Mariborski Edward Clug zaprl usta vsem dvomljivcem

Po letih zastiranja oči pred koreografsko veličino Edwarda Cluga in njegovim sodobnim opusom že od samih začetkov, medtem ko je vrelo navdušenje zagrebške plesne in baletne kritike ter nekaj slovenskih izjem ob postavitvi njegove že kultne uprizoritve Tango iz leta 1998, so se na začetku letošnjega oktobra končno in na stežaj odprla ljubljanska vrata sodobnega plesnega obzidja v čast koreografu in vodji Baleta Maribor. Res pa je, da je bil za Clugove koreografske stvaritve vseskozi odprt ljubljanski poletni festival, kjer so njegova dela privabljala, polnila in navduševala avditorij Križank in v tem času tudi gostovala v Cankarjevem domu.

Tudi cela vrsta prestižnih mednarodnih in slovenskih nagrad ni nič kaj omehčala ljubljanske plesne srenje ali vsaj tistih, ki se imajo in so se imeli za plesne teoretike ter sodobnike, pa čeprav so se mednarodne nagrade vrstile tako na baletnih kot sodobnih odrih, festivalih in tekmovanjih: leta 1998 za najboljšo sodobno koreografijo zadnjih pet let za Blind Tango na 18. tekmovanju v Varni; 1999 nagrada DBUS za Tango – predstavo v celoti; 2000 nagrada Povodni mož za Bachelorette; 2001 Solo za dva stola – bronasta medalja na 9. mednarodnem tekmovanju v Bolšoj teatru v Moskvi; 2002 First letter& P.S. (duet iz predstave Lacrimas) – bronasta medalja na 4. mednarodnem tekmovanju v baletu in sodobnem plesu v Nagoji in predstava Lacrimas – nagrada za koreografijo DBUS; 2003 First letter P.S – tretja nagrada in nagrada občinstva na 17. Mednarodnem tekmovanju koreografov v Hannovru; 2005 nagrada Prešernovega sklada za koreografijo Lacrimas; 20008 Glazerjeva nagrada … In leto 2008 je prvo leto, ko se končno prebudijo ljubljanski sodobniki in se prvič pozitivno odzovejo na Clugov celovečerni projekt zasnovan na glasbo Milka Lazarja, Prét-á-porter, premierno uprizorjen istega leta. Pred tem se je leta 2005 zgodil še Clugov večdimenzionalni projekt Radio and Juliet, ki je do danes obšel velike svetovne odre in zabeležil več kot 100 uprizoritev, pa veliki glasbeno plesni projekt Arhitektura tišine leta 2006 …

Po Pinu in Pii Mlakar in obdobju velikega koreografskega vzleta slovenskega plesa na mednarodni sceni velikih gledališč je žal nastalo obdobje medlega zatišja, čeprav sta se obe naši baletni hiši ves čas skušali tudi v plesni sodobnosti. Od sredine osemdesetih pa slovenski mednarodni uspeh beleži nova in vzhajajoča alternativna, neinstitucionalna scena sodobnega plesa. Imeli smo in imamo koreografskega sodobnika svetovnega formata, Slovenca Milka Šparembleka, ki ga ne ljubljanska in ne mariborska baletna hiša nista znali privabiti, da bi se koreografski mednarodni vzpon Mlakarjevih v enakem svetovnem merilu še naprej kontinuirano nadaljeval, zato pa je to v velikem stilu in v zasluženem siju znal udejanjati HNK Zagreb in se ime Milka Šparembleka še vedno piše z velikim črkami ter slavi na najprestižnejših svetovnih odrih plesne in baletne umetnosti.

