Začetek februarja vedno zaznamuje Tribal Hafla, polletna plesna produkcija KUD Tarab, ki ga vodi Manca Pavli. Letošnja Hafla je bila povod, da Manco po dolgem času povabimo na klepet v Parado plesa.
Tribal hafla je več let zapored potekala v plesni dvorani na Parmovi v Ljubljani, tik pred zaprtjem pa so jo prvič izvedle na odru v KD Medvode. Tudi tokrat je Tribal hafla potekala na velikem odru, v Mančinem domačem kraju, v Domžalah. Tribal hafla je že tradicionalno vedno razprodana, a tokrat je bila razprodana v rekordnem času, kar je Manco prijetno presenetilo, zato se je odločila, da bo poleg razprodane dvorane ob 20. uri ponudila še dodaten termin ob 18. uri. Tudi ta je bil na koncu skoraj razprodan. Na Tribal Hafli poleg skupin društva Tarab vedno sodelujejo tudi druge plesne skupine, ki jih Manca povabi. Letos so bile to: solistka, Italijanka Patrizia PIn, slovenske Tribal plesne skupine Ritual, Fenix tribe in Luna Noir ter ena slovenska orientalska plesna skupina, to smo bile plesalke KUOD Bayani. “Hafla pomeni druženje,” pravi Manca in nadaljuje, “v prvi vrsti mi je pomembno, da se družimo plesno, zato vedno povabim tribal plesne skupine iz vse Slovenije, pa nato še kakšno orientalsko plesno skupino.”
Na vaših Tribal Haflah je bilo skoraj vedno tudi nekaj priokusa gledaliča, enkrat je bila gostja celo vaška pripovedovalka, moravška Mara, kako to, da letos tega elementa ni bilo?
Letos sem želela povabiti dve gostji iz kolektiva Narobov s projektom Pod vodo, ampak žal sta bili že zasedeni .
Manca, svoji zadnji odrski stvaritvi si dala naslov Tribal Hafla. V ZDA, od koder ta zvrst plesa, tribal fusion, izvira, se v tem trenutku za ta ples zaradi politične korektnosti uporablja samo še beseda fusion. Kako je s tem v Sloveniji, v Evropi in drugod po svetu in kakšno je tvoje mnenje?
Menim, da je lahko menjava besede tudi izogibanje temu, da povemo, iz katerih kultur ta ples prihaja. Ker to, kar mi plešemo, je zlivanje različnih kultur. In če grem v alternativo in rečem, da sem samo ‘fusion’ plesalka, da plešem samo sodobni ples zlivanja, zame to ni res. Zelo močni vplivi v moji plesni karieri so bile tudi vse folklore, ki sem se jih učila, npr. pri Helen Eriksen, vse raziskovanje orientalizma in potem tudi študij na fakulteti (Etnologija in kulturna antropologija, op. p.). Tudi moje zanimanje za tribal fusion ples je sad vedoželjnosti o oddaljenih kulturah, ki sem jih raziskovala. Na haflah smo vedno imeli tudi izobraževalne tekste v smislu, kaj je tribal in od kod izhaja. Že orientalski ples je zmes vseh vrst plesov in različnih vplivov. Vse je odvisno od konteksta, težko je posploševati. Recimo zdi se mi na mestu, da se je Carolina Nericcio odločila spremeniti ime ATS, American Tribal Style v FatChanceBellyDance stil, saj gre za plesni format, ki ima natanko določene plesne gibe, ki se načeloma ne spreminjajo, razen v plesnih dialektih skupin po svetu. Zloženka American Tribal style se težko razume, kajti American Tribal se lahko razume kot stil ameriških staroselcev, kar ATS niti približno ni. Menim, da besede ‘tribal’ v Sloveniji in Evropi gotovo ne doživljamo slabšalno, ne razumemo je kot nekaj divjega, neciviliziranega. Zdi se mi, da se dogaja prevrednotenje mnogih besed. Tudi recimo beseda seksualnost, zakaj bi bila ta beseda nujno slaba? Tudi v orientalskem plesu se mi zdi, da se je vedno nekako otepalo te besede in povezave s seksualnostjo. In potem se vprašaš, zakaj pa ne, kaj pa je narobe s seksualno energijo? Če kdo proslavlja svojo seksualno energijo s plesom, naj jo. In seveda, kaj je narobe s tribal kulturami? Meni beseda tribal pomeni skupnost in jaz jo še vedno uporabljam. Ker tribal se je začel z ATS-om, ki je temeljil na delu v skupini, obratno sorazmerno z orientalskim plesom, ki je bil predvsem solo ples. Tudi moj cilj je, da se plesalke v našem društvu povežemo med sabo, da si pomagamo, da delimo tisto, kar nam je težko. Torej beseda tribal se mi zdi zelo primerna, saj nakazuje, da ples prihaja iz določenih kultur in mi lahko to izpostavimo, povemo in delimo, iz katerih kultur prihajajo določene stvari, da izobražujemo o teh kulturah plesalke na tečajih. Vidim pa, da tudi me plesalke naredimo marsikaj dobrega za kulture, iz katerih naš ples prihaja. Recimo Carolina (Nericio, ustanoviteljica ATS in FCBD, op. p.) je bila prva, ki je začela uvažati tuareški nakit in podpirati proizvajalce tega nakita. Pozneje tudi pakistanskega in indijskega nakita.
