Baleta ne bo zapustil, a ga bomo srečevali v čisto drugi funkciji v matičnem gledališču SNG Opera in balet Maribor.
Matjaž, en lep pozdrav na Paradini spletni strani. In priznam, sem pod vtisom petkove 120. ponovitve predstave Radio and Juliet. Nam zaupaš, katera je bila tvoja ponovitev? Mogoče bom šokirana, ko boš napisal kar 120.
Lep pozdrav tudi tebi, Barbra, tudi jaz sem še kar pod vtisom. Danes je četrti dan po sobotni, moji zadnji predstavi, pa se še vedno kakih dva do trikrat na dan zalotim razmišljujočega, celo s kakšno solzo na licu. Ja, naš marketing pravi, da je v petek bila 120. Nisem prepričan, sam sem kar nekaj časa vodil evidenco, jim nosil programske liste z gostovanj, ampak moram priznati, da sem se nekje po 90. ali 100. izgubil in nehal šteti. Torej recimo, da sta uradno bili 120. in 121. Bi pa moral z Alanom (Kavčič, PR- SNG Opera in balet Maribor) preveriti, in tudi bom. Potem takem sta bili to moji 119. in 120. predstava, saj sem eno izpustil zaradi rojstva sina Adriana pred petimi leti. Bilo je gostovanje nekje v Franciji. Ampak če štejem tisto eno predstavo, ki sem jo kot gost odplesal z ansamblom Kijevskega baleta na nekem festivalu blizu Barcelone pred sedmimi ali osmimi leti, jih imam prav toliko.
V soboto pa je bila na sporedu 121., s katero si se poslovil od aktivnega plesanja. No, tudi to je bil zame šok. Zakaj ta odločitev, je prišel pravi čas, ker tako čutiš ali telo ne zmore več, čeprav bi glava verjetno še lahko?
S prvim januarjem tega leta sem uradno že na drugem delovnem mestu ter imam in opravljam druge naloge v gledališču. Moraš vedeti, da se je vse to, kar se je zgodilo v soboto, da se ‘uradno’ poslovim od odra in občinstva, zgodilo spontano. Edi (Clug, op. u.) in vodstvo sta se pred ponovnim zagonom aktivnosti konec maja odločila, da postavita Radio and Juliet in Falling Angels v program za konec sezone, čeprav v začetnih pogovorih o ponovnem zagonu ni delovalo, da bomo še sploh kaj igrali do konca sezone. Glede na to, da sva s Tijuano (Križman Hudernik, op. u.) dokaj utečen Radio and Juliet team in v tem trenutku razen mene ni bilo plesalca, ki bi znal celo predstavo, ni ne časa, da bi ga dovolj dobro pripravili, sva se z Edijem odločila, da se še zadnjič ‘reaktiviram’. S temo, da končam aktivno kariero, sem se ukvarjal že zadnji dve sezoni. Namreč že nekaj časa imam težave s križem in posledično s psiho, saj ko enkrat telo več ne zmore, niti glava več ne. Poleg tega pa sem osebno kar zadovoljen s svojo profesionalno kariero, hkrati pa mnenja, da morajo plesati mladi. Mogoče sem na tak način odprl vrata kakšnemu mlajšemu in bolj perspektivnemu plesalcu. Torej če povzamem, da, prišel je moj čas.
Kaj boš počel zdaj? Saj si že bil nekaj časa tudi aktiven za odrom, kajne?
Slovenska beseda je inšpicient, uporabljamo tudi inspcient, v angleško govorečem svetu je ‘stage manager’, italijansko pa rečejo ‘direttore di scena’. Delo je dokaj raznoliko, odgovorno, naporno, tudi izzivalno. Pri operno-baletnih inšpicientih so priporočljiva notna pismenost, glasbeni posluh, pogovorno znanje tujih jezikov, in če se mene vpraša, zelo pomembno − gledališke izkušnje. Dobro je tudi, da ga zanimajo in razume tehnične zmogljivosti odra, vrvišča, osvetljave ipd. Na vajah asistira režiserju, koreografu, dirigentu in skrbi, da vaja teče, kolikor lahko, gladko. Na predstavah vodi vse, kar se dogaja na, za, pod in nad odrom. Kljub temu pa se ne bom popolnoma oddaljil od fizičnega dela, saj ostajam aktiven kot asistent koreografom. Ravno pred tremi tedni sem se vrnil iz Brna, kjer sem postavljal prav Radio and Juliet. Premiera je načrtovana 8. avgusta. Če bo, si vljudno vabljena.
