67. Ljubljana Festival (LF) je svoj bogat in raznovrsten festivalski program slavnostno ter z visokim umetniškim višajem začel že 17. junija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD) z izvedbo G. Verdija, Rekviem/Requiem, pod taktirko karizmatičnega Plácida Dominga, tenorske legende, ki se je ob koncu svoje svetovne pevske kariere posvetil še dirigiranju. Ko sledim dirigentskemu ritualu ob vodenju glasbenih del, me večkrat navduši gibkost dirigentovih rok, celo plesnih, ko nekateri med njimi v ritmu zavibrirajo še s celim telesom ali pa so nenavadno poskočni. Placido Domingo je dirigiral s čutno poetiko, kot bi orkester vodil s svojim spevnim glasom, tako mehko so valovale njegove prefinjene roke, dlani in celo prsti; bila je to posebna dirigentska impresija, ki je ne pozabiš.
Uradno festivalsko odprtje naj bi se predvidoma začelo v torek, 2. julija, toda glede na vremenske napovedi se je LF odločil za bolj sigurni večer pod vedrim nebom na odru Kongresnega trga Ljubljana, in to dan prej (1. julija). Slavnost pa stekla z opernim spektaklom Verdijeve Aide, s triurno bogato scensko in kostumsko pašo za oči z okoli 400 izvajalci ter atraktivnim prihodom (ki pa ni bil viden celotnemu avditoriju) 11 snežno belih lipicancev Kobilarne Lipica. In se je odrska postavitev bohotila ob slikovitih video poslikavah v ozadju, ki so bile tudi dobro umeščene ter prepletene s scenskim razkošjem in bogato kostumsko barvitostjo, kar je pričaralo veličastno bogastvo ter moč starega Egipta. In tako kot smo vajeni v gostujočih opernih postavitvah, se na sceni sledi bledemu povprečju koreografske inscenacije, tokrat v obliki ponavljajočih se muzejskih ali filmskih poslikav ljudi tega zgodovinskega časa in v njihovi značilni profilirani drži. Na koncu otvoritvene svečanosti je, tako kot že nekaj let, središče Ljubljane osvetlil še spektakularni ognjemet z Ljubljanskega gradu. Umetniški vodja in direktor LF, Darko Brlek, je napovedal, da bo drugo leto Križanke krasila že premična streha, tudi dal namig o otvoritvenem spektaklu naslednje sezone, ki bo potekal na ljubljanskem Trgu republike, ko bo ob simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije sledil atraktiven nastop plemenitih lipicancev Kobilarne Lipica; saj so res vredni neposrednega srečanja ter doživetja. Kakšna eleganca in plemenita lepota drže!
No, ljubitelji plesne umetnosti so lahko le prišli na svoj račun 4. julija, ko je poln avditorij Križank nadvse navdušila svetovno znana plesalka in koreografinja flamenka María Pagés. Na novinarski konferenci na pergoli Križank, dan pred predstavo, je dejala, da se veseli ponovnega snidenja (že četrtega) z ljubljanskim občinstvom ter uživanja v ambientalni lepoti zgodovinskega vzdušja Križank.
Maria Pagés je na oder letnih Križank postavila svojo zadnjo predstavo, najnovejšo torej, Oda času (An Od Tu Time), ob dramaturgiji in besedilu El Arbija El Hartija, na glasbo izvajalcev: Marie Pagés, Rubéna Levaniegosa, Petra Iljiča Čajkovskega, Antonia Vivaldija, Georgea Friedricha Händla, Sergia Menema, Davida Mon҄iza, Isaaca Mun҄oza ter ljudske pesmi. In to v izvrstnih izvedbah glasbenikov, plesalcev ter dveh vokalistov prekipevajočih energij in umetniških presežkov, ko so zaplesali: M. Pagéz, Eva Varela, Julia Gimeno, Marta Gálvez, Virginia Mun҄oz, Rafael Romírez, Juan Carlos, Avecilla José, A҄. Capel, Jose Barrios, glasbo ter ritem v živo in izvirno izvajali: vokal Ana Ramón in Bernardo Miranda, kitari: Rubén Levaniegos in Isaac Mun҄oz, violončelo: Sergio Menem, violina: David Mon҄iz, tolkala: Chema Uriarte.
Tematika skoraj poldrugo uro trajajoče predstave zajema zgodovinska časovna obdobja flamenka, ki jih avtorica vodi po sodobnih plesnih poteh, tudi izvirno kreira ter povezuje in vpleta v ritme flamenka, tudi ob študijah znanih koreografskih del, ko se poglablja v zgodovino plesne kreativnost različnih obdobij, ko vselej v prvi vrsti izstopa njen izvirni ter rodni flamenko in njegove poti razvoja. Tudi stečejo povezave med koraki ter kostumsko obliko, ki največkrat diktira mobilni pretok, tako se uživa v Mariini plesni sekvenci flamenko korakov, tudi v valovitem plesu, obdanem z ornamentiko mogočnih španskih rut velikank.
