Mlada plesna scena na pohodu

V času od 26.5 do 8.6  je v Ljubljani potekal nov festival sodobnega plesa in performansa z novim prepoznavnim imenom Co-festival, ki združuje umetniške programe treh festivalov: Modul – Dance/mednarodna plesna mreža European Dancehouse Network v produkciji Centra urbane kulture Kino Šiška, festival Pleskavica v produkciji Fičo baleta in Nomad Dance Academy ter festivala Ukrep v produkciji Plesnega teatra Ljubljana. Združevanje naj bi spodbudilo kreativnost in ji dalo prednost pred produkcijo, zato so vabljeni umetniki, da predstavijo svoje plesne in performativne ideje, svoja dela v nastajanju, da se družijo in izmenjujejo izkušnje, raziskujejo. Odprtje festivala je steklo skupaj z  odprtjem pohodne fotografske razstave Mankice Kranjec s filozofskim namigom in vendar tako realnim naslovom: Ni vse zgoraj, kar je spodaj. Mankica Kranjec je stopnišče Centra urbane kulture Kino Šiška preslikala z raznovrstnimi pozami obuval, stopal, zgodovinskih, vsakodnevnih, plesnih  … In brez kake globoke miselne prakse tisto, kar je bilo (smo gledali) spodaj, ni bilo enako onemu zgoraj … Hoja po  hudomušnih poslikavah je vodila navzgor po stopnišču v dvorano Kino Šiška, v Katedralo, na predvajanje prvega festivalskega, plesno- glasbenega performansa, sicer dela v nastajanju skupine The Loose Collective iz Avstrije.

Predstavili so koncertno pesem iz projekta Stara zaveza po The Loose Collective. Skupino združujejo glasbeniki, pevci, skladatelji, plesalci, koreografi in odrski umetniki, ki želijo brez potencialne hierarhične strukture ustvarjati plesne in glasbene performanse. Tokrat je bilo v ospredju koncertno petje pač na stopnji, ki se mogoče še nadgradi do planirane premiere 19. oktobra 2012. Plesno-gibalni premiki so bili žal le nakazani, in to v domiselni konstrukciji vlačenja, nošenja in prekladanja (po Stari zavezi!?), škoda da se je ta kar obetaven trenutek prehitro zaključil. Top z megleno paro je bil tudi vsebinski del koncertne rekonstrukcije Stare zaveze. Zanimivo bi bilo videti, koliko se bo predstava nadgradila do premiere, in če bo obstala v primežu prikazanega povprečja, ali pa … Izkušnje pač kažejo, da je za kako delo v nastajanju bolje, da ne nastane … Dejstvo pa je tudi, da raziskovanje odpira umetniška obzorja, in je tema avstrijske skupine na nek način njihov novodobni  pristop k zgodovinski dogmi, je povezava uprizoritvenih oblik pod okriljem koncertnega petja in glasbe.
V času festivala se je zvrstilo 40 aktualnih dogodkov, med njimi tudi nove in že znane predstave naše sodobne plesne scene: Eden Male Kline; Prostorske vrzeli v koreografijah Mateje Bučar; Delavni naslov, Tina Valentan in Luka Martin Škof; Razprodaja kapitala, Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar … Razprle so se tudi konstruktivne teme o sodobnem plesu v našem času, v Sloveniji, desetminutna razglabljanja  s povabljenci  je vodila Andreja Kopač/Jasne misli sodobne plesne iniciative, Nina Božič in Dejan Srhoj pa sta sodelovala V raziskavi inovativnega mišljenje …

