Nova predstava Podoba na odru CSK France Prešeren v Ljubljani
Flamenko pozdrav, dragi Mitja. Si tik pred premiero predstave Podoba (Imagen), za katero si napisal spremni stavek, da je predstava, ki povezuje sodobni flamenko, fizični teater in gibalno-zvočna improvizacija. In seveda te prosim, da nam razložiš, za kaj gre v predstavi in zakaj vsi našteti elementi?
Pozdravljena. Res je, 12. marca imamo v CSK France Prešeren v Ljubljani premiero predstave. Svoje videnje umetniškega izraza vedno bolj razumem kot univerzalno, kot neko silo, ki je ustvarila toliko različnih ekspresij po vsem svetu, in te tradicije imajo svojo evolucijo, v samem začetku so bile odraz človekove težnje po pripovedi, ustvarili so se sicer različni jeziki, vendar iz iste snovi, ki je občečloveška. In naravni proces je pustiti telesu in celotni arhitekturi predstave, da govori na vse te zgoraj opisane načine. To je lepota iskanja, ki pa je seveda posledica dela prejšnjih let. V samem bistvu pa še vedno ostaja flamenko predstava, torej flamenka ne zanika, uporablja vso njegovo bogastvo in ga nadgrajuje. Osredotoča se na dinamiko mehanizmov, ki nas prek fascinacij ukleščajo v dominacijo sistemskih ureditev in norm, torej pod drobnogled vzame odnos posameznik/družba, a se osredotoča na imaginarnost podobe o družbi, ki si jo je posameznik ustvaril v sinapsah lastnih možganov.
Sodeluješ še z dvema umetnikoma, Alicio Acuña in Marianom Campallo. Zakaj ravno onadva in kje ste se našli, kaj prinašata v tvojo predstavo?
Na Alicio Acuña sem naletel ob pogovoru z Marto Kolega, s katero sodelujem v triu A Cuerdas, omenila mi je, da se je pri njej učila petja, kar me je vzpodbudilo, da sem raziskal njeno dosedanje delo. Takoj me je fasciniral njen glas, saj izraža njeno globoko poznavanje flamenka, hkrati pa je zamolkel in ‘skrokan’, ob nadaljnjem raziskovanju pa sem odkril, kako širok spekter umetniškega jezika uporablja. Je šolana plesalka, ne samo pevka, za seboj ima projekte, ki spadajo na področje performansa z družbeno kritiko, eno najbolj markantnih je film Madre Santa Puta (Mati, svetnica, kurba). Poslal sem ji svojo kratko predstavitev ter jo povabil k sodelovanju, ki ga je brez oklevanja sprejela. Zelo pogosto sodeluje z Marianom, zato je bila to logična izbira, saj sta utečen par, poleg tega pa Mariano vrhunsko spremlja glas in ples.
Napoveduješ tudi, da bo šlo za improvizacijo. A prepričana sem, da bodo nekateri deli predstave naštudirani. Ja ali ne, in kaj od tega bo impro in kaj vnaprej določena koreografija?
Seveda, del predstave je vedno vnaprej pripravljen, dogovorjene so sekvence, dramaturgija in posamezni koraki. Znotraj tega pa si puščamo, tudi v glasbenem pogledu, proste roke, vedno je drugače. Vsaka predstava naj bi bila novo raziskovanje, z novimi presenečenji. Z Alicio sva se med bivanjem v Sevilli dovolj dobro spoznala, da znava brati drug drugega in speljati tokove tudi iz že začrtane podobe predstave. Videli pa boste vse nianse flamenko plesa.
Zakaj si si izbral prizorišče Center slovanskih kultur France Prešeren? Tam ples ne gostuje ravno pogosto?
CSK France Prešeren je res bolj prizorišče za glasbo (vendar je že bilo kar nekaj plesnih predstav tam), vendar smo ga v zadnjem letu z društvom CoraViento posvojili in ga vzeli za prostor, kjer prirejamo cikel glasbeno-plesnih koncertov Espacio flamenco v prostorih kavarne, predstava pa bo uprizorjena v njihovi dvorani.
Je napovedana samo ena predstava 12. marca ali je v načrtu še kakšna ponovitev? Mogoče v Španiji?
Prva ponovitev bo v Zagrebu že naslednji dan, 13. marca, gotovo bo spet uprizorjena v Sevilli (‘work in progress’ uprizoritev je bila tam januarja letos), moram se le organizirati, kdaj, prav tako pa sem v dogovoru z drugimi prizorišči.
