Milko Lazar in Gregor Luštek je nov duet na glasbeno-plesni sceni

Neforma ali serija enournih glasbeno-plesnih improvizacij se je začela, tako kot se na numeričnem začetku pač vse začne – s številko 1, in ta se je zgodila 11. marca 2010, ko  se je prvič na Velikem odru Španskih borcev pripetila neformalna interakcija glasbe in plesa v improvizaciji tolkalca Zlatka Kaučiča, kontrabasista Tomaža Groma, plesalke ter plesalca Andreje Rauch Podrzavnik in Milana Tomašika. V preteku teh devetnajstih mesecev je torej steklo 20 tovrstnih uprizoritev z znanimi imeni naše glasbene in plesne scene. Neforma je nastala v produkciji Zavoda Sploh po zamisli Tomaža Groma in v koprodukciji s Centrom kulture Španski borci. Skrb Zavoda je umetniška produkcija glasbe, gledališča in plesa, do zdaj so se združile moči plesne in glasbene scene. Zavod je bil ustanovljen leta 1999, programski vodja pa je Tomaž Grom. Sploh pa ima Zavod Sploh niz zanimivih oblik delovanja in programskih akcij, kjer se spodbuja umetnost in ustvarjanje in se ponuja tudi tisto, kar ni moglo prodreti do poslušalcev, gledalcev, npr. Ništrc ali Pozabljeno, prezrto, in projekt namenjen otrokom Ko bom velik bom predstava … Sliši se super! Ali ni nekam nenavadno in še posebno za naš uprizoritveni plesni prostor, da so vsi projekti Zavoda Sploh imenovani v tako navadnih slovenskih besedah? Zdi se mi, kot bi se naši glasbeniki prenajedli angleških skovank popularnih napevov ali celo svoje zgodovinske italijanščine, ponavljajoče se v stavkih skladb, ter poiskali in našli planjavo domače besedne pristnosti.

Neforma 21 se je zgodila v četrtek, 25. oktobra, ob 20 uri, sooblikovala sta jo naša dva priznana umetnika Milko Lazar in Gregor Luštek, oba nosilca Župančičeve nagrade; skladatelj Milko Lazar pa tudi dobitnik Nagrade Prešernovega sklada. Njuna improvizacija in medsebojna interakcija sta se začeli na sceni in s sceno, scena se je izkazala kot aktivni člen te izvedbe. Scena je delovala zatemnjeno, vendar toplo. Na sredi je bil postavljen črn koncertni klavir. Nekam preveč oddaljeno je stal od gledalcev, kot da ne bi pričakoval svojega pianista, kajti široki del, tisti s klaviaturo, se je skoraj prislanjal na mizo pregrnjeno z dozdevno starim pregrinjalom. Na mizi je stal pravokoten zaslon, ki se pozneje izkaže kot zaslon računalnika. Scena je delovala nekam starinsko in romantično, imenovala bi jo Tihožitje pozabljenega klavirja. Kar nekaj časa je bilo gledalcu dano gledati in razglabljati o sceni (ta čas bi bil nedvomno lahko tudi krajši, pač nismo prišli na razstavo, ampak v gledališko dvorano), preden je vstopil prvi nastopajoči, glasbenik Milko Lazar. Ko so njegove roke začele udarjati po notranjem delu klavirskega trupa, je odzvanjalo povsem znano, tako kot bi mojster mizar opravljal pohištvena popravila. Zvok se je nato multipliciral in računalnik je že prihajal v svojo funkcijo.

Zvoki ritma se razlegajo in se zgodi prvi plesalčev vstop. Medtem ko je Lazar operiral z ritmom in klavirjem, tudi s strunami trupa in ustvarjal zvočne efekte, se je tiho in neopazno v ospredju odra naenkrat prikazal Gregor Luštek, stal je kot duh, svečano odet v svojem kratkem suknjiču. Potem se je strastno predal svojemu plešočemu telesu; in telo se je zaganjalo, poganjalo v višino, se preobračalo, v zraku je padalo in donelo na trdi površini, tudi podvajalo zven klavirja, vse dokler ni izpljuvalo glasu bojevnika in je plesalec obstal na tleh, se sam sebi zasmejal, možno tudi v občudovanje energiji, ki ga je premetavala. Po kratkem trenutku mirovanja in zrenja v prostor je tako, kot je prišel, tudi nenadno odšel. Glasbenik pa se je končno usmilil klavirja in melodično zaigral po njegovih tipkah. Mir in širina kompozicije ponovno privabi plesalca. Ta tokrat ležerno vstopi v že dodobra osvetljeno sceno. Njegovo oblačilo je nametano, tako kot se spodobi za gibalno vadbo, in že teče njegovo sproščeno lahkotno gibanje, ki drsi po talni površini v sozvočju z glasbeno vsebino. Plesalec pleše, tudi ko glasbenik odide s svojega manipulacijskega prostora, saj glasba še naprej igra. Na koncu sledi še objem umetnikov, glasba pa igra, vse dokler pač naprave ne izklopijo.

Neformo 21 razstavljam na tri dele: 1. Začetno  scensko tihožitje s predolgo pavzo pričakovanja; 2. Aktivna dramska interakcija – obogatena scenska oblika delovanja glasbe in plesa in  3. Sproščanje napetosti, umirjanje moči glasbe in plesa, celo s prehitrim izklopom – zaključkom. Lazar in Luštek, duo LL Neforme 21, sta ob tej svoji glasbeno-plesni interakciji obudila večkrat zastavljeno vprašanje: ali je na umetniški sceni glasba potrebna plesu in ali je ples potreben glasbi oziroma koliko en drugega potrebujeta za umetniško izražanje? Iz njune nedvomno dobro oblikovane in zarisane interpretacije se odgovor zaznava (bere) kar sproti na sceni. Že sam začetek Neforme 21 je ukazal, da vse, kar se na odru dogaja, ustvarja odrsko dramaturgijo, je del scenskega okvira, zato tudi scena s predmeti v fazi čakanja izvajalcev dobi neko sporočilnost, nekako v smislu slike v prostoru – na steni. Ko je glasbenik sam na sceni, so pogledi uprti vanj in se aktivno sledi njegovi interpretaciji. Ko vstopi plesalec – aktivna komponenta, se pogledi preusmerijo nanj, takrat postane glasba-statična komponenta, je v ozadju in je plesalčeva spremljava. V času digitalne tehnologije je glasbenik lahko le toliko prisoten na sceni, dokler ne zakodira svoje glasbe, potem pa praktično niti ne bi bil več potreben. Torej se glasbi na sceni danes lahko sledi tudi brez njenega ustvarjalca, vendar brez aktivnega dogajanja (igre, giba, svetlobe) se ta glasbena scena zapira sama vase. Vsekakor je umetnik vedno tisti, ki ustvarja kulturo umetnosti, ne glede na to, s kom ali s čim jo oblikuje in jo  predaja gledališču.
To sta nedvomno dokazala tudi Milko Lazar in Gregor Luštek, ki sta v tej svoji enourni improvizaciji znala najti skupno ustvarjalno vsebino in jo predati v zadovoljstvo gledalcem. Interakcija Neforma 21 se  je doživljala kot prijetni komorni dogodek in domišljeno sožitje dveh umetniških form.

 

 

View Gallery 4 Photos