Prvi mednarodni baletni festival pri nas z naslovom Plesne noči je potekal v času 23.–25. junija v Ljubljani, organizirala sta ga Kulturni center Cankarjev dom in SNG Opera in baleta Ljubljana, posvečen pa 30-letnici smrti baletne legende 20. stoletja Rudolfa Nurejeva (1938–1993), veličastnemu baletnemu plesalcu in koreografu, ki se je ob koncu kariere spogledoval tudi s sodobnimi plesnimi trendi.
Kaj več o karizmatičnem baletniku energetskih presežkov in plesne estetike, tudi o njegovi priljubljenosti je steklo ob pogovoru na predvečer Plesnih noči z baletnim plesalcem Charlesom Judom, nekdanjim prvakom pariškega baleta, ki je obujal spomine na svojega učitelja, soplesalca in prijatelja, tudi je skrbnik Nurejeve dediščine.
Sledil je še film Beli vran v režiji Ralpha Fiennesa, biografski dramski film iz leta 2018, napisal ga je dramatik in scenarist David Hare ob navdihu knjige Julie Kavanagh: Rudolf Nurejev: Življenje; spregovori o življenjski in plesni karieri baletnika Nurejeva; glavno vlogo je odigral ukrajinski baletnik Oleg Ivenko, vlogo njegovega prijatelja Jurija Solovjeva pa Sergej Polunin. Naslov filma izhaja iz vzdevka, ki ga je mladi, izstopajoči Nurejev pridobil v otroštvu: beli vran, naša sopomenka pa: črna ovca (v družini). Bil je drugačen, pač enkraten plesni umetnik, ikona 20. stoletja, ki se je spoznal tako na ples in glasbo, kot menda tudi na slikarstvo in grafiko. Bil je umetnik širokih obzorij, kar se je vseskozi sledilo v njegovem umetniškem opusu. V času hladne vojne je prebil vojni ščit in našel pot v umetniško svobodo, ko je osvojeno baletno umetnost iz svoje Rusije prenesel na Zahod, od tod pa širom sveta. Reklo bi se, tako kot je svoj čas v nasprotni smeri storil slavni koreograf Petipa, ko je iz Francije prišel v carsko Rusijo. Nurejev je bil prvi, ki je moške baletne vloge inovativno nadgradil, ko niso bile več vloge sanjskih princev, ki podpirajo le žensko plesno virtuoznost, ampak so princi ob njegovi plesni ekspresiji predvsem ekspresivno zaživeli; tudi sta z biserom britanskega baleta, Margot Fonteyn, postala legendarni plesni par. Bil je baletna zvezda in so se zanj največkrat dvigovale gledališke zavese, tudi polnila svetovna gledališča, žal pa so mu za vedno ostala zaprta vrata rodne domovine; tudi še dandanes, čeprav le v spomin. In je bil žrtev 20. stoletja, eden med mnogimi žrtvami aidsa, ob svoji bolezni je tudi ukazal na rak rano novodobnega sveta.
V Ljubljani smo leta 2004 imeli predstavitev knjige Plesalec (Dancer) irskega pisatelja Columa McCanna, ki je izšla pri založbi Sanje; prevajalka knjige in neposrednega pogovora s pisateljem je bila Alenka Moder Saje, dogajalo se v Kinodvoru 27. julija ob moderatorki Barbri Drnač, plesalcu Siniši Bukincu in avtogramih pisatelja. McCannov roman ni spisan v obliki biografije Nurejeva, ampak je roman, ki odkriva čas 20. stoletja, ki se vrti okoli plesalca, Nurejeva, ki je s svojim umetniškim duhom vznemiril in zaznamoval svoj čas. Tudi smo film Beli vran dobili na ogled junija 2019 v Kinodvoru v Ljubljani, da bi nato prišel še na redni filmski spored avgusta v kinodvoranah Koloseja. In je ponovno srečanje z baletno zvezdo Rudolfom Nurejevim bilo tudi znova nadvse vznemirljivo in dobrodošlo.
Mednarodni baletni festival Plesne noči je veličastno stekel ob odprtju razstave Legendarni Nurejev ob še neobjavljenih fotografijah francoske fotografinje Francette Levieux, ki predstavljajo del zbirke v lasti Charlesa Juda. Zbirka poleg izjemnih črno-belih fotografij, ujetih trenutkov legendarnega Nurejeva na odru, razstavlja še bogate baletne kostume, kratke suknjiče, ki jih je Nurejev nosil in z njimi odplesal velike vloge celovečernih baletov; Labodje jezero, Giselle, Don Kihot … Celotno zbirko si je moč ogledati do 25. avgusta, ko ob vsaki novi predstavi v CD pridobi nove obiskovalce; nastala pa v sodelovanju s Fundacijo Nurejev.
