva Via Negativa Grega Zorc. K odru je pristopil s težko in dolgo verigo okoli vratu, tudi jo še bolj zategnil in zakoličil, da ja ne bi prišel preblizu gledalcem, in je veriga zaščita. Čisto na začetku je posejal nekaj humornih prispodob, nato začel z zgodbami Območje človeka. Kaj pa je območje človeka? Gotovo območje človekovega bivanja, bivakov in rastlin, ki se tam širijo, tudi živali, ki so imele ali še imajo svoja bivališča, ko človek na svojem območju ni nikoli sam, čeprav se vede kot edini gospodar. Svoje pripovedi je Zorc peljal po poti spominov o lastnem otroštvu ob očetu veterinarju, ki ga je s seboj vodil na svoje veterinarske zadolžitve. Prva zgodba steče z njim, srnjakom in njo v slikoviti pripovedi, kako letita po pobočju gor in dol, ko ona preskoči ograjo, doskoči na trda tla in odskoči v gozd. Tudi on poleti za njo in doskoči na trda tla, ampak se sreča z žarometi. Zorčeva pripoved je tako sugestivna, da se napeto sledi živalskim prigodam, in to v tolikšni realnosti, da besede dobijo novo pripovedno vizijo, se zavrtijo črno-bele pripovedne oblike.
Naslednja na vrsti je bila pripoved bika, kako je iz svobodnih pobočij prispel v to Slovenijo, kjer se mu je zelo slabo godilo v njenih hlevih. Zavoljo surovosti ali neznanja?! Zorčeve pripovedne impresije se nižejo iz zgodbe v zgodbo, vselej pa končajo z obiskom veterinarja, ko ni več pomoči. V tretji zgodbi se predstavi stari pes, ki ga posadijo z verigo okoli vratu na traktor, on pa se čudi, kako to, da mimo njega letijo hiše, ko pa je vedno on tekal mimo njih. Zgodba teče o starem psu čuvaju, ki mu umre gospodar, ko ga lačnega z verigo postavijo na traktor; veriga predolga, traktor se premetava in on obvisi s traktorja. Grega je želel biti veterinar tako kot oče, ob vseh surovih zgodbah in nezgodah, ko vselej kratko potegnejo živali človeških območij, pa je želja k sreči izpuhtela, sicer ne bi tega večera mogli slediti izjemnemu umetniku žive pripovedi Gregorju Zorcu.
Doba jelena nosi naslov serija predstav, v katerih Bernardo Chatillon raziskuje, kaj je tisto, kar nas začara, mogoče poezija, okultizem, spomini … V svoji predstavi Doba jelena #1 se vrača k otroškim spominom, ko znova obuja vso evforijo priprav na počitnice, ki jih zavoljo teh priprav niti ni želel. V njegovih spominih igra vlogo tudi oče, po sceni pa razvrščeni še obstoječi predmeti iz teh časov spomina, in to od šotora naprej. Njegovo pripovedovanje živo žubori kot kak potok ob postavljenem šotoru, vendar bolj kot besede govorijo njegovi gibi, ko vsako besedo podčrta s specifično oblikovanim gibom, pripoved tudi gibljivo strukturira. Bernardo Chatillon je plesalec in koreograf, tudi raziskovalec magičnih misli, ko te kar vrejo iz njegovih globin. V svojem performansu gibko zasnovanih besed se združuje z novim materializmom, konceptom ‘wordling’, tudi hipoma povezuje svojo intimo z okoljem.
Na sporedu Mladih levov je 21. 8. sledila še glasbena pripoved, predstava Poslednja noč jelena, uprizorila in odigrala pa jo latvijski dramaturg ter dramatik Jānis Balodis in argentinski ustvarjalec, tudi zvočni eksperimentator Nahuel Cano. Zgodba teče o vozniku in očetu otrok, ki svoje otroke vozi v šolo, vrtec, na izlete, ter spremljevalcu, ki na klaviaturah poskrbi za vsesplošno podporo, tudi za gledalce, da so lažje prenašali vročino v ozkem hodniku ŠD Tabor; onadva pa odeta v debele zimske bunde in z volnenimi kapami na glavi. V tej nočni vožnji tiho tečejo njuni pogovori in misli, ko voznika skrbi prihodnost otrok in se ga loteva strah glede snežnih zametov, saj so zimske gume kamiona že skoraj odslužene, vendar še ni prišel čas za možen nakup novih. Medtem se spremljevalec ob prazni, vendar močno zasneženi cesti sprašuje o bolnem očetu, ki ga že dolgo ni videl. Njuna zgodba je zgodba o posamezniku in njegovih težavah, v njej pa se zazna melanholijo, izčrpanost in žalost, vendar se še vedno v njej zaiskri življenjski humor. V temi snežne noči in miselne zamaknjenosti se zgodi trčenje, ko jelen v snežnem metežu skoči na cesto in mrtev pade pod kolesi kamiona. Poslednja noč jelena je docela dramsko zaokrožena pripoved, ki se bistri v scenski ožini hodnika, oplemenitena z zvoki klaviature in spevnih trenutkov, ki kljub skromnemu budžetu veliko pove.
