Pogovor s kreatorjem kratkega plesnega filma Generacija ples, koreografom, pedagogom in plesalcem Miho Krušičem
Dragi Miha, nazadnje sva se pogovarjala tik pred štartom nove sezone šova Zvezde plešejo in odplesali ste samo eno oddajo, potem je korona udarila na planet Zemlja in stvari so se v trenutku ustavile. Če pogledaš zdajle nazaj na 8. marec, ko je šla med gledalce prva in za zdaj zadnja oddaja, kako bi opisal takratno stanje, kaj se je dogajalo v tvoji glavi prve dni, prve tedne samoizolacije?
Lep pozdrav, Barbra. Moram ti povedati, da še danes ne morem verjeti, da je šel ves svet v karanteno. Strah, negotovost na vseh področjih, in predvsem − kaj in kako naprej. Prvi tedni so bili najhujši, pozneje pa se sprijazniš in začneš živeti na ta način.
Nihče seveda ni vedel, da bomo skoraj tri mesece v izolaciji. Kaj vse ti je v tem času odpadlo poleg Zvezd in kaj vse je pozitivnega korona kljub vsemu prinesla?
Poleg sezone Zvezde plešejo mi je odpadlo veliko kooperativnih nastopov in pa seveda premiera kratkega filma Generacija ples. V tem času smo se morali vsi reorganizirati glede finančnega stanja plesalcev in koreografov. Edini plus, ki sem ga videl, je v tem, da sem veliko časa lahko preživel z družino. Z Jašo sva veliko hodila v dopoldnevih, ko je Ana (Klašnja, op. u.) imela delo od doma. Popoldan pa sem imel treninge sam, da sem se obdržal v kondiciji. Če ne drugega, smo se malo umirili in spočili.
Napoveduješ velik projekt oz. lansiranje kratkega plesnega filma, ki naj bi napovedal celovečerni film. Seveda plesni. Kratki film je tukaj, celovečerni pa naj bi se zgodil tudi zato, ker edino ta oblika plesnega izraza manjka v tvoji koreografski karieri, kajne?
Tako je. Leta 2016 smo snemali plesni film kot del prireditve Predstavitve olimpijcev za olimpijske igre za Rio 2016. Sprva je bilo mišljeno kot snemanje 2. oddaje o življenju profesionalnega plesalca, ampak sem se štiri dni pred tem odločil, da lahko naredimo plesni film. Scenarij je nastal dva dneva pred samim odhodom na projekt. In kot si sama dejala, to je še v bistvu zadnja stvar, ki še manjka v moji karieri. Vse ostalo, kar se tiče plesa, sem že naredil.
Zakaj je pomembno, da skreiraš plesni film, to se meni tako ali tako zdi najtežja filmska oblika oziroma najtežji filmski zalogaj?
Glede na to, da sem prisoten profesionalno v Sloveniji že zadnjih 22 let, in da vem, kaj to pomeni in kako malo je spoštovan ples pri nas, menim, da si zasluži ples tudi svoj film. Jaz sem začel plesati tudi zaradi filma Poletje v školjki 2. Je pa res, da je to najtežji filmski žanr, ampak s super ekipo in plesalci smo zmogli.
Nam zaupaš, kako je nastajal kratki film, ki je zorel od leta 2016, ko je nastajal film Generacija ples – Življenje profesionalnega plesalca. Si bil dečko za vse – od montažerja do režiserja in predvidevam tudi plesalca in seveda koreografa?
Vse se je zgodilo zelo hitro. Najprej smo snemali pilotno oddajo Generacija ples – Življenje profesionalnega plesalca na 25. obletnici Republike Slovenije. Tam smo prikazali, kaj je vse treba za to, da na koncu lahko gledalec uživa v plesnem nastopu. Garanje, garanje in največji užitek na svetu.
In ko smo se pripravljali na snemanje druge oddaje, sem dobil zamisel, če bi posneli film. Vsi so me imeli za norega, kot da to ni mogoče, vendar sem s svojim entuziazmom, da je vse mogoče, prepričal ekipo, brez katere tega projekta sploh ne bi mogel izpeljati. Snemali smo po 20 ur na dan. Ker smo še vedno morali imeti redne treninge za sam projekt Predstavitev olimpijcev za Rio 2016, smo vmesne odmore in nočni oddih, oddih za plažo, ki ga seveda ni bilo, izkoriščali za snemanje prizorov. Ker smo bili že zelo izmučeni, finančno podhranjeni, se je nekaj kadrov in prizorov zavleklo v prihodnji dve leti. In seveda bil sem dečko za vse s celotno ekipo. Sam takih stvari ne moreš narediti, si pa vodilna sila.
