Festival Mladi levi se je končal predvajanimi umetniškimi vsebinami, razglabljanji in delavnicami, zaobjetimi v široki paleti tako umetniške kot življenjske raznolikosti!
25. festival Mladi levi se je v soboto, 27.avgusta, končal s predstavo Katje Legin in Bojane Robinson: Oh, kako zelo običajno, pravzaprav s tretjo različico predstave (o ogledu druge različice smo že pisali na našem portalu plesa), na novo prilagojeno prevodom za goste z vseh strani sveta, ki jih tudi ni bilo malo. Nova različica je tekla v stilu performativnega raziskovanja in prilagajanja novim razmeram, ko sta se prvi in drugi del povezovala z novimi scenskimi prijemi brez vmesnega odmora. Na koncu pa sledilo slavje, ne le zavoljo obletnic, ki so se nizale v obeh delih performansa, ampak tudi za uspešni jubilejni zaključek 25. festivala Mladi levi, ki je z enodnevnim odmorom potekal od 19. do 27. avgusta 2022. In se je ob zaključku veselo sladkalo s sladkimi ‘strupi… Kaj ko tako dobro teknejo … Sladki ‘strupi’ slaščičarskih užitkov so bili izdelani v kuharski delavnici Centra za aktivnosti za starejše pod vodstvom priznanega slaščičarja Gorazda Potočnika, pripravile pa gospe iz omenjenega Centra, tudi bili temeljito in uspešno preizkušeni na pogostitvi ob koncu levje festivalske mladosti.
Dogajanje na Mladih levih je praktično celodnevno potekalo, začelo se pa kar ob jutranji osmi uri z vizualnim performansom Petre Varl. Prostor v dveh dejanjih: Drugo dejanje, namenjeno polurni individualni izkušnji. Petra Varl je vizualna umetnica, ki se je intenzivno posvečala risbi in grafiki, zdaj pa se usmerjena h gledalcu in k njegovim prostorskim soočanjem. Avtorica vabi v prostor, tudi z minimalnimi sredstvi deluje na gledalčevo dojemanje časa in prostora. In rezultat? Opazen na njihovih vedrih obrazih in nasmehu ob koncu delavnice.
Ob 17. uri sta v senci pod kostanji športnega igrišča ŠD Tabor potekali tradicionalni Debatni kafani, pogovor pa tekel o prihodnosti in možnih vplivih umetnosti. Tudi se srečali ob klepetu na klopcah, se družilo in pogovarjalo v Nevenkinem gaju, ki vse bolj pridobiva obliko valovitega zelenega parka.
Vse dni od 21. do 27. avgusta je potekala programska ponudba Kos stoletja – rekompozicija, ki sta jo ustvarili ter vodili soustvarjalki festivala, fotografinja Nada Žgank in vizualna umetnica Tanja Radež, ob zbiranju različnih predmetov (uporabnih, okrasnih, fotografij, oblek …), te so reciklirali, nato izobesili in razstavili v Muzejski ulici Stare elektrarne, v izmenjavo, odkup ali posvojitev, pač po zakonih tržne ekonomije.
Jaka Železnikar, pionir slovenske e-literature, je v SMEEL-u pripravil posodobljeno javno predstavitev Privatno – prehod prepovedan, ki se dogaja v letu 2006, ko je vse že privatizirano s tisto nevidno ‘tržno’ roko. Gledalec s klikom lahko izbira določeno lokacijo, kjer dobi informacijo o možnosti nakupa ali danih finančnih pogojih.
V sklopu festivala je bila predstavljena še knjiga Social impact in arts and culture the diverse lives of a concept urednikov Iva Kosmosa in Martina Pogačarja, izdana v sozaložbi zavoda Bunker.
