Mariborski balet ostal brez publike. Edward Clug udaril mimo

Sodobnejša baletna, predvsem plesna  triada združena v  naslovu Večer sodobnih baletov na Velikem operno-baletnem odru SNG Maribor  v trajanju dveh ur in pol z dvema vmesnima pavzama, dveh že uveljavljenih koreografov Staše Zurovca in Zorana Markovića ter  koreografskega debitanta na slovenski plesni sceni baletnika Gaja Žmavca predstavlja novo premierno baletno uprizoritev mariborskega baleta, v kateri nastopa praktično ves mariborski baletni ansambel. Gotovo domiselna zamisel umetniškega vodstva Baleta Maribor in njihovega direktorja Edwarda Cluga, za plesno ekipo pa kar solidna izkušnja, ko so lahko sledili drugačnim plesnim oblikam v treh samostojnih in nepovezanih delih ter se lahko skušali v sodobnejših plesnih vodah.

Prvo delo programskega sporeda je bila sodobnejše baletna oblika Nychthemeron avtorja Staše Zurovca in skladateljice Sande Majurec, ki je stekla tudi v koprodukciji z Glasbenim bienalom Zagreb in bo 9. aprila predstavljena na istem bienalu v Zagrebu skupaj s Clugovo koreografijo Pesmi za obdobje parjenja na avtorsko glasbo Boruta Kržišnika. Navdih za svojo novo koreografsko stvaritev je Zurovac našel, kot je dejal, v filmu kultnega španskega režiserja Luisa Bunuela (1900-1983) Angel uničenja (El ángel exterminador) iz leta 1963, ki se dogaja med gosti, povabljenci na večerji visoke družbe. Koreografove povezave s filmom poleg podolgovate mize so predvsem gostje, ki pridejo na večerjo, se premikajo med saloni in tam obstanejo ujeti … in brez služinčadi … Medtem ko se velikan filmskega surrealizma Bunuel v svoji avantgardni filmski poetiki satirično loteva družbene noblese, koreograf Zurovac le statično obtiči v svojem poskusu, kako razbiti klasični baletni kod in mu dati sodobnejšo izrazno formo. 
Skladateljica Sandra Majurec je na baletni ideji zasnovala glasbo, dramaturgijo devetih stavkov – slik, ki izpisujejo tok dogajanja 24 ur (Svitanje, Bujenje, Zajtrk, Sprehod, Kosilo, Odmor, Večerja, Osamljenost in Sen). Poleg glasbene forme koreografijo slikovito bogati tudi  likovna atrakcija črno-belih kostumov – belih čevljev, bele poslikave prečk na črnih lasiščih in čista enostavna scenografija, scenografinje in kostumografinje Bjanke Adžić Ursulov. Koreograf Staša Zurovac je že v prvi sceni nakazal svoja novodobna in trenutna gibalna iskanja, kjer se skupina ljudi  -gostov predstavlja kot niz  zajetih fotografskih trenutkov neke združbe somišljenikov in kjer vsak posameznik skupine izstopa v svoji intimni pojavnosti. Škoda da skupina ni bila dodatno opremljena še z belimi rokavicami, zaščitnim simbolom visoke družbe, kar bi pripomoglo tudi k močnejšem poudarku predstavljenega gestikuliranja, gibalnih zastojev in prisiInih oblik drže.