Kdo so plesalci v filmu, preostala ekipa?
Plesalci v filmu in hkrati igralci so profesionalni plesalci z vseh koncev. Kot sem poznan, da rad združujem različne ljudi in plesne stile, sem povabil k sodelovanju vse tiste, ki so bili zainteresirani tudi za film. Zveneča imena slovenske plesne scene, kot so na primer: Matej Bedič, Katja Škofic, ki sta tudi glavna igralca, pa Erik Bukovnik, Karin Putrih, Tim Klemenčič, Nika in Sara Mlakar, Veronika Škerlj, Aja Franca in lahko bi še našteval, vendar se jim bom zahvalil na premieri, saj je sodelovalo okoli 70 ljudi. Pomagali pri projektu so tudi breakerji in plesalci Opere in baleta Ljubljana. Ekipa, ki je snemala in brez katere ne bi mogel speljati projekta, je: Matevž Šmon, DOP, Matej Svoljšak, montaža, zvok Jernej Černalogar Gros, AD Tina Gros, snemalci: Andraž Čok, Jan Jordan Filip Frangeš. Ob tej priložnosti bi se zahvalil še Siddharti, Trkaju in Lei Sirk za dovoljenje za uporabo njihovih pesmi.
Kratki film naj bi odprl vrata v producentski svet celovečernega filma. So to ‘slovenske sanje’, ki se lahko uresničijo?
Ja, moja zadnja želja v plesnem smislu je to, da bi lahko produciral plesni film na svetovni ravni s slovenskimi plesalci. Ker si to zaslužijo!
Dejal si mi, da boš film posnel, tudi če ne dobiš producenta. Predvidevam, da boste stopili skupaj s plesalci, snemalci in vsemi, ki so za nastanek potrebni, in združeni naredili še tisto, kar manjka v tvojem koreografskem opusu?
Kjer je volja, je tudi moč. In mislim, da če vedno vsi govorijo, da bi stopili skupaj, bo tu priložnost za to. V vsakem primeru pa si lahko v prihodnjih dveh do treh letih obetamo pravi celovečerni plesni film.
Ne vem, če nam boš zaupal vsebino filma, ker vem, da se zamisli ne daje na videlo v današnjem času, a kljub temu mogoče samo namigneš tematiko. Upam, da gre za ljubezen.
Gre za življenje ljudi, ki so predali sebe ljubezni in plesu. In kako te lahko oboje spravi v ekstazo ali pogubo. To je pa vse, kar lahko za zdaj zaupam.
Ples za kamero je povsem nekaj drugega kot ples v živo. Kako ti čutiš to razliko, kaj te bolj vznemirja in zakaj?
Vznemirja me dejstvo, da sem si pridobil izkušnje na televiziji in da želim to predstaviti širši množici. Izzivi, ki pridejo pri nastajanju teh posnetkov, pa so nori, ker nekaj lahko na kameri deluje super, je pa v živo slabo, in seveda obratno. Zelo malo ljudi v Slovenji ve, kako se to snema in kaj se potrebuje za to.
V tem času si bil, predvidevam, intenzivno vpet v družinsko življenje. Kako sta z Ano Klašnjo balansirala med njenimi vajami doma in sinom, ki ga je bilo treba najbrž animirati kar precejšnji del dneva?
Vse, kar lahko rečem, je, da je bilo zanimivo in nepozabno, in da je Jaša zelo užival v vrtnarjenju, sprehodih in motivacijskih igrah.
Si našel kaj pozitivnega v tem času? Sta se tvoje telo in duša malo odpočila od stresnega urnika?
Spočil sem se fizično od vsega urnika. Sem pa ugotovil, kdo mi stoji ob strani in kdo me izkorišča. Ob takih trenutkih pride resnica na plan od ljudi, in to zna boleti. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Če ljudje lahko mirno spijo, naj, jaz pa sem našel sebe in kdo sem. Duša je bila utrujena in psiha zna biti zelo skrivnostna, ampak nasmeh in ljubezen do življenja rešita vse.
Kako naprej, ko pravzaprav nihče ne ve, kaj bo? Kaj te čaka, kakšne misli te obdajajo?
Moja misel za konec: Drago društvo, dokler bomo lahko čutili glasbo in sebe, da bomo lahko ustvarjali s srcem in zaradi ljubezni do vsega, mislim, da nas čaka lepa prihodnost. Kar ne ubija, nas okrepi.
Hvala za tvoje misli in se vidimo 15. 6. na igrišču za mini golf v Ljubljani, ko bo svečana premiera kratkega filma.
Hvala za tvojo pomoč in se vidimo v Mini Golf Cafeju ali pa na live youtube premieri.
