Pogovor s prvo balerino nacionalnega holandskega baleta Maio Makhateli, ki bi morala nastopiti na premieri Gusarja z ljubljanskim baletom
Draga Maia, dobrodošli na moji spletni strani. Mislila sem, da se bova spoznali v živo še pred premiero baleta Gusar, a vaje in premiera so bile odpovedane. Kje in kako vas je doletela ta neprijetna novica?
Draga Barbara, lepo vas je spoznati na daljavo, a upam, da se bova kmalu tudi osebno srečali. Novice niso bile ravno presenetljive, saj sem bila le mesec dni pred prihodom v Ljubljano v Rimu, kjer sem se pripravljala na premiero predstave Le Corsair (Gusar) Joséja Martineza. Dva dni pred mojim nastopom je vlada prepovedala množična zbiranja, gledališke predstave in podobno. Razmere s koronavirusom so se počasi stopnjevale in virus se je vse hitreje širil znotraj EU. Seveda sem iskreno upala in se veselila prvega nastopa v čudoviti ljubljanski operni hiši, vendar sem vedela, da se utegne zgoditi enako kot v operni in baletni hiši Het National ter v Rimu oziroma po celotni Italiji. Moje predstave niso bile odpovedane, le datumi so prestavljeni. To mi je sporočil Petar (Đorčevski, vodja ljubljanskega baleta po pooblastilu ravnatelja, op. u.) osebno, ko mi je sporočil, kakšna je situacija. Počakati moramo, da se vse vrne v normalno stanje, a ne glede na to, komaj čakam, da nastopim v Ljubljani. Upajmo, da bo to prej ko slej.
To obdobje je gotovo neprijetno tako za vas kot za plesalce nasploh. Ampak vidim na družbenem omrežju Instagram, da ste se hitro aktivirali in trenirate doma. Torej je vaš dom postal vadbena dvorana oziroma celo oder. Opišite nam malo, kako poteka vaš dan, kaj je za vas najpomembneje?
Da, to je zagotovo izziv za baletne umetnike, saj od doma ne moremo delati. No, najpomembneje je narediti vse, kar je mogoče, da ostanemo v formi in da z dnevno rutino ohranimo dobro kondicijo. V domačih razmerah to seveda ni tako preprosto, a mi gre. Mogoče lahko celo rečem, da to niso moji prvi treningi doma. Kot gostujoča balerina sem pogosto odgovorna sama zase. Trenutno delam vse, da bi ostala v formi in da bi bila aktivna. Zjutraj eno uro izvajam vaje ‘floor-barre’, eno uro pa vadim balet v kombinaciji z raztezanjem. Eden od mojih hobijev je tudi bikram joga, ki jo občasno izvajam, saj za to ne potrebujem veliko prostora, zelo dobra pa je za um, telo in notranje organe. Tudi skakanje s kolebnico je dobra kardio vadba in ena najboljših vadb za koordinacijo gibanja. Ob izvajanju vaje sodelujejo številne mišice.
Vsi si želimo, da to obdobje čim hitreje mine in se vrnemo na stare poti. A kljub temu menite, da bo vse po starem ali se bo kaj spremenilo?
Po koronavirusu svet nikoli več ne bo enak, a kljub temu upam na najboljše. Ljudje bodo bolj skrbeli drug za drugega in se bolj zavedali življenja. Menim, da je to sporočilo vesolja, da se mora nekaj spremeniti, in upam, da se bo spremenilo le na bolje. Trenutno je zastrašujoče in boleče biti priča situacijam, ko se ljudje niso mogli posloviti od svojih najdražjih.
Začela sem intervju z zdaj, pa nas kljub temu spomnite, kdo ali kaj je bilo krivo, da ste postali balerina? Ali je bilo to kar logično glede na to, da so vaša starša, dedek, brat plesalci? Kako se spominjate tistih prvih baletnih trenutkov?
Morda se bo slišalo noro, a temu poklicu se nisem mogla izogniti. Vedno pravim, da ima prste vmes genetika. Rodila sem se v družini, obkroženi z umetnostjo, začenši z svojimi starimi starši in seveda starši ter bratom. Odraščala sem s tem, da sem jih gledala na odru, in moj brat je bil moj največji vzornik in največji navdih. Dni sem preživljala v gledališču s starši. Sedela sem pod baletnim drogom poleg mame in jo popravljala. Odločitev je bila moja; želela sem postati svetovno znana balerina in moja družina je storila vse, da bi mi to omogočila, čeprav je to pomenilo selitev na drugo celino. Za to sem jim zelo hvaležna.
Prihajate iz Tbilisija, tam ste tudi obiskovali balet na koreografskem inštitutu Cabukiana. In že pri 15-ih ste se preselili iz Gruzije v Ameriko in že začeli plesati. Je bil to velik izziv?