Tvoje kolegice po svetu še uporabljajo to ime tribal ali ne?
V Ameriki večinoma ne, v Evropi pa še. Jaz ga še uporabljam tudi zato, ker čutim, da je moja baza v FCBD in ne v sodobnem plesu, in ne morem reči, da sem povsem sodobna fusion plesalka. Zame beseda tribal označuje tudi estetiko kostuma, kako je videti kostum.
Tvoja plesna pot se je začela, ko si bila še srednješolka, in kmalu si postala ena najbolj prepoznavnih plesalk stila tribal fusion v svetovnem merilu. Bila si pomočnica zvezdnice Rachel Brice, plesala si v zasedbi Bellydance Superstars, poučevala si na številnih dogodkih v tujini. Kako danes gledaš na vse te dosežke in dogodke, ki so ti gotovo spremenili življenje?
Zdi se mi, da sem imela velikansko srečo, da sem spoznala to plesno obliko, in sem takoj, ko sem zagledala prvi video od Rachel Brice, vedela, da je to to, da jaz to hočem početi. Pa ne v smislu, da hočem to profesionalno početi, da hočem to imeti za službo, ampak samo, da jaz to moram trenirati. In potem je bila ta želja tako močna, da sem delala abnormalno veliko na tem, trenirala, se učila. S poučevanjem v tujini je pa tako. Sliši se mogoče res dobro, ampak je zelo naporno. Meni osebno je bilo v nekem trenutku kar malce preveč in sem zelo vesela, da sem se zdaj osredotočila na poučevanje v Sloveniji.
Kaj je bilo najbolj naporno pri tem delu, poučevanju v tujini?
Najbolj naporno je to nenehno potovanje. Po drugi strani pa sem večinoma učila delavnice, kjer sem ljudi največkrat videla samo enkrat, takrat ko so bili na delavnici, in nisem uspela spremljati njihovega razvoja, le izjemoma sem sicer tudi v tujini učila več zaporednih delavnic v istem kraju, a kljub temu ni isto kot v Sloveniji na rednih tečajih. Tukaj opazujem njihovo rast in napredek skozi šolsko leto, srečujemo se vsak teden. Pa tu ne gre le za to, da jih učim samo plesno tehniko, gre tudi za odnose, za to, da vidiš, kako se nekdo lahko spremeni. In tudi to, kar je meni pri tribalu zelo pomembno, opolnomočenje žensk, tako kot tudi v orientalskem plesu. Ženske začnejo imeti rajši svoje telo, ga začnejo bolj sprejemati. Videti ta proces je nekaj tako lepega.
Torej v tujini ne boš več poučevala?
Med zaprtjem je propadlo tudi veliko tribal festivalov, kjer sem učila prej, nekaj se jih je preselilo na splet, jaz pa sem precej bolj naklonjena poučevanju v živo .
Lahko bi rekli, da si še vedno zelo mlada v tem plesnem stilu dosegla že skoraj vse. Kaj še ostane in kaj počneš danes?
