Avgust, tako kot že vsa leta poprej, je poletni mesec, kjer se ob koncu njegovih dni začne preplet različnega festivalskega dogajanja.
In če je epidemija virusa covid-19 spremenila vsakdanjost, tudi ostro zarezala v živo strukturo kulturne ustvarjalnosti, se ob koncu letošnjega osmega meseca ni kaj dosti spremenilo, saj so se še vedno podvajali festivalski termini, tudi bi se sicer kar težko sledilo vsem projektnim izvedbam, ki so končno lahko zaživele ob izboljšanju poletne zdravstvene virusne situacije. Tako je letošnji avgust, čeprav obtežen z vlečko korone, znova zaživel v polnem kulturnem siju po tisti temačni karantenski pomladi.
Med prvimi so v avgustovski festivalski produkciji zaživeli Mladi levi v produkciji zavoda za organizacijo kulturnih prireditev Bunker in pod vodstvom direktorice Nevenke Koprivšek, tudi s celotno ekipo Bunkerja, ki jo sestavljajo: Nevenka Koprivšek, Mojca Jug, Maja Vižin, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, ki je program pospešeno sooblikovala, da je lahko pravočasno ter tekoče potekal v času od 22. do 29. 8. ob izvršni producentki Maji Vižin in producentkah: Almi R. Selimović, Mojci Jug, Poloni Vozel, Špeli Kopitar, Lei Kukovičič in Klari Drnovšek Solina; za dobro pripravljen tehnični ustroj na raznolikih odprtih in zaprtih prostorih pa poskrbeli: Igor Remeta, tehnični direktor, Andrej Petrovčič, tehnični koordinator, ter tehnična ekipa: Duško Pušica, Tomaž Žnidarčič, Grega Mohorčič, Janko Oven in Martin Lovšin.
Z novo covid realnostjo se je produkcija 23. festivala Mladi levi prilagodljivo usmerjala na prizorišča na prostem s predstavami intimnejših vsebin, kot so individualne zgodbe, so izpovedi ter pripovedi, tudi z manj nastopajočimi in seveda z zmanjšanjem števila gledalcev, kar je vodilo do ponovitev določenih projektov, saj so se sedežni redi v dvoranah zmanjševali za tretjino glede na zahtevane zaščitne mere.
In je prvega dne Alma R. Selimović kar na dveh programskih poligonih pozdravila prisotne ob odprtju festivala Mladi levi, tudi jih povabila na druge festivalske uprizoritve, ki ta nenadni čas zaznamujejo z ranljivostjo in krhkostjo ter se osredotočajo na strah in jezo, ki se kopičita ob čakanju, ki mu ni videti konca. Letošnji festival Mladi levi je tako postal plodno stičišče avgustovskih kulturnih dogodkov, tudi novo srečanje z novimi dimenzijami (zračne) umetnosti.
Prva otvoritvena predstava festivala Daj še usta (Do my mouth) je stekla na odru Stare Mestne elektrarne (SMEEL) ob 19. uri v produkciji Davisa Freemana/Random Scream. Američan Davis Freeman živi in deluje v Bruslju, je tudi režiser ter avtor omenjene predstave, v kateri spregovori o svojih koreninah, ko kompleksno členi težo družinske sage v času temačnih zgodovinskih dni Amerike. Povsem pa prepričan, da se šele ob konfrontaciji s preteklostjo lahko veseli prihodnosti, njegov optimizem pa kar značilen za celino, iz katere izhaja.
Drugi zanimiv, obenem tudi otvoritveni festivalski dogodek Pometeno pod preprogo (Under the Carpet) je potekal ob 20.30 na odprtem dvorišču, nato se še nadaljeval na hodniku Športnega društva (ŠD Tabor). Na dvorišče pred ŠD Tabor so prinesli preprogo, stkano v velikosti in barvah slovenske zastave, le da je sredino krasila zgodovinska rdeča peterokraka zvezda. Paranje zgodovinskega zvezdnega rdečila se je začelo na kraju samem, rdeča nit pa medsebojno prepletala ter simbolično in zgodovinsko povezovala prisotne, ki so tudi pripomogli k hitrejšemu paranju. Izpostavljeni prostorski interakciji med prisotnimi opazovalci ter izvajalci je sledilo še slovesno postavljanje slovenskega grba na površino zastave. In ko je bil ta usidran na pravem mestu, se je zaslišal otroški glasni vzklik: “Hura, slovenska zastava!” Potem je sledil še ritual čiščenja in zlaganja zastave ter prenos te v ŠD Tabor, kjer so jo položili na belo visečo ploskev. Ob tem pa že nastopil čas za pogled pod preprogo, pod njeno prostorsko praznino. Za to dejanje pa namenjeni položni premični vozički, ki jih je mogoče videti v malce drugačni izvedbi po mehaničnih delavnicah. Leže na vozičkih se torej vozilo in bralo tik pod preprogo, kar je bilo objavljeno v tisku, tudi poslušalo s pomočjo slušalk, kaj vse smo Slovenci pometli pod preprogo, da se ja ne bi soočali z neljubimi težavami, čeprav dovolj znanim in mednarodno obeleženim: kot so izbrisani, pa begunci, tudi zgrešene državne naložbe, tehnologije … Tega pa toliko, da se kar začne mešati, dobesedno vrteti v glavi, v takem trenutku nelagodja in neravnotežja pa seveda brž ven izpod preproge. Prostorska instalacija Pometeno pod preprogo je zanimiv umetniški pristop, kako dovolj vidno, obenem tudi poučno na plan postaviti zgrešene državne projekte ter vsesplošno korupcijo naših dni; ko umetnost beleži, tudi se realno sooča z družbeno problematiko. Zamisel in izvedba instalacije Pometeno pod preprogo sta nastali v festivalski različici Mladih levov in dunajskega kolektiva Godʹs Entertainment, ki postavlja na plan politična, kulturna in medijska zakulisja znotraj katerekoli evropske države, ob podpori Oddelka za kulturo mesta Dunaj in v koprodukciji: Zoom festival, Spielart festival, WUK – performing arts.
