Očitno sta se našla dva ustvarjalca na vrhuncu svojim moči – koreograf in plesalec Edward Clug in skladatelj, pianist in mnogoštevilni inštrumentalist Milko Lazar. Njuno sodelovanje, ki se je začelo pred dvema letoma v Mariboru s predstavo Prêt-à-porter, je botrovalo že kar petim baletnim predstavam premierno izvedenim od najzahodnejše Lizbone do najvzhodnejšega Maribora, med severnim Stuttgartom in južnim Zagrebom. Očitno velika plodnost ustvarjalnega dvojca nima niti časa niti potrebe po globlji refleksiji ali potrebni ustvarjalni regeneraciji ter se tako oplaja sama s sabo.
Že na prvi pogled imata predstavi Prêt-à-porter in Watching Others veliko skupnega – živa klavirska spremljava obogatena z elektronskimi parafrazami, klavir kot zvočno telo z mnoštvom možnosti, kadriranje odra in plesalcev z zasloni, ostri, nesimetrični plesni gibi, ki posebej v parih delujejo eklektično, izrazito minimalistični kostumi.
Po besedah komponista Milka Lazarja se glasbena struktura naslanja na dva Chopinova preludija, ki ju je odlepil od tradicionalne romantične interpretacije in ju razgradil v "Chopinovo kodo". Koreograf Edward Clug pa se posveča raziskovanju detajlov v ustvarjalnem procesu, predvsem plesalčevega telesa. Oba ustvarjalna principa sta na papirju izredno zanimiva, na odru izpuhtita v prevečkrat videnih in slišanih situacijah. Plesalci so v Clugovi koreografiji popolnoma uniformirani, saj jim koreografija ne dopušča vzpostavitve individualnih vlog. Zgodbo s sentimentalno-romantičnimi odnosi tipa "ljubim te, a ti me ne", smo že davno presegli, toda dramatičnost oziroma odrska napetost še vedno utemeljuje večino dobrih predstav. V predstavi Gledati druge je ni niti za vzorec. Plesalci zgolj prikazujejo sicer na trenutke zanimive in vseskozi hitre plesne kombinacije, toda vsa ta energija nima cilja, razprši se v nedefiniranem prostoru, med nedefiniranimi akterji. Pianist Bojan Gorišek vseskozi intenzivno spremlja odrsko dogajanje, mu daje dogovorjene glasbene iztočnice, plesalci se prikazujejo in izginjajo med tremi črnimi paravani, skratka ob gledanju ne moreš reči, da je prikazano dolgočasno, vendar po ogledu tudi ne moreš obnoviti niti enega posameznega prizora, ostane medel vtis nečesa plesnega, predvsem pa občutek bistveno daljše predstave, kot je dejansko prikazana. Skratka – ostane občutek dolgčasa.
Watching Others ali Gledati druge žal ni predstava, ki bo ostala v spominu. Nikakor ne dosega kreativnega potenciala niti koreografa Cluga niti skladatelja Lazarja. Po ustvarjalno tako intenzivnem dvoletnem obdobju je to pričakovano, toda prav zaradi minulega opusa so pričakovanja občinstva izredno visoka. Mogoče bi bilo smiselno včasih slediti naslovu predstave, pogledali druge, predvsem pa si vzeti čas za lenarjenje oziroma za polnjenje ustvarjalnih baterij. Po zadnji predstavi je očitno, da so te trenutno izpraznjene.
