Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je vstopilo v novo sezono s premiero plesne predstave Distanca avtorskega dvojca in koreografa Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia. Plesnemu Teatru Ljubljana (PTL) pa je mesec dni za tem postavil na ogled plesni triptih To the Moon and Back v okviru uradnega programa Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorica.
Slovensko narodno gledališče Nove Gorice je vstopilo v novo sezono s premiero plesne predstave Distanca avtorskega dvojca in koreografa Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia 11. oktobra 2023, ob premieri je sledilo še odprtje četrte edicije goriškega plesnega festivala Visavi, festivala brez mejnih črt, ko združuje dve obmejni mesti: slovensko Novo Gorico in italijansko Gorico/Gorizio. Predstava Distanca se dotika vprašanja odtujenosti v današnjem svetu digitalne tehnologije, ko umetna inteligenca, čeprav še v razvoju, vse bolj prodira v naš vsakdan. Predstava je nastala v produkciji Zavod MN produkcija in koprodukciji SNG Nova Gorica, GO!2025 in CD Ljubljana.
V Plesnem Teatru Ljubljana (koproducent projekta) je bila 7. in 8. novembra uprizorjena nova predstava, plesni triptih To the Moon and Back v okviru uradnega programa Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorica/Gorizia avtorjev in koreografov Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia, Luce Signorettija ter Francesca Gammina. Je predstava, ki gosti radovednost in buri domišljijo, ko je na odru pristala prva plesna ekspedicija Na luno in nazaj! Obe predstavi, Distanca in To the Moon and back, sta del projekta EPK GO! Brezmejno telo.
Koreografija Distanca je nastajala v času covida-19, ko se je že bistril (distančni) naslov. To je bil čas kresanja mnenj o epidemiji in življenju, tudi čas novih tehnoloških pospeškov, ko se je nenadoma v vsakdan vrinilo pojmovanje umetne inteligence. In sta se avtorja predstave odločila, da svojo plesno distanco razpršita na tehnološko in osebno distanco, tako do novih tehnoloških pospeškov kot do sebe. Distanca se vedno razume kot telesna ali pač fizična distanca, ki posledično pelje do socialne, družbene distance. Zato sta se koreografa in avtorja vizualne podobe Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia ob dramaturginji Ani Kržišnik Blažica osredotočila tako na fizično distanco, ki se je masovno pospeševala v času covid epidemije, kot tudi na novo tehnološko neznanko, imenovano umetna inteligenca, ki vse bolj buri današnje duhove.
Začetek predstave se je poglabljal v tišini teme, nato so toni počasi polnili prostor (avtorica glasbe: Mateja Starič, oblikovanje zvoka: Stojan Nemec), ko se je začela svitati svetloba (oblikovanje svetlobe: Matjaž Bajc), se zgoščale napetosti in pričakovanja. Nato vstopi On (Mychal Rynia), neznani popotnik, kar čuden patron s pohodniškimi palicami in enim čevljem na nogi, obdan pa z nešteto visečih žic, kablov, ki mu visijo ob telesu, tudi mu zamaskirajo obraz. Počasi in šepajoče premeri oder in izgine; je tehnološko še nedorečena vizija in je njihova avtorska projekcija umetne inteligence v razvoju. Dejstvo je, kot pravita Nastja in Michal, da je ples vse, kar umetna inteligenca še ni: “Namreč ko ustvarjava, ustvarjava intuitivno. (Intuicija je nekaj, česar umetna inteligenca še ne doseže.) Za predstavo je najprej nastal gib, v tišini brez glasbe. Šele pozneje so prišli glasba in vsi elementi.” V predstavi nastopa 13 plesalcev: Tjaša Bucik, Nastja Bremec Rynia, Noemi Capuano, Marie De Silva, Maria Cecere, Paula Garcia, Rebecca Granzotto, Luca Marchi, Erica Modotti, Eri Nishibara, Michal Rynia, Pere Sansaloni Serera in Luka Vodopivec.