Na sporedu sta sledili tudi dve festivalski premieri v koprodukciji Bunkerja; v Cukrarni je bil uprizorjen Krog avtorjev Neje Tomšič & Nonument group, v Plesnem Teatru Ljubljana pa slovenska premiera predstave Iz globine belgijskih umetnikov: Silke Huysmanns in Hannesa Dereereja. Obe uprizoritvi se soočata z raziskovanjem okoljsko družbenih tematik v okvirih umetnosti. Krog je nastajal v sklopu projekta Stronger Pheripheries: Southern Coalition, izhodiščna tema pa delo in sreča, zorela pa na rezidencah v Romuniji v Cluj-Napoci in v Italiji v Mondainu. Medtem ko je vizualna umetnica Neja Tomšič skupaj z delom kolektiva Nonument group raziskovala javne parke v smislu zaskrbljujočih stičišč javnega življenja, tudi beležila, raziskovala zgodovino in obstoječe stanje le-teh. Festival Mladi levi se vse svoje dni tradicionalno posveča tako mestu kot lokalni skupnosti, in so letos obnovili lanskoletno sodelovanje s srbskim dvojcem Škrat v sestavi: Dragan Protić–Prota in Đorđe Balmazović–Žole, ki je teklo v sodelovanju z Domom upokojencev Center in v organizaciji Bunker s producentko Klaro Drnovšek Solina. Sodelovanje se je med letom nadaljevalo in razvijalo ob kavici ter pogovorih z upokojenci lanske delavnice, tako da so se Škrati, Bunker in pogumni upokojenci Bloka B tudi letos zbrali in skupaj z društvom DOPPS prehodili Barje, spoznavali ptice, nato pa ustvarjali. Njihov izdelek letošnjega druženja in umetniškega delovanja bo v obliki stenske poslikave krasil Dom upokojencev Center. Njihova letošnja delavnica, kot tudi skupni pohodi, raziskovanja in beleženja, nosi naslov Izginjajoči v času. Od nedelje, 21., do torka, 28. avgusta, je v sklopu petih ur potekala delavnica snovnega gledališča, ki jo je vodila Sodja Lotker, profesorica oddelka za snovno gledališče na DAMU v Pragi. Delavnici, ki je tekla v obliki jam sessiona, se pridružil še njen sodelavec, nemški režiser Julian Hetzel, in asistiral njen študent režije Aljoša Lovrič Krapež. Je del tradicije, ki jo Bunker obuja za slovenske gledališke profesionalce in študente, ki so tokrat v lastnem navdihu in estetiki ustvarjali gledališče v odnosu do drugih, predmetov, časa …
Udeleženci gledališke delavnice so pripomogli še k izvedbi perfomansa Fascinarium (lat. fascia: vezivno tkivo) kolumbijske umetnice Susane Botero Santos, magistrice tekstilnega oblikovanja, ki na tekstilijah ustvarja svojo zbirko podob iz anatomije, pravzaprav dnevnik o telesih. Fascinarium se začne s humornim predavanjem o zgodovini telesa in telesu, nato umetnica povabi še gledalce, da pristopijo k ustvarjanju umetniškega performansa; ko se je ob koncu ovito v tekstilije, prekritih glav in izrisanih obrazov veselo ter sproščeno poplesavalo, čeprav so vsi dajali videz nekega drugega vesolja.
Na festivalu se je delovno vzdušje kovalo na osmih delavnicah, med njimi tudi dve uri trajajoča plesna delavnica, ki je tekla zadnjega dne v dvorani ŠD Tabor po uprizoritvi plesne predstave Prihrani zadnji ples zame italijanskega koreografa Alessandra Sciarronia, v izvedbi Gianmaria Borzilla in Giovanfrancesca Gianninia ter ob umetniškem sodelovanju Giancarla Stagnia. In se je na delavnici plesalo v parih v upočasnjenem ritmu italijanske polke chianata, tudi se polagoma z osnovnim korakom osvajal plesni krog dvorane, ko je enkrat vodil eden, nato pa drugi ali druga. Polka chianata je nastala v Bologni na začetku 20. stoletja, tudi bila sila popularna pred in po drugi svetovni vojni, nato pa kar izginila, namenjena pa plesu za dva moška, moškemu plesnemu paru. Znova jo je odkril plesni učenjak Giancarlo Stagni, k njemu pa na uk polke hodil koreograf Alessandro Sciarroni. Plesno predstavo, Prihrani zadnji ples zame, je izvedel plesni duet A. Sciarroni & G. Brozillo v ŠD Tabor, vodila sta tudi delavnico, predstavila pa se kot sodobna plesalca, ki se navdušujeta nad polko chianata. Ples polke se izvaja po krožnem obodu dvorane, ko plesalca hitrostnih pospeškov letita po prostoru, pravzaprav drsita po parketu dvorane v krožnih vrtavkah in piruetah ob spreminjanju smeri vrtenja ter vodenja. Ko pa se poglabljata v piruete v počepu, in to skoraj do tal, postane jasno, kako telesi v sklenjenem oprijemu rok in z lastno silo telesnih moči obvladujeta sredobežne sile; pirueta pa kar spominja na dvojec vrtiljaka, celo na drsalno pirueto plesnih parov v počepu. Z navdušenjem in hvalo se je tokrat premlevala italijanska plesna predstava na Muzejski ulici Stare elektrarne, v vrsti ob dvigu vstopnic, tudi v gručah in pričakovanju novega scenskega dogodka.