Scena (scenografija M. Pagés, El Arbi El Harti) se simbolično začne z velikim nihalom, s krožno žarečo sončno obliko, ki se z dnevnim utripom simbolično menja v velikost polne lune, tudi simbolizira relativnost časa, kar je predvsem vodilo te plesne epopeje o flamenku ter minljivosti vsakega zemeljskega obstoja. Moč odrske svetlobe in senc (Pau Fullana, Alfonso Ramos) igra veliko vlogo v sami dramski postavitvi, tudi se je uprizoritev za 20 minut premaknila, da bi se omilila moč dnevne svetlobe na začetku tega julijskega večera. Na samem začetku dogajanja iz polteme izstopi množica osmih plesalcev, preprosto oblečenih ljudi, ki v tišini ob udarcih bosih nog ustvarjajo slišni ritem korakov, obogaten s tleski rok in prstov, tudi ritmičnega ploskanja. Prav tako so stekle prve oblike plesnega flamenka ter petja brez glasbene spremljave, imenovane romances, tudi corridas. Začetki flamenka segajo v 15. stoletje, v zgodovino indijske celine, tudi se je plemenitil z grško-bizantinskim izvorom ter orientalskimi prvinami arabskega, judovskega in perzijskega sveta oziroma s potovanji in trgovanjem, tudi s priseljenci, ob andaluzijskih romancah in andaluzijski folklori, s Cigani ob njihovih posebnostih izražanja v plesu in glasbi, tudi ob slišnih vplivih afrokubanske glasbe. Flamenko, ki ga poznamo danes, je nastajal ob koncu 19. stoletja. Moški del ansambla tudi ves čas nastopa v sivini oblačil začetnega flamenka, medtem ko ženske s svojimi oblačili ukažejo na oblačilni, modni razvoj te španske plesne umetnosti, kot bi avtorica želela poudariti njegove vzletne korenine, na katerih se snuje njegov sodobni čas.
V svojo plesno poemo o času vsestranska umetnica María Pagés ter avtorica te veličastne koreografske pripovedi vpleta tudi lastno intimo, ki se začne v mladostnem siju flamenka, zaključi pa ob koncu v glasbeni interpretaciji Händlove lirike, arije za sopran: Lacia sh-io pianga, ko se v svojih čustvenih globinah plesalka Maria predaja spominu ter izpoje plesno slovo, bolečino minljivosti. Svojo Odo času Maria Pagés ustvarja na posameznih časovnih segmentih, ki jih zaključi ter novega začne v slikoviti statiki objema osmih plesalcev, ko ji ti položijo svoje dlani ali glave na njeno stoječo postavo, ki kar simbolizira njihov vsestranski preplet ter splošno medsebojno ljudsko povezovanje, iz katerega je v končni fazi izšel tudi flamenko. Zgodbe se kadrirajo, prepletajo časom primerno, kot je npr. burleska, kjer se plesalca z zakrivljenimi sprehajalnimi palicami preigravata v dialogu z Mario in njenim pretočnim žuborenjem v igri ter plesu kastanjet. Značilnosti burleske izstopajo v času med obema svetovnima vojnama, ko se tudi zabavne palice naenkrat postavijo na ramo, plesalci pa kot vojaki korakajo, nato pa sledi še dobro oblikovan medsebojni kratek boj. Zgodi se tudi zabavna scena Vidalita y Milonga, v španskem dialogu besedila El Arbija El Hartija, ki temperamentno ter vešče okviri vzdušje milonge, tik pred koncem pa tudi slikovita poetika plesnih rok: Mi smo drevesa spomina (tekst EL Arbi El Harti). Dramsko ter umetniško zasnovan plesni projekt Oda času ob toliki raznolikosti scenskih sekvenc na koncu kocev le daje občutek dramske razpotegnjenosti, ko ustvarjalnost prekipeva in želi še toliko tega (preveč) izreči, gotovo pa tudi zavoljo trenutnih časovnih zamrznitev, sicer slikovitih poslikav trenutkov nje in njene skupine, ki jih je bilo toliko kot posamičnih kadrov, kar pa nikakor ni zmotilo obilnega aplavza ter navdušenja gledalcev, ko aplavdiranja ni manjkalo niti na odprti sceni.
Koreografinja María Pagés svoj poklon minljivosti, trajanju in neskončnosti, torej relativnosti časa, gradi ter interpretira in črpa iz umetniških in zgodovinskih virov, ki se jih tudi studiozno loteva ter inteligentno preliva s svojim umetniškim kredom, ko z navdihom življenjske esence zasnuje svoj velekoreografski projekt Oda času.