Predstavile so se tudi najmlajše udeleženke festivala, letošnje avtorice plesnih miniatur SVŠGL Umetniške gimnazije za sodobni ples. Vseh šest avtorskih izvedb je zajeto v skupni naslov 6×19, ki povezuje šest kratkih avtorskih solov, šestih devetnajstletnic, pod mentorskim vodstvom in v dramaturgiji Sinje Ožbolt. Letošnja tema je bila Avantgarda/idejni nosilci gibanja v umetnosti, politiki, družbi, upiranja konvencijam, iskanja, odkrivanja lastnih in namišljenih zmožnosti ali meja … Tema velikega obsega možnosti in širokega polja razmišljanja za uprizoritveni proces ter plesno nadgradnjo. Predstava 6×19 je stekla v produkciji SVŠGL in koprodukciji Emanat, za svetlobno oblikovanje pa je še posebej poskrbel Davor Balent.
Možganski kaos je naslov prve uprizorjene miniature Emili Bizjak, v kateri je svoj ples želja zaorala po odrski ploskvi in v dinamični iluziji video projekcije; ko je dovolj jasno uprizorila nemirni svet svoje generacije, ko je sanjala o moški podobi, ki nosi belo masko neidentitete, ali pa je  ples gradila na ploskvi odra in na ekranu z ali brez bele maske na svojem obrazu, masko, ki prekriva misli in odkriva realnost. Njen namišljeni svet so tovarniške hale izpolnjene z zvoki industrijskega ritma, tudi v naravi pod zeleno krošnjo jo spremlja utrip strojev, ki jo vse bolj prežema in se vidno zasidra v njeno gibalno polje. Zrelo in pogumno se je Emili lotila svojega plesnega prepleta z video sceno, ki impresionira.
Nika Mlakar/Kakšna je moja želja?, se sprašuje, ko se v plesu iskanj in neodločnosti skuša upreti in izbojevati svoj notranji preboj. Domiselno je razpolovila oder z belo črto, ki jo v dobri plesni obliki preizkuša, uporablja in končno v novi preobleki tudi prebije ter odstrani. Utesnjenost v svoji kostumski belini in na oni strani črte je dovolj jasno ponazorila v gibu, ko pa se te (kostumske) utesnjenosti osvobodi, potem naj bi nastopila tudi gibalna sproščenost. Ta zaključni del ni ravno jasno izoblikovan, pričakovala bi več inovativne plesne svobode, ne le sledenja plesnim oblikam sodobne etude.
Duša, revolucija je sledil naslov tretje uprizoritve in avtorske miniature Naomi Novak, ki se konča z zrelim spoznanjem in izrečeno revolucionarno mislijo, da se o svojem življenju odločamo sami. Gledamo Naomi in njen slikovit ples v blatu, potem sledimo njeni poti v  naravi, ko ob drevesu najde puško in se z njo na rami napoti po zelenem travniku. Njen ples iskanja in razmišljanja se dogaja vsepovsod – pred starimi fasadami, po ulici, na betonski plošči, ko ograja zamenja baletni drog … Naomi pleše prepričljivo, intenzivno in dobro, njeno  plesno znanje se spleta v dinamiki korakov, se razdaja tlom in komunicira z rokami. Ko pa  Naomi počasi odhaja iz video projekcije, zaznamo njen prihod na oder, je z dušo in telesom zapisana plesu. Za bolj razločnejši govor, ki se je dogajal ob koncu uprizoritve, pa bo potrebno še nekoliko več poguma in vadbe. 

Maja Radojevič je v svoji miniaturi kombinirala znanje angleščine z video projekcijo, naslov pa se glasi: Bodi kar si in verjemi vase. Začetna scena predstavi Majo ob elektronskem predvajalniku, kako zatopljena v igranje glasbenega zapisa melodije iz filma Amelie, ko pa naprava sama nadaljuje z igranjem glasbe, se Maja skotali po odru do določenega mesta – osvetljenega kvadrata. Sočasno pa se začne dogajanje na osvetljenem kvadratu projekcije, medtem ko plesalka pleše na svoji ploskvi, risarjeva roka izpisuje v angleščini prevod naslova (ali naslov prevoda): Believe Yourself in barva rdeče Be You, ostale črke pa modro. Njena pomanjšana in plešoča silhueta se še preslikava na črke  projekcije, vse dokler luč ne prevlada na sceni in ne obsije plesalkin ples. Maji je uspelo filozofsko misel oživeti na kvadratu projekcije in jo s svojim plesom tudi dokaj  animirati na odrski sceni.
Laura Štangelj je v avtorski miniaturi Duša skupine funkcijo časa razdelila na dve komponenti, najprej na čas lirike v objemu barvnih balonov, ko pa se od vsakega balona posebej poslovi, se lirično obdobje sprevrže v rezko ostrino gibalnih sosledij. Miniaturo Duša skupine je mogoče razumeti kot mladenkino slovo od prvotnega statičnega okrilja idile in vstop v novo nastopajoče obdobje postavljanja na tla realnosti.
Zadnja v tej skupini šestih je na oder prispela Vesna Zupanec s kratko miniaturo Moj boj. Skozi temo in v tišini je stopila v osvetljen krog, v katerem je našla svoje rezilo. V  krogu svetlobe se tudi začne njen boj, ples z nožem v roki, in ob rezkih zvokih glasbenega posnetka, ki spominjajo na brus kovine, ritmično pa spodbujajo gibanje, plesalkin boj.
Vsaka generacija SVŠGL Umetniške gimnazije doda svoj prispevek k mozaiku plesne umetnosti. Letos se je šest maturantk izkazalo z dobro zasnovano plesno kulturo in jasno miselno percepcijo, ki so jo znale postaviti v odrski okvir. Pričakovala pa bi več plesnega spogledovanja s prostorom, več raziskovanja procesih gibalne dinamike, še posebej tam, ko se scena odpira plesu. 
Njihova mentorica Sinja Ožbolt je predstavitev miniatur 6×19 najavila kot prvi plesni nastop mladih avtoric na profesionalni sceni, in za prvič si vsekakor zaslužijo pohvalo.

View Gallery 4 Photos