Milan Tomášik, plesni ustvarjalec s Slovaške. že dolga leta živi in ustvarja pri nas. V sredo, 28.2. se bo zgodila premiera najnovejše predstave Roke, ki me nikoli niso poznale. Premieri bosta sledili še dve ponovitvi in sicer 29.2. in 1.3. ob 20.00. Intervju sva naredila nekaj dni preden se bo dvignila zavesta v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.
Dragi Milan, predvidevam, da je gneča tik pred premiero, ki se bo zgodila 28. februarja v Cankarjevem domu, pa čeprav boš zopet na odru sam. Kako doživljaš te predpremierske dneve?
Sam proces ustvarjanja je izjemno zanimiv, kreativen; ko delam, padem noter in uživam. Naporno pa je, ko včasih začnejo stvari sovpadat in je zelo težko ostati zbran in fokusiran. Na primer takoj po ljubljanski premieri sola Arms that never knew me grem v Krakov, kjer trenutno delam predstavo za skupino Krakow Dance Theater (premiera 15. marec). En primer za vse, ta teden se je zgodilo da sem istočasno popravljal besedilo za premiero v Krakovu, hkrati sestavljal besedilo za solo… Poskušam biti popolnoma osredotočen, včasih mi šele telo preko bolezni sporoči da se je preveč vsega nakopičilo. Zadnji 2 leti so izjemoma polni, sem skoraj v ‘fight or fly’ stanju, upam da zdržim. Cilj je jasen. Jasna motivacija mi omogoča prebroditi tudi težke trenutke. Seveda enkrat ko stopim na oder, je edino kar šteje, pretočnost. Če sem pretočen, zaupanje, izkušnje, delo, energija vložena v ta projekt, in vse ostalo se lažje odvije in uresniči.
Na odru boš ponovno sam, a tokrat je ustvarjanje razdeljeno na polovico. Bi dejal, da je Charlie Brittain zavestno/zavedno prišel v tvoje plesno koreografsko polje ali po domače kako se je zgodilo to soustvarjanje?
Charlie je bil moj študent na plesni akademiji SEAD v Salzburgu, hkrati je bil ‘choreographic major’, program ki omogoča enoletno razvijanje koreografskih orodji, sposobnosti (skills) v sklopu šole. Tisti študent, ki je izbran ima možnost koreografirat s skoraj neomejenim številom plesalcev, lahko izbira po želji. Imel sem to srečo, da sem na eni od javnih predstavitev videl njegovo koreografijo Limbic, in bil tako navdušen, da sem jo celo predlagal Matjažu Fariču za festival Fronta. Od takrat se je zvrstilo že veliko sodelovanj, od asistenta koreografa (Echo, 2019), pomoč pri Fight Bright (2018), skupnega ustvarjanja (Nedoločena frekvenca, 2021), Unchanging (2022), do trenutne solo predstave. S Charliejem se dobro dopolnjujeva, dobro sodelujeva, zaenkrat plezamo skupaj gor, vedno pravim: dokler traja pusti, ko se nehamo dopolnjevati gremo naprej vsak po svoje. Kot pri kvalitetni improvizaciji, če imaš dobro idejo, jo razvijaj naprej, če nimaš dobre ideje naj te ne bo sram jo v hipu opustiti. Čeprav tudi slaba, nekoristna ideja lahko v kontekstu trajanja, ali pa kasnejše izvršitve dobi nov pomen – ampak to je že majstrovstvo improvizacije.
Predstava ima precej dolg in poveden naslov Roke, ki me nikoli niso poznale. Bomo skozi predstavo mi prepoznali te roke, bomo doživeli razkritje o čem vidva razmišljata?
Naslov smo si sposodili od pesmice Mimi Khalvati, ki piše v arabsko-perzijski obliki gazela. Predstava se je razvila drugače, ampak izkušnja branja, iskanja, in študiranja verzov je pomembno vplivala na kasnejše odločitve in vidike predstave.
Nekaj sta seveda zapisala za lažje razumevanje zapisala v programskem listu, da gre za razmišljanje ‘kaj pomeni biti človek’. Pa nam vseeno še bolj podrobno opiši o kakšnem človeku sta konkretno razmišljala?
Predstava Roke, ki me nikoli niso poznale se osredotoča na interakcijo med bivanjem v realnem času in realizacijo brezmejnih možnosti gibanja. Performans je povezava med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo; neskončen stični trenutek, ki ne pozna ne začetka ne konca. Uporabljamo pre-akceleracijo: potencial gibanja, ki obarva načine gibalnega utelešanja, vključno z nevidnimi vibracijami. Delo preučuje, kako preteklost zaobjame bodočnost, izcejajoč čas v gibanje in gibanje v čas, ob nenehnem samopreoblikovanju skladno z novimi krivuljami, podobami in intenzitetami. Predstava poudarja tanko tančico med potencionalnostjo gibanja in resnično manifestacijo – med tem, kar je in vsem, kar bi lahko bilo. Zame osebno, predstava tudi zrcali stanje duha današnjega sveta.
Se nam je treba bati tega človeka pa čeprav ga bomo doživeli samo skozi tvoje plešoče telo?
Odvisno od vsakega gledalca/ke. Predstava je natančno strukturirana, z jasnimi sporočili, čeprav zaradi narave teme, bo vsaka predstava edinstvena izkušnja. Kako bodo ljudje dojeli posamezne prizore ali celoto odvisno od tega kako vsak/a gleda dojema določeno temo ali pa gleda na posamezno vprašanje. Natančno zasnovani prizori ponujajo različna vprašanja in interpretacije. Po vsaki predstavitvi projekta doslej smo z gledalci imeli izjemno plodno diskusijo, ki je zame znak, da ljudi ne pusti ravnodušne.
Predstava bo doživela še dve ponovitvi potem pa predvidevam odpleše še kam. Kam?
Zaradi zaposlenosti in popolni predanosti sedanjega trenutka se še ne ukvarjam s postprodukcijo. Sicer smo že imeli sestanek s produkcijo (Flota), vendar zadnje dni procesa bi rad posvetil predvsem vsebini, kakovosti, celovitosti in pravilni izvedbi predstave. Zaenkrat imamo potrjeno gostovanje na Lentu v Mariboru, vendar opcij je nekoliko, s tem, kaj se bo uresničilo ali ne, se zaenkrat ne ubadam. Kot rečeno, prioriteta je profesionalno izpeljati premiero.
Sam si zelo dejaven tudi kot pedagog. Je tudi letos urnik že zelo zapolnjen? Česa se najbolj veseliš?
Zaradi letošnje delne zaposlitve na gimnaziji SVŠGUGL sem močno omejil poučevanje drugod, v tujini popolnoma, vendar skupaj s platformo Nest že drugič planiramo intenzivno delavnico Poetic Body med 1. in 6. julijem v Ljubljani, tokrat v sodelovanju z JSKD; verjetno bom sodeloval pri mednarodni konferenci DaCi, ki sledi (7.-12. julij); konec poletja so me povabili v Bologno, kjer bom vodil 3-tedenski koreografski lab, poleg mene bodo poučevali še Milla Koistinen, Giannalberto de Filippis in Michal Mualem; oktobra učim v umetniškem centru Tictac v Bruslju. Kar me še posebej veseli, je dejstvo, da me vabijo prestižne evropske akademije kot je Le Centre National de Danse Contemporaine v Angers v Franciji, ali pa The Danish National School for Performing Arts v Holstebro v Kopenhagnu.
Hvala in vse dobro, do snidenja.
Hvala tebi.