Večerni pohod od ŠD Tabor pripelje še do Muzejske ploščadi in do Odprtega odra na njej, kjer se je vrtel dokumentarec Šum Balkana (Balkan Whispers) režiserja Borisa Petkoviča v produkciji Bunker. Beležil pa performativni proces glasbenika in improvizatorja Tomaža Gruma, ki dobesedno prestopa obstoječe meje in omejitve, tako državne kot cestne ter narodne, ko glasba vse preseže in jeziki več ne delajo težav. Film širi glasbena obzorja, tudi portretira poulične instrumentaliste različnih mest: Maribora, Zagreba, Tuzle, Novega Sada, Prištine, Tirane in Skopja. Na koncu pa vsi skupaj uprizorijo improvizirano orkestralno strukturo šumov in tonov, glasbeno mešanico narodne in sodobno naravnane glasbene forme.
Potem pa le še nekaj nočnih korakov do dimne instalacije SOS SMS, svetlobne gverile na vrhu dimnika Stare elektrarne. V ta namen se vabilo za SMS-sporočila, ki so se dimila z vrha dimnika v stilu Morsejeve znakovne abecede.
V ponedeljek, 24. avgusta, so okoli 19. ure iz spodnjih prostorov ŠD Tabor prihajali nasmejani posamezniki; ja, dogajal se je performans Iskre (Sparks). Performans se dobesedno iskril v srčnosti delujočih povezav mladih in zrelih generacij. Iskre, avtorsko delo italijanske umetnice Francesce Grilli, so tudi iskrivo zaživele v novodobnih procesih vizualnega in performativnega generacijskega stika, v danem procesu sodelovanja pa kot praktična oblika poučevanja z umetnostjo.
Za festival Mladi Levi je avtorica k sodelovanju povabila lokalne otroke od 9 do 12 let, nastopali pa 24. in 25.: Mitja, Brina, Zoja, Ela, Gaj, Tara, Vlad, Gregor, Zora, Tibor, Lev. Otroci so bili tisti, ki so prerokovali z dlani odraslih, verjetno tisti malce starejši, najmlajši pa z lučko kazali pot v temo hodnika in v svetlo dvorano, obdano z glasbeno kuliso. Besede ali medsebojni pogovori so bili prepovedani med procesom, v nasprotnem primeru pa je otrok svojega starejšega izbranca lahko vrnil nazaj v čakalno vrsto; je sledil jasno izrečen predhodni poduk. Kar milo se mi se storilo, ko resen fante vzame mojo težko dlan v svojo mehko malo roko, tudi me imenuje za delavno osebo, ker je moja dlan konkretno velika. Ni kaj, bilo je to pravo doživetje, ko so sledila njegova strokovna navodila po črtah moje dlani, pa o Venerinem gričku … In mi z vso resnostjo mladi svetovalec tudi veli, naj poskrbim, da bo moja življenjska črta še naprej ravna, kajti na njej je bil viden nek kratek pretrg, ampak da je to že mimo, je še poudaril. Da je moj bog Apolo, mi je še rekel, gotovo mu je vesoljski apolo bil bližje kot grški ali rimski Apolon; in tako sem bila ena tistih, ki je vsa nasmejana prišla iz notranjih dvoran na plan. Ja, moči v tem performansu so se obrnile na glavo, ko smo starejši lahko le poslušali, otroci pa nas opozarjali in poučili. Sama pri sebi pa pomislila, koliko bi otroci veliko več znanja o življenju in bivanju pridobili, če bi se več družili in sledili staršem oziroma odraslim. In starejši bi jim lahko tudi veliko bolj zaupali kot sicer, pač resno prisluhnili in sprejemali, kar imajo povedati, tudi se otrokom znali prepustiti. Kar se je zgodilo v instalaciji Iskre, ko so se iskre iskrile ob čarobnih močeh otrok, ki so osredotočeno brali prihodnost z dlani odraslih; in toliko, kolikor je različnih dlani, je tudi različnih ljudi, tudi usod seveda. Torej so se veliko naučili in tudi veliko znali povedati ter svetovati.