Po koroni se je začelo zelo spodbudno. Lahko rečem, da so vsi tečaji polni. Imam polne tako začetne kot nadaljevalne skupine – vse tri stopnje in tudi četrto, profesionalno. To je tisto, kar mene zanima, da skupaj napredujemo. Vesela sem, da imam profesionalno skupino, da lahko z njimi ustvarjam bolj profesionalne predstave. Včasih sem za take predstave vabila plesalke iz tujine, ampak to je zelo naporno, tako fizično kot finančno. Zdaj pa imam punce iz četrtea, profesionalne stopnje, in to, kar ustvarjamo, mi je res v veliko veselje in ponos.
Imaš v načrtu kakšno novo predstavo, kot je bila to Izplesana leta 2017?
Ne, v tem smislu ne . V načrtu je junijski Tribalicious, produkcija oziroma predstava društva, za katero delamo od februarja do junija. Ustvarjati na ta način, z domačo ekipo je lažje, ker se lahko dobimo še za dodatne vaje .
Ne moreva se izogniti vprašanju o zaprtju. Kaj si počela med zaprtjem, ti je le-to odprlo nove možnosti ali te je popolnoma izželo?
Na začetku je bilo zelo zelo dobrodošlo. Ker sem imela občutek, da sem zelo zelo izmučena. Na to je vplivala tudi depresija, v katero sem padla po obisku Indije 2017. Tam sem dobila neko obliko parazita, ki mi je najedal črevesje in želodec. Po dveh letih kroničnih bolečin sem bila mentalno že popolnoma na koncu, tako da ko je prišlo zaprtje, sem si lahko vzela nekaj več časa zase. Posvetila sem se meditaciji in delu na sebi. Med eno meditacijo sem doživela nekaj presunljivega, kar je na nek način moje življenje popolnoma obrnilo, na nek način pa je vse ostalo isto. Večino svojih tečajev sem med zaprtjem preselila na splet. Takrat sem dobila tudi štipendijo ministrstva za kulturo in ustvarila poseben sedemdnevni spletni program, ki je bil plod trdega dela. Program se je imenoval 7 day Tribal arms and layers practice companion, to je bil spletni program v angleščini, namenjen plesalkam po vsem svetu. Prijavili so se pri meni, potem pa so dobili povezavo na vadbo, ki so jo morali opraviti v sedmih dneh. Toliko časa je bila povezava aktivna, saj je šlo za svojevrsten plesni izziv. Želela sem, da plesalke vadijo vsak dan, da vsak dan začutijo razliko in napredek v svojem telesu. Program je namenjen rokam v tribal fusion stilu, najbolj značilnim gibom rok in slojevanju z drugimi gibi. Tečaj je trajal sedem dni, vsak dan pol ure, vsak dan nadgrajujemo znanje, gibi postajajo kompleksnejši. Ta program je bil do zdaj izveden trikrat, bil je odprt za vse in gotovo ga bom še kdaj ponovila. Podoben format sem uporabila tudi pri adventnem koledarju, spletnem plesnem izzivu, ki ga že nekaj let zapored izvajam v adventnem času, kjer prav tako začenjam z osnovami, potem pa počasi dodajam gibe in tako postajajo kombinacije ter vadbe kompleksnejše.
Je ta program 7 day Tribal arms and layers practice še kje na voljo? Je dostopen kadarkoli?
Ne. Namen tega programa je omejeno število dni treninga, izziva. Če en dan ne treniraš, si zamudil program, in to je velika motivacija, da nekdo zares vadi ter ne prestavlja vadbe na jutri. Program sem večkrat že ponovila in ponovila ga bom vsaj enkrat tudi letos, saj se tečajnice z vsega sveta prijavljajo tudi večkrat, ker vidijo, da je učinek res dober in program kakovosten. Podobno je z mojih programom adventnega koledarja, ki je postal decembrska stalnica. 31 dni, 31 unikatnih treningov in zagotovljena spodbuda, da napredujemo v plesni tehniki in dnevno poskrbimo zase ter svoje telo.
Za trenutek se dotakniva še depresije – lahko poveš kaj več o tem?
