Plesni teater Ljubljana (PTL) je gostil dva avtorska plesna projekta: korejsko koreografinjo Hyekyoung Kim, ki je na odru PTL premierno uprizorila avtorski solo Self Help Room/Soba za samopomoč (produkcija EUN-ME AHN, koprodukcija PTL, s podporo Seul Arts Foundation, EUN-ME AHN Company); in slovensko premiero Dictarot v izvedbi avtorja in performerja Mitje Obeda (produkcija PKD Coraviento, PKD Predmestje).
Čeprav južnokorejska koreografinja Hyekyoung Kim prihaja iz daljne Južne Koreje, Mitja Obed pa iz domačega Kranja, sta z visoko likovno noto v scenski prostor vtisnila svojo vizijo sedanjega časa, ki ga diametralno ilustrirata v kontrastu teme in svetlobe. Medtem ko se Dictarot sooča s sivino realnosti, pa Soba za samopomoč ponuja v svoji sijoči prostorski iluziji ravno odmik od le-te.
Hyekyoung Kim je bila s svojim plesnim projektom že letošnjega junija pričakovana na Festivalu Ukrep 3 – Nova prihodnost, vendar do načrtovanega gostovanja ni prišlo zaradi koronskih restrikcij na zračni razdalji Seul–Ljubljana. Koreografija Soba za samopomoč v trajanju 40 minut je bila premierno uprizorjena 10. novembra, tudi postavljena prav za to priložnost. V novem času digitalizacije in hitrostnih pospeškov so v Južni Koreji tovrstne sobe postale sila aktualne, zaželeni ali pač nujni odmiki od zunanjega hrupa in bremen, kot se bere v gledališkem listu, tudi jih nikakor ne manjka, so sobe za masažo, petje, igro, namenjene sprostitvi in osebni transformaciji.
V koreografski sobi samopomoči se predstavi Ženska, plesna umetnica Hyekyoung Kim, v nenavadni sceni praznine, kar v prostoru sterilnega sija (oblikovanje svetlobe EUN ME-AHN ), umeščena na prosojnem stolu, kot se zdi prav posebej prilagojenem za njeno telesno udobje, gotovo pričakovane in zaželene zaščite. Edini vidni svetlobni predmet je modrikasta luč na stropni višini, katere modrina odseva na pleksi stekleni površini stola, tudi se rahlo oprijema akterkine kostumske beline (kostumografija Yoonkwan Kim). To ni gluha soba, kajti zvočna kulisa (glasba Hyuekyoung Kim) je slišna ali se pač sluti izza nekih nevidnih zidov nekega obrobja, ki ne posega do zaščitnega stola; je zaznana od tam nekje onstran. Sledi se torej iluzornemu scenskemu doživetju tišine, senzoričnemu vtisu prostorskega odmika od zunanje realnosti.
Žensko telo v trenutku osvetlitve daje vtis gnetljive oblike, ulito umeščene v obliki stola, nato se nekam nenavadno začne prelivati, sesedati, kot kaka želatinasta plazma brez napetosti ali diha, celo zaprtih oči. Te se v določenem stanju sicer napol odprejo, kot oči kakega plazilca, da bi se nato veki znova zatisnili. Začetek jasno ukaže, da se sledi stanju notranjega odmika, osvobajanju telesne materije v nekem lebdečem stanju sprostitve ali meditacije. Sčasoma ta amorfna začetna oblika pridobi novo dinamiko preobrazbe, ko si sledijo upočasnjeni likovno zarisani premiki, ki vodijo skozi mnoga ravnotežna stanja, tudi za hip zamrznejo, kot bi telo ozaveščalo pomen lastne težnosti. V gibkih izlivih, ki sledijo trenutkom zastoja, se zazna nova gibka faza obnovljene telesne substance, ki se skuša na novo sestaviti, združiti z osvobojenim umom, s prasubstanco spomina, ko tudi oči osredotočeno sledijo nevidnemu cilju. Na stolu, ob in pod njim se pretaka gibka oblika ličinke, ki za trenutek vtisne še svoj popolni razteg, in se zazna novodobni konstrukt hrošča, kako stol prenaša kar na lastnem hrbtišču, tudi zasledi želja popolnega odmika od stola, vendar premoč magičnega stola pozabe je tolikšna, da se ji ne da zlahka ubežati. Vse dokler telo ne stopi v želeno stanje popolne sprostitve, seveda čisto ob koncu uprizoritve, ko plesalka osvobojeno zdrsi s stola, tudi iz svoje poglobljene koncentracije na novo pregnetena, obujena in razbremenjena iluzornih bremen.