Libanonec Walid Raad, ki živi v ZDA, je predavatelj in je medijski umetnik, ki se posveča performansu, fotografiji in instalacijam. Njegova muzejska zgodba se začne pred 11 leti ob povabilu madridskega muzeja Tyssen-Bornemisza, da pripravi razstavo o umetniški zbirki barona Hansa Heinricha Thyssena–Bornemisze (1921–2002), ki jo je za nerazumno vsoto odkupil omenjeni muzej, tudi prevzel baronovo ime. Raad se je zakopal v to zbirko mogočnih razsežnosti, tudi v vse podrobnosti, povezane z njo, pri tem odkril arabsko stensko preprogo, ki po svoji sestavi tehta dvajset kilogramov, a je menda težka tono, ko je tudi njena prodajna vrednost bila enako nerazumno težka (39 milijonov). Baron je pred selitvijo v muzeju prvič odkril, da nekatere slavne slike njegove zbirke HTB imajo poslikana ozadja, nato zahteval da lahko razstavijo le ozadja, ki prikazujejo živo poslikavo oblakov … Zakaj?! Za nerazumnim dejanjem sledi gotovo nerazumen odgovor, torej se ne ve – zakaj. S posebnimi posnetki se je prišlo tudi do druge slike, ki še bolj buri iluzije ne-vedenja. Raad je prispel do poznavalke zbirke HTB, ki je trdila, da vsaka od dragocenih kup zbirke HTB, hermetično zaprtih v steklene vitrine, pritegne drugačno vrsto insektov –bogomolke, mravlje, vešče, kar je bilo moč lepo videti na fotografijah; in so čuvaji eksponatov potrdili, da žuželk ni bilo ob postavitvi razstavnih predmetov. Gospa je pred selitvijo tudi opozorila barona, da so okvirji njegovih slik bolni, nato pa jih še zdravila. V svoji zbirki ima baron 275 angelov – srebrnih ali zlatih, kar angelskih veličin; ko je Raad odkril, da jih je ravno toliko imenovanih v Svetem pismu.
Ob svojem sledenju zbirateljev umetnin je Raad prišel tudi do slike slikarja in izumitelja Samuela Morsea (1791–1872), ki je še pred svojim odkritjem telegrama ter morsejeve abecede naslikal sliko o nabiranju in predelavi sladkornega sirupa. To sliko je našel na steni Bele hiše, tudi da jo je Obama namerno obesil na zid ob obisku Netanjahuja, celo je ob tej sliki svoje govore vedno imel eden od nekdanjih predsednikov ZDA, Abracham Lincoln. No ja, Raad je prispel tudi do zbirateljev bajnih zaslužkov, ki upravljajo še druga področja in se medsebojno mrežijo, pa vse do srečanj saudskih mogočnežev z ameriškimi poslovneži … Raadovo vročično predavanje je trajalo 85 minut, posebno skrajšano za Mlade leve, sicer je nakopičenega materiala za večurno predavanje. Vsak eksponat ali zgodbo, ki jo Raad živo predstavi, dokazujejo tudi njegovi posnetki iz časopisov, fotografij, torej je vse podkrepljeno s celo zbirko dokazov. Ob vseh fotografijah in dejstvih je na festivalu odgrnil le ključne točke svojih ugotovitev, sicer pa predavanje v celoti posreduje po svetu. Kaj je resnica in kaj ni ob vseh teh dokazih, je težko reči, niti ni pomembno, kajti bili smo priča performativnemu predavanju umetnika Walida Raada, ki izpričuje nove uprizoritvene usmeritve; tudi bili napeti, kot bi sledili kriminalki (ni rečeno, da tudi ni), in seveda uživali.
Dogajanje na Mladih levih se je vseh osem festivalskih dni vrstilo od poldneva do večernih ur, do okoli 22. ure. Kot festivalsko rariteto se lahko izpostavi letošnje zdravljenje starih zidov Stare Elektrarne, zdravilka pa Valentina Medda – IT, ki se je povzpela po kovinskem zidarskem odru in zabadala zdravilne igle v izbrano ploskev notranjega zidu, tik pred vhodnimi vrati. Že poprej je zakoličila udore, da je lahko vanje zapičila svoje akupunkturne iglice, javno in svečano je 19. 8. ob 19.30 uprizorila svoj delovni performans: Zdravljene intervencije za domače rane (Healing Interventions for Domestic Wounds).
Stara Elektrarna je bila sezidana leta 1898, gotovo tudi preživljala travme v vsem tem času, ko je stavba šest desetletij služila svojemu namenu, nato bila več let zapuščena, nekaj let tudi postala skladišče in zadnjih 19 let v svojih prostorih goji umetnost; tudi je bil namen tega zdravljenja, da bi še dolga leta služila umetnosti.