Leta 2017 sem v Indiji dobila črevesno bakterijo in že tam sem pristala v bolnišnici. Ko sem prišla domov, se stvari še vedno niso izboljšale. Kljub vsem preiskavam in zdravljenjem ni šlo na bolje. Dve leti sem trpela izredno močne trebušne krče in včasih je bilo tako hudo, da niti nisem mogla izpeljati vseh plesnih treningov. To je bilo izjemno težko obdobje. Spominjam se, ko sem sedela v avtu pred dvorano na Parmovi in jokala, ker si preprosto nisem znala predstavljati, kako naj grem z vso to bolečino zdaj učit. Bolniškega staža si v tistem trenutku nisem mogla privoščiti, svojim učenkam na vajah pa tudi nisem mogla jokati, da me vse boli, to ni profesionalno. Kljub temu da sem poskusila vse alternativne metode zdravljenja, se je vse močno spremenilo, ko sem dobila antidepresive. Le-ti se zdaj uporabljajo tudi za zdravljenje različnih kroničnih bolečin. Antidepresivi so omogočili, da je bolečina izginila in da sem spet zaživela normalno, spet uživala v plesu in jogi, normalno skrbela zase.
Vem, da si zelo disciplinirana kar zadeva fizične vadbe in plesnih priprav. Bi nam zaupala, kako poteka tvoj plesni dan ?
Vsako jutro najprej uro in pol do dve uri, lahko tudi več, če imam čas, treniram. Potem sledita zajtrk in pisarniško delo, kot so e-pošta, organizacija in podobno. Popoldan pa je bolj namenjen pripravi na tečaje, koreografijam in potem zvečer seveda tečaji. Kadar je sezona tečajev, je ves dan večinoma namenjen temu. Kdaj pa kdaj mi vmes uspe hiter sprehod na Rožnik. To je pa to.
Imaš voden trening, sodeluješ še s kakšno učiteljico ali delaš sama?
V tem trenutku redno ne sledim nobeni učiteljici, ampak sem osredotočena na ustvarjanje svojih izobraževalnih vsebin. Dodajam še druge elemente iz drugih izobraževanj, kot so na primer joga, dihalne tehnike in druge somatične ter izkustvene prakse, ker želim ples in fizične prakse oplemenititi ter izboljšati pedagoški proces in delo v skupini.
Pa se naveživa še na jogo. Poleg plesa namreč poučuješ tudi jogo, tako kot tvoja učiteljica Rachel Brice. Se joga in tribal dopolnjujeta?
Joga je zame izredno pomemben del plesa, tako kot pri Rachel, ki je bila moja najpomembnejša učiteljica. Njena štiriurna delavnica je recimo potekala tako, da smo najprej dve uri izvajali jogo, šele potem smo plesali. Tudi jaz v svojih treningih uporabljam veliko joge, saj je tribal posebna zvrst plesa, kjer gre bolj za izolacije. Veliko gibov prihaja iz mišic, so zelo izolirani od drugih gibov telesa, in če tega ni, potem gib ni tako velik ter ni tako kakovosten. Zame je zelo pomembno, da je telo močno in gibljivo, plesna drža pa odprta. Ampak to ne gre iz danes na jutri, saj je večina ljudi zasedena in ima kar katastrofalno držo. Del joge so tudi dihalne vaje, ki mi pomagajo obdržati fokus pri delu in poskrbijo, da prediham vse možne frustracije in skrbi, ki jih ustvarjata delovni in ustvarjalni vsakdan.
Bi rekla, da je zanimanje za tribal fusion v Sloveniji v porastu ali zatonu? Kaj pa po svetu?
Mislim, da se popularnost tribal fusiona širi zelo hitro. Še nikoli se ni toliko ljudi ukvarjalo z njim kot zdaj. Mislim, da je to predvsem zaradi družbenih omrežij, Facebooka in Instagrama. Plesne oblike se hitreje širijo, pa tudi hitreje spreminjajo.
Bi dala kakšen nasvet mladim plesalkam, ki šele začenjajo in bi rade uspele v plesu?
Ne obupati in potrpežljivo naprej. Tako kot inštrument, ki se ga začnemo učiti. Ponavadi traja dve leti, da iz njega izvabimo kakšen zvok. Tudi naše telo potrebuje čas, da se odpre in da lahko začnemo plesati, da začutimo mehkobo v sebi. Da telo postane melodija. In seveda sprejemanje frustracij, ki so normalen del učenja nečesa novega. Če ni frustracij, potem se ne učimo nečesa zares novega. Torej ko se pojavi frustracija, ne se ustrašiti, ker ni nič narobe. Samo poskušaš se naučiti nekaj novega, ustvarjaš nove gibalne vzorce, iščeš nove nevronske poti, da izvedeš nek določen gib na način, ki si ga želiš. Meni tudi zelo pomaga, da vem, da motivacija večinoma ne pride kar iz nikjer, temveč se ponavadi pokaže šele po tem, ko smo se treninga/ustvarjalnega procesa že lotili. Ko se spravimo v dvorano in začnemo vaditi, volja pride. Ko ustvarim plesno predstavo, je potem vedno na koncu popolnome izpopolnjujoče, čaprav je proces včasih neizmerno težak. Je pa seveda veliko lažje, kadar to počnemo skupaj.