V Gruziji so bili tedaj težki časi in tam bi bilo zelo težko ustvariti uspešno kariero.
Družina se je zaradi mene odločila, da se preselimo, in tako sem lahko sledila svojim sanjam ter ustvarila kariero. Seveda je bilo težko, ko sem zapustila svojo družino in najboljše prijatelje, a sem se bila pripravljena soočiti z izzivi, ker sem vedela, da gre za višji namen. Po nekem tekmovanju mi je direktor baleta v Koloradu (Martin Freeman) ponudil položaj juniorske članice, ki sem ga seveda sprejela. To je bilo najboljše, kar se lahko zgodi debitantski balerini ali katerikoli plesalki. To je bil najboljši način za pridobivanje izkušenj in preživljanje časa na odru. Mislim, da je bilo to, da sem zgodaj začela razvijati kariero, čudovita stvar, saj imamo plesalci precej kratko kariero in je vsak trenutek, ki ga preživiš na odru, darilo.
V Evropo ste se preselili leta 2007 in začeli plesati v HET ter tri leta pozneje postali prva plesalka. Briljantna kariera, ki zahteva popolno predanost. Koliko odrekanja in koliko zadovoljstva ponuja baletni svet?
Opera in balet Het nationale je postal moj dom in zelo sem vesela, da sem našla kraj, kjer se tako dobro počutim. Ta poklic je zelo zahteven, zato je tako privlačen. Poudarila bi, da se vse začne v mladosti, ko se naučiš žrtvovati. Toda zdaj čutim, da sem na vrhuncu svoje kariere in da uživam v plodovih tega, kar sem žrtvovala v mladosti. Več dela, kot imam, bolj si želim delati. Vse to je kot zasvojenost; ples, potovanja po svetu … Ples na toliko različnih odrih odtehta vse težavne in zahtevne trenutke, ki sem jih imela v svoji karieri.
Imeli ste priložnost delati z velikimi koreografi in odplesati velike vloge. Klasično vprašanje: kaj je bilo najbolj razburljivo in kaj vas še čaka?
Eno mojih najbolj odmevnih obdobij je nedavni prvenec v Dami s kamelijami Johna Neumeierja. Navdušena sem bila nad najinim sodelovanjem, saj je tako navdihujoč in se izjemno razdaja ter deli vse svoje znanje. Nerada govorim o prihodnosti, ker je vedno zelo nepredvidljiva, vendar imam za bližnjo prihodnost načrtovanih veliko vznemirljivih stvari, ki se jih zelo veselim.
Kako se pripravite na vlogo, ne samo v tehničnem smislu?
Ko se pripravljam na vlogo, poskušam preučiti in razumeti značaj in osebnost osebe, ki jo upodabljam. To pomeni veliko pozornega opazovanja na vse možne načine, na primer branje knjig, ki opisujejo to osebnost. Le tako se lahko popolnoma poistovetite z neko osebo. Gre za res zanimiv proces in z veseljem upodabljam različne like; vse občutke in čustva, ki jih preživljajo. Skušam čutiti, kar bi čutili oni, in to povezati s svojo življenjsko izkušnjo ter jo prenesti na vlogo, ki jo igram.
Plešete tako modern kot klasiko. Kako najdete ravnotežje med tema dvema izrazoma? V katerem ste najbolj vi?
Het Nationale je znan po širokem naboru slogov: modern, new classical in klasični … Pogosto imamo balete koreografov, kot sta Balanchine in Forsythe, hkrati, zato se pogosto hkrati ukvarjamo z modernimi in klasičnimi deli. To ni preprosto, a sem se že navadila. Na ta način lahko izkoristim najboljše od obeh izraznih oblik. Na splošno imam rada balete z zgodbami, najsi bodo klasične ali moderne. A moje korenine so v klasičnem baletu in tam se počutim kot doma.
Sodelovali ste tudi na baletnih tekmovanjih. Menite, da je danes še vedno to zelo pomembno v razvoju plesalca?
Iskreno povedano, nisem se udeležila številnih tekmovanj, toda tista, ki sem se jih, so mi bila v veliko pomoč. Tam vidite, kako dobri ste, se učite od drugih plesalcev ter se predstavite. Nekaj neverjetnega je videti mlade talente. Sama se nisem posvečala le zmagam, ampak sem se želela pokazati in preizkusiti svoje sposobnosti. V bistvu sem svojo prvo pogodbo z baletom v Koloradu dobila po tekmovanju. Mislim, da so tekmovanja koristna za mlade talente, če je pravi pristop. Ne bi smeli biti osredotočeni le na to, da bi delali največ piruet in izvajali gimnastiko. Balet je lepa umetnost in tak naj tudi ostane.
