Mariborska baletna diva Valentina Turcu med vzponi in padci

Poškodbe so najhujši sovražniki vsakega plesalca, a žal tudi njihovi največji spremljevalci. Tudi solistka mariborskega baleta Valentina Turcu, za večino kar edina baletna diva na slovenskih odrih, ni izjema. Že nekaj časa je nismo imeli priložnost videti na odru. “Zgodil se mi je padec. Zdrsljaj. Sunkovit gib. Izpah ramenske kapsule. Raztrganina sklepne ovojnice. Poškodba na odru. Šok. Neznanska bolečina. Operacija. Rehabilitacija in kompletna reorganizacija osebnega in seveda plesnega življenja. Vse skupaj je trajalo natanko devet mesecev. Simbolično, mar ne?! Danes imam delno invalidnost, trajno poškodbo, ki je za vselej označila gibljivost moje rotatorne manšete, in komaj si oblečem pulover čez glavo.”

Ampak kot sama pravi, je padec najboljša odskočna deska in od začetka septembra, ko je prikorakala nazaj v gledališče, jo lahko vidimo v vlogi koreografinje, režiserke, kostumografinje, asistentke režiserja, scenografinje. V teh vlogah je za njo pet projektov, pred njo pa še štirje. “Ni vedno čas za ples. ln ni vedno čas za nastopanje na odru. Včasih lahko umetnik veliko več naredi, kadar se posveti celostnemu ustvarjalnemu procesu. Kadar se posveti predstavi v celoti, kadar prevzame "ladjo" in se odpove lastnemu egu. Proces neke drugačne zrelosti in odgovornosti se sproži in nimaš več potrebe po preverjanju in dokazovanju samega sebe. Takrat te naenkrat vsi drugi začenjajo preverjat in ocenjevat … V Hrvaškem Narodnem gledališču v Splitu sem v lanski sezoni naredila Ravelov balet Bolero za tamkajšnji baletni ansambel, ki se je izkazal za totalno uspešnico, ter sem letos povabljena k postavitvi baletne premiere Carmen na glasbo Rodiona Schedrina. Zelo se veselim tega projekta in ponovnega ustvarjalnega tripa s tem ansamblom. Mladi so. Nori. Osvobojeni kakršnihkoli ovir in izjemno talentirani. Nekaj je v njih, kar me zelo spominja na nas, na naš baletnih ansambel v času, ko smo ustvarjali Tango. Nekaj drznega, pogumnega in prepričljivega, kar je seveda zelo seksi in privlačno, zato sva se z Almiro Osmanović, umetniško vodjo Splitskega baleta, strinjali, da je prav Carmen pravi naslov za ta vroč ansambel  na robu morske obale. Neobremenjen umetnik je v današnjih mentalno obremenjenih časih pravi luksuz! Delo z neobremenjenimi, lepimi in izredno talentiranimi ljudmi je čisti blagoslov.

Eden večjih projektov je bil letošnji Netopir v režiji Krešimirja Dolenčića v Hrvaškem Narodnem gledališču v Zagrebu, s katerim je ta teater praznoval 150 let tradicije. Dodeljena mi je bila velika čast in odgovornost ter cel kup novih ljudi, izkušenj in kreativne evforije. Človek vsakič znova lahko popolnoma preseneti samega sebe, kadar je postavljen v nepričakovano situacijo. Premiere so ponavadi več kot uspešne, kadar do zadnjega trenutka vlada popoln kreativen kaos. Zagrebška izkušnja mi je odprla povsem nova obzorja in zelo sem hvaležna za to.
V Mariboru sem sezono začela z opero La Boheme v režiji Janusza Kice, fantastičnega človeka in režiserja, s katerim sem ravnokar sodelovala v Shakespearovi komediji Kar hočete v mariborski drami. Perfekcionizem je strast, ki naju povezuje pri vseh projektih, in vedno znova se veselim sodelovanja s takšnimi ljudmi.

La Bella Opera Jakija Jurgeca je bila v mariborskem gledališču premierno izvedena novembra in je ravno tako doživela velik uspeh in navdušenje publike. Meni osebno pa je bil največji užitek božično-novoletni gala koncert s simfoničnim orkestrom, kjer sem za to svečanost na velikem odru SNG Maribor naredila tri nove koreografije za baletne plesalce Alenko Ribič-Laufer, Evgenijo Koškino in Sytzeja Jana Luskeja. Publika je tokrat balet pospremila s ovacijami.”