Obetavna začetna scena se žal potem še prevečkrat multiplicira v istovetnih oblikah, čeprav v različnih odrskih postavitvah, v smislu plesnega intelektualiziranja, ki se skuša preliti v oprijemljivo gibalno estetiko in dramsko umestiti v odrsko sceno. Mogoče tudi zavoljo linearno zasnovane dramaturgije postane uprizoritev bolj filozofsko kot plesno dojemljiva, predvsem pa časovno raztegljiva do nezaželene monotonosti. Svetel inovativni trenutek se zgodi še ob amorfnem duetu mladega para na ravni ploskvi mize, ki koreografiji poleg predznaka različnih družbenih normativov (enačbe politične oligarhije) doda še misel o paralelnih svetovih, ki naj bi sočasno tekli. Nedvomno je pritegnila dobra izvedba mariborskega baleta (dvanajst nastopajočih) in solistov/mladega para – drugačnosti Tatjane Svitličane in Dejana Kularova, ter vladajočega para de Nobile,  Elmunda Sergiu Moga in Lucie Tanje Baronik. Kot slabšalni predznak predstave je nastopala neprijetna svetlobna temačnost, ko se je  komaj normalno lahko sledilo dogajanju na odru, ali pa je vsaj tako bilo videti iz balkonskih višavah, in je ob koncu več kot tretjina gledalcev  zapustila svoje balkonske sedeže. No, Nychthemeron ni ravno zadovoljil tudi preostalih gledalcev, sodeč po hladnem končnem aplavzu.  
Nychthermeron Saše Zurovca je baletna  predstava, ki se skuša umestiti v novodobne scenske trende; ko sodobni ples postaja vse bolj statičen, tako kot je glasba vse bolj neglasbena in se spušča v zasvojeno območje elektronske manipulacije ali celo novodobnega odkritja tolčenja po inštrumentih, ko plesalci stojijo govorijo in pojejo in igralci poplesujejo ter vse manj govorijo …  Tovrstni uprizoritveni trendi, tako dobri kot slabi, imajo tudi svoj obseg gledalcev, ki jim zvesto sledijo, ki pa gotovo niso obiskovalci velikih baletnih odrov in niti malo ne ljubitelji baletne klasike. Vendar ne glede na sodobne trende in klasične fene odrske scenske oblike vselej zahtevajo dramaturški lok. In če tega ni, je še vsaka  uprizoritev postala časovno razvlečena in kot taka ne ravno priljubljena pri gledalcih. Nekaj več smelosti v gibalnih izpisih in manj statičnega formalizma na baletnem odru bi gotovo dobrodošlo tudi sodobnejši baletni uprizoritvi Nychthemeron. 

Tudi zadnja, tretja predstava, treh baletnih različic The Golden Age/Zlata era se povezuje s filmsko sceno, ko koreograf Zoran Marković   izpostavlja zlato obdobje nemega filma. Zoran Marković, beograjsko-nemški baletnik in koreograf, tudi mojster dresdenskega baletnega ansambla, se je prvič predstavi  mariborski publiki in bil s svojo zgodovinsko uprizoritvijo zelo dobro sprejet sodeč po decibelih aplavza še preostalih gledalcev, značilnega za mariborske obiskovalce dobrih baletnih predstav.  V to zabavno zgodovinsko in plesno obdobje filmske industrije je koreograf Marković tudi zabavno posegel in ga na novo obujal v znanih glasbenih ter značilnih plesnih formah tistega časa, nadgrajeval pa v povezavah svojih koreografskih domislic. Ta zabaven in duhovit trend je ta večer bil vsekakor zelo dobrodošel.

Težko pričakovan dramatični vrhunec večera in umetniški plesni presežek se je tudi zgodil v Markovićevi koreografiji, in to v plesni interpretaciji medsebojnega obračuna prevaranih zakoncev, v gibalni domislici nastavljenega zakonskega zrcala pred odrsko zaveso, v slikoviti gibalni   groteski, kjer so gibi podvajali glasnost izrečenih besed in so izrečene besede zlogovale moč gibalnih napetosti. Koreografija Zlatega obdobja se proti koncu prelevi še v odrsko formo neposrednega srečanja z ameriškim filmskim trilerjem, kjer se pripeti umor in se oder dodatno efektno osvetli še s "policijskimi  reflektorji". Kjer nastopajoči vdirajo v avditorij in potem še skačejo na oder, kar je bilo ničkolikokrat že videno v različnih inačicah tam od sredine sedemdesetih. Tretja filmska okupacija gledališkega odra pa zajame še snemalno dispozicijo – predstavitev kamere, akterjev …, priprave in zaključka kadra … Dobro fokusiran koreografski pogled na omenjeno zgodovinsko zlato obdobje, ki ga je avtor Zoran Marković znal tudi zabavno osvežiti v svoji koreografski formi, pa se žal naivno razvodeni v poznejši konkretizaciji filmske zgodbe, ki predvsem zahteva močnejši režijski pristop.  