Pa se vrniva malo v preteklost in polpreteklost. Se spomniš, zakaj si sploh začel plesati balet, je bil za to kakšen poseben razlog, naključje …?
Če se malo pošalim, mislim, da se vsa naključja zgodijo z razlogom (smeh). Tukaj je glavni krivec moja starejša sestra, ne bom povedal, koliko starejša (iz očitnih razlogov), ki je začela hoditi v baletno šolo pri treh letih po priporočilu pediatra. Naposled je balet tako vzljubila, da je ob ničkoliko izvenšolskih aktivnostih, ki jih je preizkusila, končala srednjo baletno šolo ob srednji ekonomski. Krivi so nenazadnje tudi starši, ki so morali popoldan dati otroka nekam, saj so vse dneve delali. In kriv je tudi pokojni g. Iko Otrin, ki me je na predstavitvi v začetku šolskega leta 1986 pocukal za rokav in vprašal, če bi plesal. Kaj pa sem jaz pri šestih letih vedel, kaj je balet, sem pač bil tak otrok, ki ni upal reči ne, pa sem sramežljivo rekel ja.
Leta 2000 si končal mariborski konservatorij in nisi šel prav daleč, naravnost v gledališče, kjer si plesal mnogo, mnogo baletov in modernih koreografij. Se spomniš, kateri balet, vloga se ti je za večno vtisnila v spomin in zakaj?
Da, takrat se je še to imenovalo Umetniška Gimnazija. Res je, zdaj jih gre veliko študirat v tujino ali pa poskusijo srečo v kakšnem tujem gledališču. Jaz sem nekako mislil, da je SNG moj teater, saj sem najprej kot otrok spremljal sestro v šolskih produkcijah, pozneje pa tudi v nekaterih predstavah. Tudi takrat sta SNG in baletna šola veliko sodelovala, pozneje pa sem po isti poti šel tudi sam, najprej produkcije na starem, pozneje velikem odru in kakšno sodelovanje v baletnih in opernih predstavah. Tako so nas leta 2000 honorarno angažirali, na začetku nas je bilo pet iz tistega letnika. Je pa res, da po končani umetniški gimnaziji še nisem bil prepričan, ali bom v življenju to res počel, zato sem na koncu svoje prve sezone vpisal redni študij glasbene pedagogike na pedagoški fakulteti v MB. Tega nisem izpeljal do konca, saj sem po nekaj mesecih ugotovil, da se urnika skoraj popolnoma prekrivata, in tudi če bi prestal izpite z odliko, ne bi dobil podpisa profesorjev zaradi nenavzočnosti na predavanjih. Poleg tega mislim, da se glasbe ni možno učiti samo iz knjig. Tako je hočeš nočeš vsa koncentracija šla v balet. Imel sem vse pri roki − Antona Bogova, Sergia Mogo, Edija Cluga in ostale, praktično vse ‘Učbenike in Priročnike’, ki jih plesalec potrebuje, v živo. Na to klasično vprašanje pa človek vedno težko odgovori, pa bom rekel tako. Najbolj me je zaznamovala prav predstava Radio and Juliet, čeprav sem zelo užival kot Lensky v Valentininem Onjeginu, za katero mi je žal, da je ne igramo več.
Čez osem let pa si postal uradno baletni solist in odgovornost je bila še toliko večja. Se strinjaš? Zakaj so vse naše oči uprte prav v vas?
Solist sem neuradno bil že kakšno sezono ali dve prej, januarja 2008 pa sem uradno napredoval v solista, zato se moram zahvaliti Alenki Ribič, ne bom razlagal, zakaj, dovolj je, da midva sama veva, zakaj. Ko se sam občasno odpravim gledat kakšno klasiko, sem lahko očaran nad pompoznostjo ansambelskih delov predstave, solisti so pa nosilci zgodbe − ‘story tellers’, če želiš, torej je neizogibno, da so oči uprte v le-te. To še ne pomeni, da me prevzamejo. Lahko sem prevzet nad kom iz ansambla. V modernih kreacijah takšne strukture večinoma ni, plesalci imajo mnogo več svobode, plesalec se lažje razpleše, ‘zaštrli’ ven v občinstvo. Ne vem, če se vedno strinjam.
Mariborskemu baletu si bil zvest od svojih začetkov, kajne? Te recimo tujina nikoli ni preveč zanimala?