Plesne noči so tekle po sporedu, začele pa se s prvo celovečerno baletno predstavo, celovečernim baletom Don Kihot na glasbo Ludwiga Minkusa, v izvedbi gostov Narodne opere in baleta iz Sofije. Balet Don Kihot je potekal v dveh dejanjih in petih prizorih, nastal pa v priredbi Petra Lukanova po libretu in koreografiji Mariusa Petipaja (1818–1919) in Aleksandra Aleksijeviča Gorskega (1871–1924), vsebinsko se zgleduje po romanu Miguela de Cervantesa Don Kihot iz Manče. Bilo je to tudi prvo srečanje z bolgarskim baletnim ansamblom, začelo pa se 23. junija ob 20. uri na odru Gallusove dvorane CD v spremljavi Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana. Don Kihot je bil prvi celovečerni balet koreografa Petipaja s špansko motiviko, ki jo je, kot kaže, dobro usvojil, ko je poprej tri leta bival v Španiji.
Balet Don Kihot ima kar dolgo zgodovinsko pot, saj je bil prvič uprizorjen na Dunaju 1740. v priredbi avstrijskega koreografa Franza Hilverdinga. Za drugo postavitev leta 1768 je bil zaslužen Jean-Georges Noverre, rojen 29. aprila (1727–1810), ko na dan in mesec njegovega rojstva praznujemo svetovni dan plesa. Koreografi so se vrstili, vse dokler slavni M. Petipa ni postavil svoje koreografske praizvedbe baleta Don Kihot leta 1869 za carsko veliko gledališče (Bolšoj teater) v Moskvi in v sodelovanju z glasbenikom Minkusom, ki je tekla v štirih dejanjih in osmih slikah. Leta 1990 je Aleksander Gorski balet obnovil, tudi izvirni Petipajev libreto nekoliko predelal, tako da je potekal v treh dejanjih in šestih slikah, kar je bilo dobro sprejeto tudi s strani njegovega učitelja Petipaja. Mladi Gorski je dve leti pozneje postavil svojo inačico baleta, sodobnejšo plesno predelavo v Sankt Peterburgu po vzoru Američanke Isadore Duncan (1877–1927), ki pa ni bila dobro sprejeta, še manj pa s strani razočaranega M. Petipaja. In kot zapišejo v gledališkem listu, je balet Don Kihot zaznamoval umetniške poti mnogih plesalcev in koreografov.
Tako je legendarna Ana Pavlova različico Gorskega zaplesala na gostovanju izven Rusije, Rudolf Nurejev je po spominu balet uprizoril 1966. za Dunajsko opero, Mihail Barišnikov je leta 1980 postavil novo različico baleta v Ameriškem baletnem gledališču, Georg Balanchine pa povsem svojo izvorno različico 1965., tudi se ob vseh izvedbah in različicah spreminjala ter klestila še Minkusova partitura.
Ponovno srečanje z velikim in zahtevnim baletom Don Kihot je bilo polno pričakovanja, tudi povsem zapolnilo Gallusovo dvorano. Prvi prizor se dogaja v Barceloni na trgu pred Lorenzovo krčmo, predstavi pa vročično vzdušje španskega temperamenta. Zgodba se zavrti okoli mlade Kitri (Marta Petkova), hčerke Lorenca (Ivan Georgiev), ki se zaljubi v svojega snubca, brivca Basilia (Nikola Hajditanev), ampak oče se odločil, da jo odda bogatemu Gamacheu (Ivan Shopov), ki se tudi poteguje za njeno roko. Tudi tokrat tečejo na odru španski plesi, kjer izstopata ulična plesalka Carnencita/tudi Mercedes (Katerina Petrova) in toreador Espada (Tsetso Ivanov). Plesno vzdušje je bilo dokaj razigrano, vendar brez večjega žara in energetskih presežkov.
