Matjaž Farič. 30-letni koreografski opus in Sinestezija plesne elegance petdesetletnika

Koreograf in režiser Matjaž Farič je sklepni del svojega dvoletnega raziskovalnega plesno-scenskega dela Sinestezija-Opus! predstavil 27. oktobra na odru dvorane Stare elektrarne / SMEEL, tudi vsebinsko zaobjel tri predhodne uprizoritev na temo o simptomih sinestezije. Z besedo sinestezija se poimenuje spontana subjektivna asocijacija barvite palete raznovrstnih občutkov, ki se odsevajo v novih oblikah doživetij, lahko  tudi posegajo na umetniška področja, strokovno opredeljeno je to psihofizična oblika ali motnja, ki jo je znanost dolgo odrivala na obrobje, in šele v zadnjem času dobiva potrebni prostor v  medicini. Izvor besede izhaja iz grškega besednega korena ‘synaithesis’, kar pomeni občutek. Največkrat se sinestezija kaže v procesu doživljanja zvokov, okusov, ki izzovejo dodatne občutke, tudi največkrat barvno obarvane, ko npr. neka hrana dobi barvno zaznavo, tudi črka ali beseda, celo glasbeni ton. Tovrstna doživetja so nenadna, ostanejo lahko tudi za celo življenje, sprožajo jih tudi določene droge.

Faričev 30-letni koreografski opus, ki ga je vtisnil v plesno sceno skupaj s svojim avtorskim solističnim izlivom Rdeča – Sled, je že od samih začetkov vijugal po zgodovinskih poteh umetnosti, se posvečal literaturi, še posebej intenzivno pa plesnemu telesu. V svojem zrelejšem obdobju se koreograf vidno usmerja k socialni tematiki, ženski vlogi v današnji družbi, se tudi študijsko poglablja v filozofijo kapitalističnega neoliberalizma ter politike. Prav tako je bilo že pričakovati, da bo koreograf stopil še na področja medicine, ki obravnavajo telo in  telesna občutja. In tako so pred tremi leti tudi stekle priprave z izbranimi plesalci na temo sinestezije.

V svojem solu Rdeča – Sled se Farič loteva te teme z vizualizacijo in poglabljanjem pomena rdeče barve – bodisi z rdečilom ali projekcijo na sceni, sledijo si tudi neposredni dotiki z gledalci, in vsak telesni dotik ima svoj energetski naboj, ko po vsakem živem telesu kroži rdeča kri, ki potencira posameznikove telesne tokove ter odzive.

V avtorskem solu  Rdeča – Sled se tudi plesalec Matjaž odpira sferam gibalnega besednjaka, ko razpira svojo telesno ujetost ter razgali lastno telo na obodu velikega glinenega lonca; mar ni tudi cvetlica življenje, ki buri občutke, ki se lahko barvajo, vonjajo in jih sinesteti tudi slišijo. 

V drugem projektu te trilogije z naslovom Sintestezija, tudi obdanem z vizijo rdečila, se izzivajo in oblikujejo napetosti med petimi plesalci, ki burijo čustvene sfere, barvajo karakterje in snujejo medsebojne zaznave v odnosih do določenega telesa, do skupine ali soplesalca. Na sceni  se prikaže še četica živalskih podob, zamaskiranih plesalcev, ki procesirajo (telesne) odnose in odzive.  

Tretja zasnova Faričevega opusa o sinesteziji nosi naslov Človek, ki je okušal oblike, kjer prvotno vlogo koreografa zamenja režiser Farič, na oder pa postavi znanstveno razpravo po motivih iz knjige ‘The Man Who Tasted Shapes’ ameriškega nevrologa Richarda E. Cytowica, kjer se  sinestezija osvetli še z vidika znanosti in humanosti. 
V sklepnem delu svojih raziskav Farič združi vse tri vpoglede v telesna stanja sinestezije; ko se v prvem delu usmerja na vidne ter nevidne dejavne telesne tokove, v drugem v spletanje medsebojnih odnosov privlačnosti ter odbojnosti, na koncu, torej tretjič pa v dorečeno znanstveno razpravo o sinesteziji.

Na oder stopi najprej avtor te sklepne odrske kreacije Sinestezija-Opus!, plesalec Matjaž, ki v plesni eleganci in gibalnih presežkih petdesetletnika portretira na sceni popotnika ter umetnika, ki v svojem plesnem krogotoku zaobjame celotno odrsko površino, tudi razpira elegantne vzgibe rok, te čutne in delovne telesne podaljške, ki tečejo in se prepletajo, kot bi vizualizirale nevidno razpravo. Na sceni se uzre več stolov, v ospredju pa še trije udobni stoli, ki jih zasedajo trije igralci, akterji in znanstveniki v predstavi; Klemen Janežič (mladi znanstvenik), Iztok Drabik Jug (sinestet, tudi   prijatelj Michael) ter Tomaž Gubenšek (starejši kolega znanstvenik), ki polnokrvno zarežejo v bistvo problema, ko mladi znanstvenik spodbuja svojega prijatelja sinesteta, naj sodeluje pri njegovih znanstvenih poizkusih odkrivanja ter zaznav možganskih (sinestetičnih) odzivov, ki ga skoraj stanejo življenja in bi ga tudi, če ne bi bil prisoten izkušeni starejši kolega, profesor, ki mlademu znanstveniku skuša razjasniti obzorja  človeške etike. Občudovanja vredno je, kako se je igralec Janežič posvetil suhoparni znanstveni razpravi, tudi jo pristno vtisnil v sceno odra, ali pa nerazumljivi stoični mir, s katerim se Jug v vlogi Michaela prepušča eksperimentom znanstvenika in celo prijatelja, tudi Gubenškova prispodoba življenjske modrosti ter prefinjenega poučevanja, ko se izkušeni starejši znanstvenik ne meri več z mnenjem mlajšega kolega, ampak ga predvsem skuša usmeriti k obzorjem človečnosti.  

Pet plesalcev je priča dogajanju na sceni, ko sedijo, gledajo in poslušajo, nato pa v svojih razgibanih ter čutno obarvanih odnosih privlačnosti ter odbojnosti abstraktno zarišejo v življenjsko materijo. Kaja Janjič in Leon Marič v svojem plesnem duetu izpisujeta poglavje o nadvladi;  Kaja s svojo gibalno karizmo privlači ter navdihuje, medtem ko njeni rdeči lasje vihravo plamtijo po sceni, so tudi barvni antipod svetlemu odsevu lasne valovitosti Urše Rupnik, ki se v duetu spleta s Kristino Rozman, ko se brusita in prijateljujeta v svojih povezavah.

Med njimi je še resna in tiha Jerca Rožnik Novak, ki poglablja lastna stanja, tudi  premišljeno gradi vezi, sicer je skupina petih plesalcev prodorna in vročekrvna, ko na sceni zavrtijo ter zasnujejo svoje gibalne pospeške, življenje pa dobi sveži odsev v slišnem ptičjem žvrgolenju. Koreograf in režiser Matjaž Farić se izvirno dotika sinestezije, tudi spleta novo scensko povezavo med umetnostjo in znanostjo.

View Gallery 11 Photos