Prepričana sem, da ni ravno preprosto oblikovati celovečerne flamenko predstave. Kaj tebe vodi, ko in če se za to odločiš? Kaj je motivacija, kaj so ovire, za katere veš, da jih bo treba preskočiti? Vedno iščeš producenta/koproducenta?
Pojavi se težnja, dobiš občutek, da mora nekaj ven. Navdih dobiš na neskončno možnih področjih − glas, drugi ljudje, lastna improvizacija, bogastvo flamenko ustroja, hoja po ulici, je pa seveda proces in nadaljevanje celotnega umetniškega življenja do zdaj. Ovire so največkrat finančne narave, z nekaj minimalnega ‘budgeta’ pa se vedno lahko naredi precej kakovostno produkcijo. Za rezidenco v Španiji sem pridobil sredstva iz Creative Europe Programme, večino stvari delam v lastni produkciji, sem pa v iskanju producenta za prihodnjo predstavo, v kateri bom sodeloval s hrvaško mojstrico sodobnih vokalnih tehnik Adriano Josipović. Je pa tako, da smo za veliko stvari kar sami, če bi se zgolj zanašali na producente, ne bi nikamor prišli.
Kako sploh oblikuješ svoje plesno življenje? Čemu daješ prednost v smislu pedagogike, koreografije, performanca?
Življenje je stalno učenje, učiš se, kako kanalizirati svojo energijo, ki jo pretakaš v ples, vendar moraš dojeti, da je treba znati le-to vtkati v družbeni ustroj, da lahko le-to tudi pokažeš. Organiziraš se in se spet zaradi obvez poruši, naučiš se, kakšno razmerje posameznih vrst dela zate pomeni maksimalno produktivnost, vendar ni vedno nekega zagotovila, da boš uspel organizirati urnik prav tako. Prednost dajem razumevanju. To je ključ do vsega. In to velja za vsa tri omenjena področja plesa. In prav razumevanje me znova in znova fascinira, ne glede na umetniško zvrst. Občutek, da nekdo vidi, je, kot da si prišel domov.
Kje redno učiš in kje redno nastopaš?
Redno učim v Zagrebu, kjer vodim plesno šolo Un Respiro, prav tako v Mislinji in Velenju, kjer smo podaljšana roka CoraVienta, v tem društvu dokaj redno učim tudi v Ljubljani, kjer tudi redno nastopam (cikel koncertov Espacio flamenco v CSK France Prešeren) in Zagrebu, nastopam tudi drugje v tujini (Španija, Avstrija, Madžarska, Bosna in Hercegovina, Italija).
Obvezno vprašanje se glasi: je Mitja Obed še vedno edini ali pa skoraj edini moški plesalec flamenka v Sloveniji?
Imamo srečo, da v zadnjem času gostuje veliko moških španskih plesalcev flamenka v Sloveniji, tako da imam malo več družbe dandanašnji. Je pa nekaj slovenskih moških plesalcev na ljubiteljski ravni.
Se je kaj občutno spremenilo na področju flamenko scene pri nas od najinega zadnjega intervjuja leta 2018? Kaj opažaš?
Flamenko scena pri nas se vztrajno razvija in z le nekaj plesalci na profesionalni ravni dobiva kakovostno produkcijo, velikokrat v povezavi s sodobnimi plesnimi praksami. Še vedno je obravnavan kot nekaj, kar ne ustreza normativom sodobnega plesa, kar je naša naloga, da predstavimo flamenko tudi kot uprizoritveno umetnost, veseli smo producentov, ki se zanimajo za to, saj to pripomore k boljšim možnostim produkcije v prihodnje. Vsekakor lahko rečemo, da se tudi na področju flamenka Slovenija lahko pohvali z dobro bero plesalcev.
Je bienalni festival Bi flamenko pripomogel k prepoznavnosti flamenko scene pri nas?
Absolutno − dogodek na tej ravni, ki je prepoznaven med širšim občinstvom, pripomore k prepoznavnosti flamenko plesa in glasbe pri nas. Na festivalu sta bila predstavljena tudi dva slovenska projekta, kar občinstvu daje zaupanje v domačo produkcijo. Je pa flamenko še vedno konotiran kot geografsko označena dobrina, kar bo najverjetneje še lep čas.
Hvala in se vidimo v Trnovem!
