Slavna francoska koreografinja Maguy Marin je že v tretje gostovala v Ljubljani s svojo plesno skupino Compagnie Maguy Marin, ustanovljeno leta 1984 v Parizu.
Prvič je Ljubljano osvojila sredi 90. s svojo avantgardno postavitvijo plesno-gledališke predstave May B za gledališče Municipal d`Angers 1981, da bi aprila leta 2013 v Linhartovi dvorani sprožila svoje nove, predvsem odmevne salve ljudskega upora proti vojnam in manipulacijam tistih dni, ko so po odru leteli ‘topovski’ koščki tort, bogato obloženega omizja, postavljenega v scensko sivino stare tovarne, naslov predstave: Salve, Salves, o kateri smo pisali aprila 2013 tudi na portalu Parade plesa.
In je ob koncu letošnjega maja (31.) na velikem odru Gallusove dvorane CD ob zaključku abonmaja Veličastnih 7 zaključne gledališke sezone CD 2021/2022 steklo še tretje gostovanje plesne skupine Maguy Marin z obnovljeno koreografijo May B (2014). In če se je jezik koreografinje novega francoskega vala zdel mnogim še nerazumljiv tistih 90., smo tokrat lahko sledili popolnemu zadetku, nič manj popolni odrski salvi, neposredno in v živo preizkušeni na globalnih razsežnostih našega časa, in to v času strašljivih covid let 2020–2022, kot tudi v sedanjiku vrelišča vojne vročice na vzhodu Evropske unije (EU). V gledališkem listu se bere izjava Maguy Marin o današnjem svetu: ”Ne prepoznam se v tem svetu, ki ga za nas oblikujejo tržno gospodarstvo, mediji, potrošništvo in vrsta vse bolj kompleksnih represij, eno od katerih pooseblja vojna. Nisem fanatična, vendar sveta ne sprejemam takšnega, kot je.”
Koreografinja in plesalka Maguy Marin, rojena 1951 v Toulouse v Franciji, je svoje plesno izobraževanje začela z baletno klasiko v rodnem mestu, tudi ples študirala na konservatoriju , nato se pridružila Strasbourškem baletu, da bi 1970. začela svoje plesno nadgrajevanje na Béjartovi MUDRI, po treh letih pa postala solistka Baleta du XXe siécle pod vodstvom Mauricea Béjarta. Po štiriletnem sodelovanju z mojstrom Bejartom se je odločila za lastno ustvarjalno pot. In se je leta 2015 po večletnih selitvah in aktiviranju lastnih plesnih centrov končno tudi ustalila s svojo skupino, se umestila v prostore opuščene tovarne pohištva v Sainte Foy-lés-Lyon, v umetniško središče RAMDAM; skupino tokrat sestavlja deset različnih, vendar izvrstnih: Kais Chouibl, Lazare Huet, Louise Mariotte, Lise Messina, Isabelle Missal, Cathy Polo, Agnes Potie, Rolando Rocha, Ennio Sammarco, Marcelo Sepulveda.
Koreografinja Marin svojo zgodbo deli na tri dele, vsebinsko okvirjene v različicah glasbe: Franza Schuberta, Gilles de Binche, Gavina di Bryasa. Schubert se razliva v temi odra, uvertura pa v spomin na klasiko življenja, ki se že v prvi sceni utaplja v odmevno sivino odra. Na začetku se sledi čudnim podobam nerazpoznavnega sveta, vendar glede na njihova enaka kremasta bela oblačila (kostumografija Louise Marin), čudne poglede in neartikulirane glasove, ki odmevajo po zaprtem prostoru, se dobi občutek, da so to prisilni stanovalci ali zaporniki posebnega oddelka, lahko celo tistih deset preživelih nekega apokaliptičnega konca. Njih obrazi so glineni, belo prebarvani, črno obkroženih oči, ki topo, nezavedno zrejo v prostor, se ustrahovano stiskajo vkup, vse dokler se ne zaslišijo zvoki koračnice Gilles de Binche. Takrat nastopi red ustroja, korakanja, kroženja po prostoru. Koračnica Gilles de Binche je staro naznanilo karnevala pustnih dni, od nedelje do torka, v belgijskem mestu Binche, ko po mestnem trgu menda že od 14. stoletja korakajo klovni (gilles) belih mask, poudarjenih črnih oči v svojih večno sijočih oblačilih in odganjajo vsemogoče duhove. Koračnica kar poživi tudi glinene čudake, ko spontano odkrivajo korake v parih, krožijo po krožnici, se zbirajo v skupinice, celo uživajo v kakšni na novo odkriti fizični omami. In če so belgijski klovni gilles v svoji koračnici odganjali zle duhove, te strnjene post apokaliptične figurativne podobe Maguy Marin, kot se zdi, iščejo svojega (izgubljenega) duha za lastno telesno praznino. Plesni besednjak koreografinje Maguy Marin je abstrakten, obenem dramatičen, ko gibko in aktualno izbira gibke karakterne orise vsakdanje telesne govorice, te neizrečene poteze telesnih oblik, tudi jih preroško umešča v življenje obstoječega trenutka.
Po pavzi steče drugi del predstave: barvita in jasna poslikava (svetlobno oblikovanje: Alexandre Beneteaud) večnih popotnikov časa, utrujenih in onemoglih, ko čakajo svoj romantični odhod in s seboj vlečejo velike obtežene kovčke nekih dni preteklega vojnega predaha. Popotovanje se začne v strnjeni grupaciji njih deset, ki neutrudno zrejo v svoj nevidni cilj, v daljavo, ko drobnih korakov brzijo, premočrtno stopicajo, tudi izginevajo, se na novo zbirajo, srečujejo, sočustvujejo, tudi izbirajo sopotnike … So žive dramatične vsebine desetih življenjskih oblik in poti, ki spominjajo na Beckettove junake, tudi na sceno plesnega gledališča Wuppertal Pine Bausch.
In je mlada koreografinja Marin v tej svoji rani fazi našla pot do dramatika Samuela Becketta, da bi ga zaprosila za dovoljenje koreografskega oblikovanja njegovih literarnih junakov, Zaključek njunega srečanja se izpiše v klasični ekspresiji plesne predstave May B v produkciji Comoagnie Magruy Marin, ki se na sceni ne zaključi, saj se ob romantiki glasbe in viziji končnega zaključka napoveduje le konec enega odhoda. Dramska poetika zaključnega trenutka je tako močna, da zaživi iluzija o nikoli končanem življenju ali večnem življenjskem krogotoku. Ob koncu drugega dela se kar dramatično ponavljajo besede o koncu, ki se izpoje v liričnem scenskem zatonu njega in nje, ko on večkrat napoveduje svoj odhod ali konec; slišni tok ponavljajočih se besed stavka iz Becketove drame Konec igre: “Končano, končano, skoraj končano, skoraj mora biti končano.” Nato nastopi tema, trenutek tišine, preden se izlije navdušenje polne dvorane nad predstavo, ki se pravzaprav začne, ko se življenje skuša najti, zaključi pa ob možnem novem upanju.