Kakšni so tvoji načrti za bližnjo prihodnost oz. kje se vidiš čez deset ali 20 let?
Velike sanje so imeti svoj lastni plesni studio, ki bi bil namenjen predvsem tribal fusion stilu. Prostor, ki bi bil namenjen tudi druženju, da skupaj s plesalkami po vajah spijemo kakšen čaj, da bi imele na stenah obešene vse možne artefakte od kostumov do slik, kamor bi lahko prinesla knjige, ki jih imam doma, in bi jih lahko uporabljala vsa plesna skupnost. Da bi končno nekam lahko obesili spomine na vse, kar smo skupaj doživeli in ustvarili. Da bi se lahko brez večjih stroškov tečajnice dobivale za neštete vaje izven rednih tečajev in ustvarjale svoje koreografije, duete in podobno. Da bi bil prostor namenjen tudi izobraževanjem in dodatnim programom. Sicer pa mislim, da bom še vedno počela to, kar počnem, ampak v malce bolj razširjeni ekipi tistih, ki vidimo vrednost v ustvarjanju kulturnih vsebin.
Kdo je Manca, kadar ne pleše?
Antropologinja, ki jo vse zanima. Nekdo, ki jo zelo zanima duhovnost. Raziskovalka transpersonalnega.
Pa se naveživa še na to zadnjo stvar – duhovnost. V zadnjem času smo lahko zasledili, da si se intenzivno začela ukvarjati tudi z duhovnostjo, ki jo, če se ne motim, tudi vključuješ v svoje reden tečaje?
Leta 2020 sem imela zelo globo duhovno izkušnjo med eno meditacijo. Nekateri bi temu rekli razsvetljenje, jaz temu ne rečem tako. To je postavilo na glavo moje dosedanje dojemanje sveta, hkrati pa me je popolnoma odprlo za eno tako veliko ljubezen do življenja. Pomagalo mi je premagati svoj sram in svoje strahove. Tisto leto sem prvič šla na izobraževanje v International school of temple arts in takoj po prvem tednu sem ugotovila, da je to res eno hudo dobro izobraževanje, kar se tiče osebnostne rasti in somatičnih praks, to pomeni povezava fizičnih praks z delom na sebi. Uporabljali smo veliko orodij, ki sem jih nato vključila v svoje poučevanje. Kot pedagoginji se mi zdi zelo pomembno, da sem ves čas navdušena nad tem, kar poučujem, kako to počnem, da mi po vseh teh letih ne postane dolgočasno učiti vse, vsako leto znova. Dodala sem določene somatične vaje, ki nam lahko pomagajo preseči omejitve na fizičnem in duševnem področju. To izobraževanje mi je res dalo ogromno, zato sem potem naredila še drugo stopnjo in bila sprejeta v tretjo. Naše delo je potekalo prek meditacij, dihalnih vaj in tudi plesa, neke vrste psihodrame in skupinske psihoanalize.
Združila sem svojo osebno izkušnjo nedualnosti in to, kar že počnem, z orodji, ki sem se jih naučila, in zlila to v format tečaja, ki sem ga poimenovala Duhovnost skozi temo in svetlobo. Tečaj je potekal prejšnje šolsko leto in izkušnja je bila res zelo dobra, ampak je bila zame kot vodjo tudi zelo zahtevna. Ta tečaj sem zastavila tako, da sem bila jaz ne samo izvajalka, ampak tudi udeleženka skupaj z njimi. Bilo je naporno, ampak noro lepo. Se mi zdi, da smo vsi zrasli trikrat. Letošnje šolsko leto tega nimam, ker imam že dovolj svojih plesnih tečajev in en joga tečaj, kar je zvrhano dovolj zame. Gotovo bom to še počela kdaj v obliki delavnic.
Manca, najlepša hvala za tale iskren pogovor. Vse dobro in veliko uspeha še naprej!