Ob zaključku prve scene sledi pospešen tek Rebecce Granzotto, zaustavi pa jo scenski element v obliki mizice ali šolske klopi, ki lahko služi kot elektronski zaslon (oblikovalec scenskih elementov: Gorazd Prinčič). Nastavljeni element, mizica, fizično zaustavi prodor plesalke v prostor, vendar ona svoj tek nadaljuje z enako intenziteto, tokrat seveda na mestu, uzrta v daljavo, kjer se svetlikajo človeška obličja, ko vsak med njimi zaseda svoj podstavek, povsem enak zapori, na kateri Rebecca sloni in ves čas teče. Njih enajst se počasi eden po eden dvigujejo, sprva zatopljeni v svoja mala zajetja, dovolj velika, da jim uspe razvijati svoj gibalni jezik. Medsebojni prepleti relativno hitro stečejo, ko tudi tekačica najde pot do njih, in se že oblikuje skupina, ki izniči medsebojne fizične distance. Scena je aktivni del predstave, ko luč, mizice in vzorčne kostumske poslikave prosojnega ‘bodija’ ustvarijo dinamično okolje nekih futurističnih obzorij, kajti plesna in scenska dinamika sta v sinergiji, podkrepljeni z glasbeno kuliso, ko tudi oblikovanje svetlobe pridoda svoj pečat umetniški zasnovi uprizoritve. Tudi koreografija sugestivno utripa z novim časom, vendar tu in tam in v premislek odseva kake značilnosti nedavnega ali zgodovinskega; tako npr. se sledi skupini, zajeti za steklenimi zasloni (novi postavitvi nekaterih mizic), ki skrivoma, vendar široko odprtih oči radovedno sledi zunanjim dogodkom. Na sceni se uzre tudi Luko Vodopivca, kako skuša poleteti tako kot njegov Ikarus njihove prejšnje predstave. Ob novi tehnologiji se oplaja tudi novo gibanje, nove oblike minimalnih utripov in mogočnih amplitud, sicer v njihovem prepoznavnem slogu (contemporary fusion), v dorečeni koreografski viziji, ko se iz novonastale skupnosti, rešene vseh mogočih distanc, pričakovano izvije poetični duet v izvedbi Nastje in Luke; ko je sedem dni pred nastopom vskočil in zamenjal poškodovanega Michala, sicer je bil tudi njun obetavni učenec mnogih odličij, ki se je letos pridružil še MN skupini.
Ob koncu se znova pojavi ta nepopolni ‘pohodnik’ z enim samim čevljem, da bi prečkal oder, ko na drugi strani ena od mizic vključi lasten pogon in se mu nepričakovano približuje; pravijo, da je to njihov mali robotek, ki si je nadel še drugi čevelj, tisti izgubljeni in manjkajoči ‘pohodniku’. In bi prav gotovo trčila eden ob drugega, če ne bi zastor zaključil to nedorečeno dejanje, da bi se na novo dvignil na glasno navdušenje polne dvorane. Koreografija Distanca Michala Rynia in Nastje Bremec Rynia sloni na skupinskih plesnih poslikavah, ki asociirajo sodobni čas razhajanj, povezav, iskanj in delovanja; in se v dinamiki in veličastju plesne izvedbe sledi galeriji živih plesnih poslikav, ki navdahnejo in navdušujejo.
Naš mednarodno priznani umetniški par Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia sta, kot kaže, v polnem ustvarjalnem zagonu, saj sta svoj prvi projekt Brezmejno telo: To the Moon and Back/Do lune in nazaj v okviru projekta EPK GO!2025 premierno predstavila na odru SNG Nova Gorica 4. junija v sodelovanju s koreografoma iz Italije, Luco Signorettijem in Francescom Gaminom, nastal pa avtorski Brezmejni triptih treh koreografov. Predstava v celoti traja poldrugo uro, ko v prvem delu steče daljši, 1. del projekta, v koreografiji Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia, domišljena plesna ilustracija vesoljnega popotovanja s pristankom na luni in povratkom domov. V drugem, krajšem delu, pa se osebno predstavita koreografa: Signoretti (2. del) in Gammino (3. del), nato še vsak s krajšo sodobno koreografsko domislico, ki iskri domišljijo zemeljskih dni; nastopajoči so v večini ostali isti kot v koreografiji Distanca: Nastja Bremec Rynia, Noemi Capuano, Marie De Silva, Paula Garcia, Rebecca Granzotto, Luca Marchi, Eri Nishibara, Pere Sansaloni Serera in Luka Vodopivec.
Pot na luno (1. del) se atraktivno začne z vsemi napotki, ki se ob takih priložnostih slišijo, kot bi poslušali zvočni posnetek Nase. Vesoljci pa obteženi z zemeljsko težo, ko teža glinenih zaplat z njihovih zaščitnih oblek (oblikovalca kostuma in posebnih efektov: Gorazd Prinčič, Robert Živković) dobesedno pada na podij, da bi tam zgoraj na novo olajšani sploh lahko začeli svojo pot raziskovanja. Koreografija simpatično potencira dejanja ‘plesnih vesoljcev’, ko so njih koraki tu in tam skoraj breztežno lebdeči, tudi se vrstijo gibalne sugestije, ki ob svetlobi (Matjaž Bajc), videu (Fabris Šulin, asistent kamere: Aljaž Novak), zvoku (Stojan Nemec) in glasbi (za 1. del avtorica Mateja Starič, violončelist: Klemen Hvala) sugestivno odsevajo posnete vizije luninih ekspedicij. Človeška domišljija nima meja, in so avtorji Brezmejnega triptiha Do lune in nazaj ob dramaturginji Ani Kržišnik Blažica poustvarili sodobno plesno predstavo v duhu našega vesoljnega časa, ki lahko navduši vse generacije gledalcev, tako kot so navdušili ta dva novembrska večera obiskovalce Plesnega Teatra Ljubljana.
Do Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica/Gorizia 2025 nas deli še nekaj več kot 365 dni, in smo po teh dveh izvirnih plesnih uprizoritvah producenta Zavoda MN Produkcija kar v nestrpnem pričakovanju novih doživetij ob možni predstavitvi novih plesnih dogodkov v okviru projekta EPK GO! 2025 Brezmejno telo.