Posebno pozornost je pritegnil čilski kolektiv Cuerpo Bur, ki ga sestavljata umetnika: Ébana Garin Coronel, režiserka, igralka, filmska ustvarjalka, in Luis Guenel Boto, gledališki režiser, s filmsko predstavo Minga hiše v ruševinah in interdisciplinarno scensko obliko Pohabljeni. Film se neposredno gradi na ruševinah minga hiše, ko v ospredje postavlja pomen doma ljudem, vaščanom, staroselcem, ki živijo izven urbanih okolij. Dogaja se na ruševinah otoka Chiloé v čilski Patagoniji, kjer prebivalci gojijo tradicijo, imenovano minga, ko ob skupnih selitvah tudi skupno selijo svoje hiše in jih celo raje uničijo, kot bi jih prepustili novodobnemu naseljevanju ali uporabi za druge namene. Umetnika v predstavi Pohabljeni raziskujeta interdisciplinarne izkušnje, zabeležene s pričevalci, tudi izpostavita znanstvena dognanja v času množičnih nemirov, ki so okupirali ulice čilskih mest leta 2019, tudi o represiji oblasti nad svojimi ljudmi, tistimi, ki ne morejo vladati, vendar ustvarjajo skupno življenje. Predstava se začne ob neposredni prisotnosti gledalcev v sceni, kjer umetnika z orodjem in primerno zaščito obdelujeta grude zemlje, je slikoviti trenutek poglobljenega znanstvenega delovanja. Nato steče znanstveno predavanje o vidu in videnju, o očeh vsem ljudem enakih, ko vendar oči vsakega posameznika imajo svoj kot pogleda, tudi različno sprejemajo nianse barvnega spektra. Omenjena predstava ne predvaja bolečih in grozljivih slik ljudi, ranjenih, umrlih in pohabljenih s slepimi policijskimi naboji ali dušenja s solzilnim plinom. Zgodbe in pričevanja se posredujejo v dramatični tihoti senzibilne pripovedi ob izpisanem prevodu, ko se razlaga, kako so se trgali s hiš okrogli TV-krožniki anten, tudi kaj vse se je moralo še postoriti, da so ti lahko služili kot ščit pred streli, tudi na kaki razdalji so lahko bili še v pomoč. Sledila je pripoved o človeški solidarnosti v teh grozljivih bojnih trenutkih, tudi o tem, kako plin žge veke ali izstrelek oslepi … In je tekel intervju z žensko, ki je tistikrat oslepela, ko jo novinar vpraša, če ji je žal, da je takrat bila na tistem mestu, ona pa odgovori, da nikakor, saj je to bila njena dolžnost.
Festival Mladi levi se je končal s predvajanimi umetniškimi vsebinami, razglabljanji in delavnicami, zaobjetimi v široki paleti tako umetniške kot življenjske raznolikosti, tudi neposredno prispeval k razmišljanju, kako in na kak način lahko umetnost prispeva h kulturnemu in socialnemu ozaveščanju ter delovanju za boljši jutri.