Koreografinja Hyeykoung Kim se v svoji umetniški poetiki izvirno sooča s težo vsakdanje realnosti, kot plesna umetnica prefinjene estetike pa prepričljivo vtisne v svojo koreografsko umetnino Self Help Room. Doživetje predstave pa enkratno, pravzaprav popolno, tako ob likovni zasnovi scene kot avtorski senzaciji vrhunske izvedbe; tudi je sledilo popolno navdušenje polnega avditorija, seveda po predpisih epidemioloških zahtev.
Plesalec in koreograf Mitja Obed, še posebej prepoznaven na sodobni sceni španskega flamenka je v duetu z novodobnimi zvočnimi odmevi in glasbeno kuliso Fernanda Leria Jimeneza postavil novi štiridesetminutni avtorski projekt eksperimentalnega flamenka Dictarot (24. 10.), sestavni del cikla Espacio flamenco, delno financiranega s strani Mestne občine Ljubljana in Acciὁn Cultural Española.
Predstavo sta umetnika snovala v Madridu, najprej pa uprizorila v Zagrebu v okviru manjšega gledališča klubske scene, kar samemu projektu vtisne kabaretski prizvok; ko se zvoku in gibalni izpovedi pridruži še odmevni Churchillov glas, nagovor v ‘offu’. Na odru se ob senčni svetlobi najprej zaslišijo zvoki glasbe, nato pa uzre še senco v temni kostumski opravi, možni prispodobi bojevnika z mlini na veter, če ne bi izpod ogrinjala vidno kolobarili lahkotni naborki domišljenega hlačnega dela teatralne kostumske zasnove (kostumografija: Poljub Prihodnosti/Tanja Pađan). Na plesnem odru poleg glasbene aparature, postavljene na mizi, je v ozadju na ogled še paravan, ki spominja na vdolbino možnega zaklonišča, iz katere brzostrelko korakov sproži plesalec. Rekvizit ni mišljen koti scenska stalnica, saj si avtor ali plesalec sproti oblikuje svoje izhodišče, če le kaj primernega najde med rekviziti gledališča, kjer gostuje.
Prvi udarci flamenko ritma so spomnili na avtorjev izhod lanskega festivala Ukrep, ko so pod obokom velikih vrat na Novem trgu št. 2 (ZRC SAZU) odzvanjali leteči ritmi njegovih podkovanih pet, tudi tokrat skoraj enakega ritma, le da na novo slišni kot kovinski zven neprebojne obutve ali slutnja kovinskih korakov. Medtem ko stopala drsijo in uglašeno odmevajo po ozvočenih tokovih, pa roke čutno pripovedujejo, valovijo, tudi se krčijo v ritmičnih prelomih, tipajo in iščejo ter celo najdejo strani odvrženega časopisa. V naglih obratih in gibkih suspenzih plesalčevega ritma pa temno ogrinjalo slikovito opleta okoli gibkih telesnih linij, ob tem tudi ostri temačno dramatiko koncepta, vse dokler temni oklep ne zdrsne s telesa. Tu nastopi točka preloma, ko temo presvetli novi odrski sij, tudi nova glasbena melodika skladatelja, ki na novo in v živo zaigra na kontrabasu. Plesalec pa se elegantno spušča v razpotegnjeni telesni poziciji vse do časopisa na tleh, ko z listi v roki kar otrpne, upognjeno in nepremično se zazre v tiskano površino. Je popolna sugestija enega samega trenutka, negibnemu poglabljanju akterja v nepopisane strani romana, ko tiho zavibrirajo napetosti neizmerljivega časa. Ob novih zvokih tudi na novo odzvanjajo plesalčevi koraki osebne preobrazbe, ki ga popeljejo med premične reflektorje rdeče svetlobe, skozi katere se stežka prebija, dokler ne najde izhoda iz novo nastale situacije, pač s scene.
Naslov plesne predstave Dictarot je neke vrste besedna premetanka, ki metaforično ubesedi stanje časa, premišljeno začrtano z umetniško sugestijo koreografa Mitje Obeda v duetu z zvočno kuliso glasbenika Fernanda Leria Jimeneza. Toda Mitja Obed meni, da ima njegov projekt Dictarot v obstoječi obliki še dosti prostega medprostora za še kak umetniški zapis, zato sta se po premieri umetnika znova napotila v Madrid na novo rezidenco, na dokončno oblikovanje predstave v nastajanju, Dictarot, ki pa sodeč po glasnem sprejemu obiskovalcev nikakor ni bila nedokončana, ampak sila dobro sprejeta.