Cankarjev dom je prvega oktobra gostil simpozij posvečen koreografskemu opusu Edwarda Cluga z naslovom Jezik Edwarda Cluga. Od plesalca do koreografa svetovnega formata. Mali plesni simpozij je stekel ob predstavitvi diplomske naloge Ane Germ, diplomantke dunajske univerze, ki je pripravila svojo diplomo o fenomenu baletno šolanega plesalca Edwarda Cluga, ki je postal sodobni koreograf svetovnega formata. Moderatorka in pobudnica tega simpozija je bila Andreja Kopač, ki je v odprto diskusijo o Clugovem plesnem jeziku in ustvarjalnem opusu povabila še Nejo Kos, Matjaža Fariča, Tino Šrot, Nika Goršiča in Valentino Turcu. Edward Clug se simpozija ni mogel udeležiti, ker je v istem času postavljal svojo novo premiero v Belgiji, je pa vse navzoče srčno pozdravil v predvajanem video posnetku.

Ana Germ, kot je dejala, se je svoje naloge lotila, ker oba tako Clug kot ona prebivata v Mariboru in ker ga je hotela predstaviti tudi Dunaju, ki njegovega umetniškega opusa še ne pozna. Res, da je Balet Maribor gostoval tudi daleč onstran luže, Dunaj pa je nekako obstal na bližnjem stranskem tiru. Njena diplomska naloga izvirno pisana v nemščini se sprehaja po stilu in koreografskem jeziku Edwarda Cluga, ki, kot pravi, je pristno baletno estetiko obdal s prvinskim gibom, da bi se ob Stravinskem vračal k nativnemu slogu ekspresivne izpovednosti, kjer se njegov plesni jezik intuitivno poigrava z estetiko in sodobno formo.

Neja Kos je Clugov opus podrobno osvetlila v gledališkem listu pod naslovom Edward Clug – romunski plesalec in slovenski koreograf, ki je izšel ob predstavitvi njegovega plesno-baletnega Trisa v produkciji Cankarjevega doma. Spregovorila je "o sinergiji treh dejavnikov potrebnih za uspeh: dednost, (samo)aktivnost in vpliv okolja", torej treh stranic, treh pogojev za vzpon na vrh – trikotnika. V tej zvezi je osvetlila tudi primer umetniškega vzpona Edwarda Cluga (roj. 1973) in njegovega prepoznavnega plesnega stila. Ugoden vpliv okolja je še nepolnoletnemu baletnemu diplomantu iz Romunije, ki je odraščal v času Ceausescujevega režima v internatu državne baletne šole (1982-91), znala ponuditi SNG Opera in balet Maribor in  oba njena direktorja, v prvi fazi gospod Stane Jurgec ter njegov naslednik Danilo Rošker, in to že ob prvem Clugovem srečanju z Mariborom leta 1991.

Publicistka Tina Šrot je opisala neverjetno vzdušje in slavnostni sprejem mariborskih plesalcev ob gostovanju Arhitekture tišine v Singapurju, tudi silno navdušenje v Rusiji, ko je občinstvo šokirano in pretreseno obstalo ter so se vile kolone za koreografov avtogram. Zastavila je še polemično vprašanje o tem, kdaj se pri nas mednarodno priznanega umetnika sploh in če kdaj prepozna. Kaj botruje tovrstni (ne)umetniški drži žal značilni za naše male slovenske meje je gotovo aktualno vprašanje. 
Igralec in režiser Niko Goršič se je dotaknil zgodovine sodobnega plesa in njenih velikih imen: umetniškega para Mlakarjevih, Milka Šparembleka, Jasne Knez, Ksenije Hribar, Matjaža Fariča in Iztoka Kovača ter obenem spregovoril o Clugu kot izvrstnem režiserju, ki se je lahko zgodil le v Mariboru in ne samo pod Pandurjevo režijsko roko, ampak tudi ob mariborski plesni in gledališki sceni, kjer je koreografirala Maja Milenović Workman.

Matjaž Farič, koreograf in režiser, je Clugov ustvarjalni potencial zaznal, že ko je z mariborskim baletnim ansamblom sodeloval leta 2001, ko se je Clug vedno znava poigraval z gibom, improviziral in razpredal svojo plesno domišljijo. V diskusijo se je vključil  tudi glasbenik Lazar, poudaril Clugov izredni posluh in opisal skupno sodelovanje, kjer sta se največkrat ujela brez besed, pač ko se dva umetnika srečata in skupaj ustvarjata je že veliko dogovorjenega.