Valentina ne leta brezglavo iz projekta v projekt, ampak si vedno vzame čas zase, tako se edino sliši. Največkrat jo prepriča naslov projekta pa delo samo, ki že tako ali tako govori samo zase, pa režiser in nazadnje ideja. ”Genialno je seveda, če se sestavi super projekt s super režiserjem, super ideja in super ekipa, pa še obilje kreativnih in talentiranih sodelavcev, plesalcev, pevcev, igralcev, kostumograf, scenograf, asistenti, da ne naštevam vseh. Včasih se to vse združi in imamo genialno predstavo … včasih ne. Vsekakor ohranjam svobodo izbire, poslušam svojo intuicijo in ne glede na rezultat vedno odnesem cel paket izkušenj in novih spoznanj s seboj. Napak ni. Je pot in razvoj. Rastemo in učimo se skupaj skozi sodelovanje drug z drugim.”

Seveda je vse odvisno, kolikšen je njen koreografski delež pri predstavah in če si režiser pusti določeno vplivanje na tok predstave. ”Odvisno od koncepta. Včasih je to opera ali drama, katera ne potrebuje plesalcev in baletno koreografijo. Delo fokusiram na igralce, pevce in njihove karakterje vlog. Včasih režiser zahteva absolutno klasiko. Včasih čisto abstrakcijo. Včasih samo ritem zadostuje. Brez glasbe. Način, na katerega se posamezniki gibajo, plešejo, hodijo, tečejo, padajo, se obnašajo na odru. Včasih oblikujem vloge, včasih masovne scene, včasih posamezne plesne scene v sami predstavi, včasih idejno obarvam celotne projekte. Odvisno od tipa predstave. In zelo odvisno od "tipa", ki režira to predstavo. Tudi zelo pogosto odvisno od "tipovega ega" … žal. Kadar rečem žal, mislim na nekoliko predstav, ki so porazno končale, ker so ljudje, ki so jih delali, mislili, da so večji "tipi" od samih kompozitorjev, avtorjev itd. V takšnih primerih koreograf nima šans rešiti nerešljivo. Pravi mojstri so ponavadi čisto cool tipi. Enostavni in pravi. Na takšne ljudi ne potrebujem vpliva, takšni me enostavno posedejo zraven sebe in čisto vsak dan delimo vse ideje skupaj v popolnem medsebojnem nadgrajevanju, razumevanju in spoštovanju. Najraje delam z strastnimi, izrealiziranimi, karizmatičnimi ljudmi, ki verjamejo v to, kar delajo.”

Valentina, ki je v svoji zgodovini preplesala tudi nekaj časa v skupini slovitega koreografa Mauricea Bejarta, še prej pa brusila svoje znanje v njegovi šoli, pogreša tisti pravi ples na današnjih odrih. “Ples esencialno živi v telesu zavestnega plesalca. Živimo v času, v katerem se esencialnih vrednot vsi bojimo. Tako je tudi s plesom, ki je naša primarna oblika izražanja in komunikacije. Človek vedno bolj išče, vedno bolj dvomi in vedno bolj se boji. V zadnjih desetih letih vidim ogromno mladih plesalcev, ki se bojijo plesati, bojijo se biti na odru, bojijo se čutiti se, bojijo se dati … dati sebe iz svoje notranjosti …, zato tudi ustvarjalci predstav iščejo zunanje oblike nadomestila notranje votline. Tam, kjer ni vsebine, nastopajo oblike. Ples je živo stanje, je "feeling", je vrela dinamika, ki se dogaja v telesu plesalca, torej posameznika. Ples ni naučeno znanje ali teorija. Niti tehnika ni. Ples je občutek vitalnosti skozi svoje telo, duh, emocijo in um. Ples je celosten občutek kot dihanje, ki ga vsak skozi sebe lahko globoko občuti in prenese navzven. Lepota, talent, osvobojen um, pogum, zdrav duh so samo nekatere kvalitete, katere so osnovne plesalcu. Ogromno ljudi pleše v baletnih dvoranah, le malokaterim uspe čudežne kreacije ustvariti in doživeti na odru. Ples je "the real thing" in se lahko zgodi samo tukaj in sedaj!” Zato Valentina niti ne razmišlja o Evropskem mesecu kulture, ki se bo zgodil v Mariboru prihodnje leto, niti o svojem nekdanjem sodelavcu režiserju Tomažu Pandurju, 2012 je waaay to faraway, pravi. Pa tudi ljubezen med njo in baletnim plesalcem Sytzejem Janom Luskejem se je ohladila. “ Kadar posel cveti, ljubezni n,i in obratno,” zaključuje mariborska Diva z veliko začetnico.

View Gallery 6 Photos