Med oba že prepoznavna koreografska sodobnika se je v drugi uprizoritvi večera predstavil še Slovenec Gaj Žmavc s svojim prvencem  angleškega naslova Home/Doma. Gaj Žmavc v svojih izjavah o predstavi poudarja, da so luč, glasba, beseda in gib njegovi štirje elementi, na katerih je gradil koreografsko strukturo. Predstava se tudi spodbudno prične ob efektni frontalni osvetlitvi, ko se sliši zvok tračnic in v prostor vstopi ženska s svojo plesno zgodbo. Potem stečejo spomini, ki jih v angleščini kratkih stavkov obuja prijetni moški glas, v smislu: spominjam se otroštva … Tisto, kar potem sledi v predstavitvi gibalne konfiguracije, ki jo Gaj oglaša za svoj ples padcev in dvigov, se izkaže kot znano skladanje in prekladanje vadbenih sosledij in povezav plesnih oblik talne – kontaktne tehnike, ki že nekaj let polni plesne delavnice. Osnove te tehnike, ki jo je upodobil baletnik Gaj Žmavc in dopolnil z zahtevnimi elementi baletne klasike, v tej začetni učni fazi res in predvsem zaznamuje skupek padcev in odskokov, pač uk akrobatskih veščin, ki si v predstavi sledijo v dobri in precizni izvedbi mariborskih baletnikov, in jim ta akrobatska zasnova ne predstavlja nikakršnih težav. Škoda da ansambel ni imel možnosti bolj strokovno in umetniško seznanjati se s sodobnim plesnim izrazoslovjem, da bi lahko nakazano gibalno akrobatiko tudi umetniško nadgradil v zaplesani čutni mehkobi. V Mariboru in neposredno čez Dravo v stavbi Karantene je Minka Veselič Kološa nedavno gostila enkratnega pedagoga te sodobne tehnike Španca Daniela Abreua. Koreografinji in pedagoginji Snježana Premuš, Tina Dobaj Eden, kakor tudi mlajši rod veščih ter priznanih  učiteljev te sodobne tehnike izhaja iz Maribora, torej bi se jih zlahka lahko povabilo, da se ne bi na izpostavljeni baletni profesionalni sceni in v časovnem zamiku kar nekaj let znova odkrivalo tople vode.

Sicer pa bi bilo dobro povabiti v goste sodobne plesne umetnike, priznane tudi izven naših meja; med njimi gotovo izstopata Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki sta v minulem letu uprizorila dve odlični premieri sezone. In če oba naša umetnika že snujeta svoja plesna obzorja in novodobne gibalne poti, so tu tudi  še drugi slovenski plesalci, ki to tehniko poučujejo tudi na SEAD akademiji v Salzburgu, pa še kje drugje.
Poleg plesne tehnike, ki se nestrokovno promovira v predstavi Home, se moram spotakniti še v angleščino, ki nastopa v tej slovenski uprizoritvi, kajti med obiskovalci baletnih predstav je tudi generacija, ki ni imela možnosti in ne potrebe po učenju angleščine, in zato ni bilo čudno, da je na balkonu bil slišen napisan prevod, pa čeprav osnovnih kratkih angleških stavkov ..,. in koliko bolj čutno bi ti zazveneli v slovenski mehkobi ženskega glasu. Ob koncu predstave Home so balkonski sedeži ostali skoraj povsem nezasedeni, pa čeprav so nastopajoči bili nagrajeni tudi z nekaj glasnimi vzkliki svojih somišljenikov, in so si jih tudi prislužili. 
Če pa primerjam finančne prispevke, ki jih za svoj obstoj prejema neinstitucionalna uprizoritvena scena (ko se za predstavo selektivno lahko pričakuje do tisoč evrov v dodelitvah JSKD RS pa do nekaj več – celo deset tisočakov iz republiških ali občinskih uprizoritvenih skladov) s stroški naših dveh opernih in baletnih institucij, potem si gotovo Veliki oder SNG Opere in Baleta Maribor ne bil smel privoščiti začetniške – diletantske uprizoritve, ko vendar nezadovoljstvo svojih obiskovalcev plačuje tudi iz njihovih davkoplačevalskih prispevkov. In prav SNG Maribor ima več odrov,  tudi prostranih hodnikov, kjer bi se lahko baletni plesalci urili in izkazovali svoja sodobna koreografska stremljenja tako v lastno dobro in verjetno tudi v dobro možne popestritve slovenske plesne sodobnosti.
Na koncu koncev pa sledi še vprašanje, čemu se tri dela promovirajo kot Večer sodobnih baletov. Francoski izvor besede balet je postal sinonim za naše pojmovanje plesne klasike ali klasičnega baleta. Dve predstavi tega večera se bi po gibalnih in zgodovinskih oblikah lahko opredelili za  moderno (The Golden Age ) in sodobno (Home). Tako le Nychthemeron predstavlja spodbudnejše iskanje novih baletnih form, ne le v smislu plesnega  jezika, ampak tudi v okvirih sodobnejše baletne uprizoritve. 
 

View Gallery 7 Photos