Ob osmi uri zvečer se je na odru dvorane SMEEL začelo novo scensko presenečenje, predstava Poskus umiranja (Attempt on Dying) švicarskega režiserja Borisa Nikitina, potomca ukrajinsko-slovaško-francosko-judovskih priseljencev. Ko v svoji predstavi avtor in performer Boris Nikitin izpovedno spregovori o intimnih trenutkih, ki so se nenavadno sočasno medsebojno prepletli, tudi združili usodno odločitev tako očeta kot sina. Oče je zbolel za težko boleznijo ALS, njegov življenjski boj pa postal vse bolj nevzdržen, zato si je želel nenaravne smrti. Sin pa se v teh bolečih ter prelomnih trenutkih ni soočal le z očetovo nenavadno in zanj bolečo željo, ampak tudi s samim seboj, ko mu uspe izreči neizrečeno ter javno priznati svojo spolno usmerjenost. Boris povsem odkrito in naravno pripoveduje svojo zgodbo, je iskren v izrečenih besedah, ki se samoumevno prelivajo iz očetove zgodbe do njegove lastne in obratno. To njegovo izpovedno iskrenost je mogoče začutiti celo v zvenu njegovih nemških besed, medtem ko se v ozadju sočasno izpisujeta slovenski in angleški prevod, ki delujeta kot črno-beli scenski okvir. Vse skupaj pa sila dorečeno, čeprav na goli odrski sceni s stolom, postavljenim na sredo velike odrske površine, ob rahli scenski osvetljavi ter letečih prevodih v ozadju. Moč njegove izpovedi zavlada prostoru in seže vse do avditorija. Preprosto izpovedno, vendar življenjsko realno in globoko premišljeno so atributi te performativne režiserjeve pripovedi na sceni odra.
Festivalski pogledi so tega večera bili ob 21. uri usmerjeni še v Dvoriščno okno (Dancers without Answers) projektnega prostora DUM, kjer se je v njihovi produkciji dogajala edina plesna predstava Mladih levov; v koreografiji Mateje Bučar, v sodelovanju z Katjo Legin, Tino Valentan, Kajo Lorenci in Vadimom Fiškinom, po besedilu iz nedokončane zgodbe Franza Kafke Brlog; branje teksta Borut Savski in glasba: Boris Savski, Nick Cave, Billi Cowie. Gledalci so tokrat postavljeni v vlogo zunanjega opazovalca, ki sledi notranjem dogajanju skozi zaprta, tudi odprta okna, v osvetljeno prostorsko notranjost, kjer se dogaja ples plesalk v raznolikosti kostumskega sija in oblik. Njun ples pa vihra in se izgublja ob glasbi ter živi besedi. Dve plesalki, Katja Legin in Tina Valentan, prihajata, se prikažeta, tudi izginevata iz vidnega polja zunanjih opazovalcev, težko bi rekla ‘yoajerjev’, saj se sledi gibalni retoriki razpoloženja in telesnega nemira. Njuni gibi, pogledi in vzdihi, ko občasno tudi odpirata manjše okenske okvirje, kar izpisujejo občutke, tudi če stojita ali se srečujeta in medsebojno križata. V svoji plesni motiviki dosledno privlačita poglede in pričakovanja; kam ju bo odneslo, pred katero okno postavilo, celo je mogoče zaznati njuni osebni stanji osame, osamitve za tistimi lesenimi okenskimi okvirji, pravzaprav horizontalnimi rešetkami.
In se je letošnji festival Mladi levi zaključil ob sončnem vzhodu 29. 8. Ko eno odhaja, potem drugo prihaja. Tako je zadnjo avgustovsko soboto na novo napovedana nova Platforma Trigger (od 29. 8 do 3. 9) začela s programom ob 11. uri v Gledališču Glej in skupnem partnerstvu Gledališče Glej, Center za kreativnost, Moment Maribor, Bunker Ljubljana, Pekinpah, Mesto žensk, Slovensko mladinsko gledališče/Nova pošta. Projekt je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost, ki jo sofinancira EU iz Evropskega sklada za regionalni razvoj RS. Kot kaže, se nam tudi drugo leto obeta še veliko avgustovskega scenskega dogajanja, obogatenega s predavanji, le covid-19 se mora že enkrat posloviti.