 
Plesalka in koreografinja Valentina Turcu je predstavila skupne plesne korake in ustvarjalne procese njihove nadebudne mladostne energije ob postavitvi Tanga, kako sta se z Edijem ob nekem nesoglasju lotila mize in stola, na katerem sta sedela, in ko je v trenutku nastal njun duet ob in na mizi v isti predstavi.

Predstava Tango je bila tokrat uprizorjena 5. oktobra, in kot prva v sklopu Clugovega Trisa na velikem odru Gallusove dvorane. Gledalci so Tango sprejeli z navdušenjem, tudi kaka solza se je potočila ob čustvenem spektru ljubezenskega naboja. Baletni ansambel SNG Maribor je plesal tako srčno kot pred petnajstimi leti in še bolje, ko se je predstava še režijsko izčistila ob izkušnjah let in v energiji gibalnih presežkov in se je Sergiu Mogu podal v nove plesne višaje ter se povzdignil nad svoje nekdanje okvire, ob njemu pa blestel tudi solist Matjaž Marin. Valentina Turcu in Edward Clug tako kot tistikrat mladostna, slepa in utopljena v strasteh ljubezni in nje bolečine, Marina Krasnova pa povsem enako lucidna v svoji ljubezenski čistosti in naivnosti, le Anton Bogov je manjkal ob njej, da bi bila ponovno popoln par; saj je celoten ansambel s svojo izvedbo pripomogel k odlični uprizoritvi in navdušenju občinstva poleg že omenjenih tudi: Galina Čajka, Cleopatra Purice, Adriana Cioata, Pia Clug, Klavdija Stanišić, Branka Popovici, Vadim Krugajev, Gaj Žmavc, Vasilij Kuzkin in Tiberiu Marta.

V torek, 7. oktobra, pa je bila na vrsti največkrat izvajana slovenska predstava Radio and Juliet. Edward Clug je na vajo priletel direktno iz Belgije, kjer se je zgodil nadvse uspešen sprejem njegove nove premiere, in ponovno nastopil ob Bojani Nenadović Otrin, ki je za to priložnost prispela iz Nemčije, kjer deluje skupaj s svojim soprogom Jašem Otrinom, in je v svoji – Clugovi vlogi Julije znova navdušila tako kot pred osmimi leti. Poleg estetsko zasnovanega videa o sodobni Juliji, kjer smo zaznali tudi Mariborčana, nekdanjega plesalca mariborskega baleta Christiana Guerematchia, se Clug s prefinjenim koreografskimi prijemi in režijsko ostrino sooča s časom seksualne svobode in morale, z ustrojem moške nadvlade in žensko današnjih dni ob zvokih alternativne rokovske skupine Radiohead. V predstavi izrednega gibalnega tempa in natančnih skupinskih postavitev prestižnih moči moške populacije so zaplesali: Sergiu Mogu, Gaj Žmavc, Matjaž Marin, Demetrius King in Marta Tiberiu.

Osmega oktobra je sledila še lanska premierna stvaritev Edwarda Cluga Hommage á Stravinsky (2012), ki jo sestavljata dve samostojni deli dveh glasbenih kompozicij: Pesmi za paritveno obdobje skladatelja Boruta Kržišnika in Pomladno obredje Igorja Stravinskega. V prvem delu ob prepoznavnih držah in nagonih poslovnežev urbanih okolji se je kar sproščal smeh gledalcev, medtem ko je v drugem delu navdušil plesni ekspresionizem vodnega očiščenja in figurativnega drsenja. V predstavi je nastopil celotni ansambel Baleta Maribor, le da je bil Clug tokrat na strani gledalcev. Poleg že omenjenih imen je sledila zasedba: Olesja Hartman, Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Tetiana Svytlichna, Asami Nakashima, Yuya Omaki in Sytze Jan Luske.
Ponovno srečanje s Clugovim Trisom je bilo popolno in prijetno tudi zavoljo spoznanja, da velika koreografska dela kar tako ne povozi čas, so trajna in so umetniška zaznava časa. 

View Gallery 12 Photos