Ne bi rekel, da me ni zanimala, preprosto se mi je zdelo, da imam v Mariboru vse, kar potrebujem. Pa še malo lokal patriota sem, priznam. Sam Vojko Vidmar je izjavil, da mu doma v Ljubljani nikoli ni nič manjkalo, pa je tudi veliko gostoval in spoznaval plesalce in koreografe po svetu. Mislim, da se Slovenci premalo zavedamo, kakšne domače talente imamo. Domače kulturnike bi morali bolj varovati in podpirati, jim nuditi boljše pogoje za ustvarjanje, da bi ostali doma in krepili našo slovensko identiteto. Gospod Rudolf Moge je rekel: “Slovenija ni nikoli v zgodovini imela velikih vojskovodij, nikoli bila osvajalka, imela pa je vedno kulturo.” Nenazadnje je našo himno napisal naš največji kulturni heroj France Prešeren. Politiki bi se morali zamisliti, kaj je tisto, kar bi morali braniti. Žal je pri nas tako, da nekaj veljaš samo, ko uspeš zunaj po svetu. Sem malo skrenil, sem pod vplivom trenutnih protestov …
Sicer pa z baletom mnogo gostujete po svetu pa si najbrž nadoknadil in potešil radovednost. Katera turneja se ti je recimo najbolj vtisnila v spomin in zakaj?
Res je. Pravzaprav smo več začeli gostovati prav zaradi Radia. Najbolj mi je ostala v spominu tritedenska turneja po Nizozemski, kjer smo res zrasli v eno družino. Bilo je naporno, imeli smo dvanajst predstav, vsako v drugem mestu, živeli pa smo v dveh bungalovih sredi farme za upokojene konje. Skupaj smo si kuhali, se družili in kdaj tudi kaj popili.
Na odru si spoznal tudi svojo ženo Olesjo Hartmann Marin. Prav na odru ali kje drugje?
Prav na odru sicer ne, prvič sem jo videl v baletni dvorani, ko je opravljala avdicijo. Sprva se nisva preveč marala, verjetno tudi zato, ker je prišla v Maribor s takratnim fantom, tudi plesalcem. Ko sva prišla skupaj, mi je zaupala, da ji na začetku nisem bil všeč, ker sem se na eni vaji jezil, ker mi nekaj ni šlo. Rekla je: “S tem tipom pa ne bi nikoli bila v zvezi!“ Zarečenega kruha se največ poje (smeh).
Takšna plesno-baletna partnerstva so precej pogosta, kajne? Kakšno pa je življenje dveh, ki se ukvarjata z enakim poklicem? Kaj je perfektnega in kaj malo manj?
Sem mnenja, da služba doma nima kaj iskati, sploh če sta partnerja tudi sodelavca. Večinoma nama to uspeva, včasih pa tudi ne. Zdaj, ko imava sina, je lahko tudi on filter, ki te zamoti, da malo pozabiš na skrbi, ki te tarejo, osebno in profesionalno. V zakonu pa je itak pomembno medsebojno spoštovanje in razumevanje, pa tudi kompromisi so potrebni.
Se ti bo življenje zdaj zelo spremenilo ali samo malo? Bodo zdaj prišle na vrsto stvari, za katere prej ni bilo časa, recimo?
Na to bom pa lahko bolje odgovoril čez čas. Za zdaj se veselim izzivov, ki me čakajo. Mogoče začnem igrati v kakšnem rock bandu (smeh).
Kaj pa Matjaž počne, kadar ni na odru, kadar ne misli na balet, kaj počneš, ko si ‘na off’?
Ko je Matjaž ‘na off’, je čisto običajen moški. Doma kaj posesa, pomije posodo, zamenja pregorelo žarnico, najraje ob spremljavi dobrega jazza ali swinga. Seveda je treba otroka peljati v vrtec, z njim skakati po trampolinu, se peljati s kolesi na sprehod ali v trgovino. Matjaž rad pogleda film z Olesjo, ko pa mu dovoli, odigra partijo biljarda s kolegi. Zadnje čase Matjaž rad vzame tudi kakšno knjigo.
In kdaj je Matjaž najbolj srečen in zadovoljen?
Po uspešni premieri s kolegi na pijači.
In ko se ozreš nazaj, na kaj si najbolj ponosen v svoji karieri?
Da sem ostal zvest sebi in svojim načelom.
Hvala, da si si vzel čas za moj portal, in želim ti vse dobro!
Hvala in vse dobro tudi tebi.