Kaj je najpomembneje v življenju plesalke?
Težko je izpostaviti le eno stvar, ki je pomembna. Kariera plesalca ni običajna kariera; je življenjski slog, zato je vse pomembno. Od preproste skrbi zase do predanosti in potrpljenja.
Nič kaj veliko nisem našla napisanega o vašem zasebnem življenju. Izdajte nam kakšno skrivnost.
Skrivnosti se ne sme izdajati drugim – zato jim pravimo skrivnosti (smeh).
Kaj pa vaša najljubša hrana in pijača ter kuharski mojster?
Moja najljubša hrana … Na splošno imam rada oreščke, kava pa je moja daleč najljubša pijača. Zelo mi je všeč italijanska kuhinja, a imam rada tudi tradicionalno gruzijsko hrano, saj je zelo okusna, a precej težka, zato je nisem več navajena.
Katero knjigo bi našli na vaši nočni omarici?
Želim si, da bi imela več časa za branje, vsekakor pa bi rada še enkrat prebrala Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova.
Sodelujete tudi s svetovno znano blagovno znamko Gaynor Minden za špice. Zakaj so ti baletni copati tako posebni in koliko parov letno uničite?
Že več kot deset let uporabljam copate Gaynor Minden, saj jih obožujem. Omogočajo mi, da me na odru ne skrbi, ali se bodo med predstavo uničili in ali jih bom morala med dejanji ali celo variacijami menjati. Trajajo dlje kot običajni copati in za plešočo mamo je pravo razkošje, da ji ni treba vsak dan pripravljati obutve. Iskreno povedano, ne vem, koliko jih uničim. Odvisno je od repertoarja, števila predstav in vrste odra. Vsakič je drugače, vendar jih vsekakor uničim manj, kot bi uničila katerih koli drugih, običajnih baletnih copat.
Ali ste oseba, ki načrtuje ali pustite življenju, da gre svojo pot?
Običajno se prepuščam toku, a kariera in starševstvo zahtevata precej načrtovanja. Predstave imam načrtovane že do leta 2021 … Seveda se načrti spreminjajo, in to je v redu, vendar moram imeti svoj dnevni red in biti moram organizirana, da bi lahko dala vse od sebe.
Ste tudi žena in mati, kako vam uspeva balansirati med materinstvom in kariero?
Z organiziranjem in načrtovanjem stvari. Imam srečo, da mi mama veliko pomaga, saj pogosto potujem in Luke najpogosteje ne vzamem s seboj, razen če ima počitnice in odidem za dlje časa.
Ne vem, pa me, prosim, spomnite; ste plesali tudi že svojim možem Arturjem Shesterkovim, baletnim solistom? Kakšen je ta plesni odnos?
Res je, preden sva imela Luko, sva veliko plesala skupaj. Zdaj včasih pleševa skupaj, a ne pogosto, saj je lažje, če kdo od naju ostane doma. Delo v studiu je včasih zahtevno. Sem perfekcionistka in včasih je naporno, toda na odru je vse drugače; lahko se zaneseva drug na drugega in veva, kaj lahko pričakujeva, tako da je to preprosto in brezskrbno.
Mislite, da bo tudi vaš sin postal plesalec in nadaljeval družinsko tradicijo?
To je težko vprašanje. Pustila mu bova, da si izbere svoj poklic, in če želi postati plesalec, ga bova pri tem podpirala. Če bi lahko izbirala jaz, mu ne bi dovolila, saj vem, kako težko je in kako dober moraš biti. Čas bo pokazal.
Srčno upam, da vas kmalu vidimo na ljubljanskem odru. Bo to vaš prvi nastop v Sloveniji, kajne?
Da, to bo moj prvi nastop v Sloveniji in zelo se ga veselim.
Sodelovanje s koreografom Joséjem Martinezom nikakor ni prvo, saj sta ravno Gusarja postavljala v Rimu. Kako je sodelovati z njim in kaj pričakujete v Ljubljani?
Sodelovanje z Joséjem je neverjetno, saj toliko deli z vsemi in je tako pozitiven. Delovni proces je zanimiv, in kar je najpomembneje, prijeten in navdihujoč je. Komaj čakam, da bom spet delala z njim. Nimam nobenih pričakovanj; rada imam, če me presenetijo. Prepričana sem, da bo vse čudovito.
Zadnje vprašanje, zelo preprosto: kaj je za vas ples?
Ples je postal velik del mene, je del moje identitete. Ko plešem, pozabim vsakdanje življenjske težave. Popelje me v drug svet in mi s tem omogoča, da izrazim vsa svoja čustva.