Ob tem prizoru sem razmišljala o postavitvi baleta Don Kihot poljskega koreografa Krzysztofa Nowogrodzkiega v izvedbi mariborskega Baleta 11. novembra 2012, kako je ta isti trg prvega dejanja zaživel v plesnem temperamentu in živopisnih baletnih izvedbah, in je Edward Clug genialno ter groteskno nadgradil vlogo Camachea, da je smeh kar odmeval po dvorani, tudi je poletel po višavah odra Basilio v izvedbi Antona Bogova. No, ob prihodu viteza iz Manče don Kihota (Mathew Whittle) in njegovega oprode Sanča Panse (Zahari Georgiev) je trg kar na novo zaživel, kot bi njegova čudaška pojava, vendar dobro odigrana vloga, na novo obudila baletni ansambel. Don Kihot je v Kitri prepoznal svojo Dulsinejo, tudi pripomogel, da z Basiliom zbežita. Ljubimca sta našla zatočišče v ciganskem taboru (drugi prizor), kamor prispe še Don Kihot s svojim oprodom, tudi se slikovito spopade z namišljenimi nasprotniki. Ko ciganski tabor izvrstnih plesalcev na čelu s solistoma (Maria Yordanova, Rumen Bonev) navduši v močeh in virtuoznosti plesnih izvedb. Tretji baletni prizor se zavrti v sanjah Don Kihota, v sanjskem svetu nimf, kraljice driad (Venera Hristova), mladostnega Kupida (Aleksandra Drangazhova), med katerimi se pojavi tudi Kitri – kot Dulsineja; ko tudi scena sanjsko zaživi v njihovih izvedbah baletne estetike. Četrti prizor se znova dogaja na trgu pred krčmo, ob zabavnih peripetijah s pomočjo Don Kihota, ki pripomore, da se razvozlajo vse napetosti, tako da oče Lorenzo mora pristati na poroko Basilia in Kitri. Finale ali peti prizor pa docela navduši, ko Basilio leti po odru v skokovitih višinah, tudi dviguje Kitri v akrobatske višave in ona virtuozno zavrti fouettéje na vrhu baletnih špic; aplavz pa se razliva kar na odprti sceni, tudi se je zavesa dvigovala in dvigovala, ko navdušenju ni bilo videti konca, vsekakor zasluženo.
In se je prvi dan Plesnih noči končal z navdušenjem polno zasedene Gallusove dvorane, tudi je izbor in srečanje z nam manj poznanim bolgarskim baletnim ansamblom Narodne opere in baleta iz Sofije bilo vsekakor uspešno in dobrodošlo, kar je pravzaprav programska zasnova, kot tudi namen festivalskih uprizoritev.
Na odru Gallusove dvorane CD je potekal še drugi festivalski dan (24. junija ob 20. uri) Plesnih noči v izvedbi Opere in baleta SNG Maribor z uprizoritvijo njihove nove baletne premiere na odru Dvorane Ondine Otto Klasinc (14. 4. 2023), Baletni Triptih treh uprizoritev treh koreografov in glasbenikov: Gaj Žmavc (tudi avtorska glasba): Myth; Johan Inger/Tom Waits: Rain Dogs; Edward Clug/Milko Lazar: Aperture. O predstavi smo obširno že poročali na našem portalu, zanimivo pa ji je bilo slediti na drugem odru in ob srečanju z drugim občinstvom. Resda mariborske baletne premiere dobijo svoj gostujoči termin na ljubljanskih odrih, vendar v daljših časovnih zamikih, tako da je taista predstava tokrat le z dvomesečnim zamikom priletela v Ljubljano na Plesne noči in znova napolnila Gallusovo dvorano CD.
Najkrajša koreografska stvaritev Triptiha: Myth v glasbi in koreografiji Gaja Žmavca, se je dobro izpostavila na odru Gallusove dvorane, v izvirnem koreografskem, mitskem popotovanju po svetlobi in temi ustrahovanih človeških bitij. Skupina, stisnjena v gručo, koraka in gibko valovi po prostranem kvadratu postlane preproge, tudi nihče ne izstopa; če pa komu le uspe najti svoje okno izhoda, je to le za trenutek in njemu lastnem gibkem izlivu, da bi se nato vrnil v ustaljeni red. In je aplavz nekajkrat zadonel na odprti sceni, gotovo je gibka skupinska ekspresija bila dovolj razumljiva in gledalce navdušila.
Drugi del Triptiha, Rain Dogs Johana Ingerja, ki sta ga navdahnila glas in glasba Toma Waitsa, se prostorsko razširi po odru, ko tudi scenski rekvizit džuboks, vidno okrašen z gramofonskimi ploščami, deluje le kot sestavni del scene, ki podpira vzdušje šestdesetih let 20. stoletja, ki se je začelo onstran oceana. Ko v tej odrski širini pridejo še bolj do izraza medsebojna odtujenost, negotovost in stanja zmedenosti, ki se humorno nadgrajujejo, in seveda osvojijo gledalce.
Tudi Aperture Edwarda Cluga ob glasbi Milka Lazarja navduši avditorij, ko se na sceni jasno osvetli ranljivost posameznika, ki si želi stikov z drugimi, tudi opozoriti nase, ob tem pa ujet v brezdušno mrežo lastne praznine duhomornih časovnih obdobij. Med gledalci so bili tudi gostje iz Trsta, ki so glasno in navdušeno vzklikali Clugovemu koreografskemu futurizmu: “Bravi,” kar se je mešalo tudi z domačim: “Bravo.” Skupni imenovalec baletnega Triptiha v ospredje postavi vprašanje identitete ne glede na čas, intimo in način, kako se ti izražajo, in to v odličnosti izvedbe mariborskega baletnega ansambla, ki v vseh treh sodobnih koreografskih delih prepriča s svojo močjo izvedbe, tudi poglobljenim plesnim izrazom, ki se v danih vlogah še posebej izpostavlja.
