Madžarska rapsodija plesnih užitkov

V Linhartovi dvorani CD v Ljubljani je sredi maja nastopil madžarski nacionalni baletni ansambel iz Győra, ustanovljen je bil leta 1979. Njihov ustanovitelj in prvi umetniški vodja je bil Iván Markó, plesalec in koreograf, ki je bil sedem let eden glavnih v ansamblu Maurica Béjarta, vse do leta 1979, ko se je odločil vrniti v domovino. Tistikrat ga je generacija diplomantov Plesne akademije v Budimpešti povabila, naj jih zbere in z njimi ustanovi svojo skupino, in tako se je zgodil Sodobni balet iz Győra. V njegovih rokah in z opusom njegovih koreografskih stvaritev je ansambel kmalu postal prepoznaven na mednarodnih odrih. Po sedemnajstih letih vodenja je Markó zapustil ansambel, postal je gostujoči koreograf znanih baletnih hiš, Balet Győr pa je prevzel direktor in novi umetniški vodja János Kiss.

Programski vrstni red predstave, kot je bilo zapisano, naj bi se začel z Madžarsko rapsodijo in končal s plesno zgodbo ob francoskih šansonih La vie en rose. Neka višja sila je gotovo prišla vmes, kajti predstava je stekla ravno obratno. Odrsko luč tistega večera je kot prva ugledala La vie en rose, v koreografiji Bena Van Cauwenbergha, danskega koreografa iz Antwerpna, ki vodi Alto-Ballettheater Essen, njej pa je po odmoru sledila še Madžarska rapsodija. Baletni plesalci iz Győra pod taktirko koreografa Van Cauwenbergha so bili neprekosljivi, leteli so dobesedno čez oder, se z nevidnimi krili dvigali v višave in se še povrh vrtinčili v vse smeri nad drugimi, v objemu drugega ali ob komerkoli, celo iz višin sodobno padali na baletne špice (seveda balerine), neslišno tudi iz vrhov copatk ter vrtavk ravno na tla. To je bila enkratna povezava vsega, kar smo imeli možnost videti v 20. in 21. stoletju, tudi Cauwenberghov fizični teater se je izkazal kot peresno lahka kategorija, pa čeprav, kot smo pozneje lahko opazili, so baletniki mišično dobro podkrepljeni. Plesni segmenti se niso le nakladali ali skladali, ampak logično, ekspresivno in brez kakršnegakoli vmesnega prostora ali trenutka zastoja (vsaj vzdiha) so tekle estetske linije in se prelivale ena v drugo. To, kar danes predstavljajo v plesnih cirkusih, je le skromna atrakcija proti fantastičnemu obvladovanju težnosti in ob vseh vrtincih, ki so jih plesalci sprožali s svojo enkratno izvedbo; ko se je grand battement postavljal v poljubne kote in se prevračal v "špago" tudi v skokih in padcih.

Predstava se začne s čutno melodijo francoskega šansona ob tihih zvokih harmonike. Takoj za tem pa sledi že prva aktivna scena, promenadna atrakcija, kjer kot puščice letijo plesalci v skupinah čez oder in višinskih skokih – grand jette. Vrvež in promenada pariške ulice so kar živo spominjali na začetno dinamiko baleta Coppelie na Montmartru Youria Vámosa. Plesna uprizoritev sicer teče ob nizanju glasbe francoskih zimzelenih melodij, večno popularnih šansonjerjev: Edith Piaf, Mauricea Chevalierja, Gilberta Bécauda, Jacquesa Brela in Johna Adamsa. Zgodba oziroma nizanje pesmi in plesa se dogaja v zaporedjih razmišljanja potepuha Jefa, ki pač tam je, posluša glasbo in gleda slike. La vie en rose koreografa Ben Van Cawenbergha je izvedba, ki fascinira, ima vse atribute koreografije 21. stoletja (premiera 2011); je dinamično grajena na francoskem šansonu, ki pa ji manjka samo še francoski šarm, tisto čutno, kar odsevajo glasovi pevcev, slišna melanholika sanjave glasbe in zaznane globine besedne poetike. V enem od segmentov gledalci sledijo plesni odličnosti plesalke (Edith Piaf) in njenega ljubega boksarja odetega v satenasto črno ogrinjalo z rdečo obrobo, ob tem pa še kak boleč objem, in to je to …, medtem ko je na videoposnetku Edith Piaf in v oči bode prav njen ganljiv pogled. Zgodila se je tudi kakšna gibalna humoreska, ki je spominjala na plesni razcvet filmskih – ameriških muzikalov. Še barka se je pokazala na platnu in dva mornarčka sta poskakovala s pogledom uprtim v daljavo – Dans la porte Amsterdam … Dobro senčena scena z liki umetnikov-pevcev skupaj z glasbo je bila praktično edini čutni odmev francoskega šansona. Gledalci so predstavo lepo sprejeli in tudi z aplavzom dobro nagradili, tisti, ki jih je ta koreografski led zamrznil, pa so vseeno zapustili dvorano in se verjetno šli kam drugam ogret.

Preostali gledalci pa so se sila hitro ogreli, tudi celo zakuhali od navdušenja ob Madžarski rapsodiji v koreografiji Zoltána Fodora na glasbo slavnega Madžarskega glasbenika Franza Liszta (1811-1886). Pa ne le zavoljo poslušanja glasbe, ampak prav zaradi inovativno strukturirane koreografske zgradbe, ko se ples sugestivno vije in sestavlja pripoved o madžarskem narodu in z rahločutno senco spominov barva bolečine davnega in nedavnega vojaškega korakanja čez to panonsko deželo. Koreografijo Madžarska rapsodija je Fodor postavil leta 2011 v čast 200-letnice romantičnega virtuoza in skladatelja Liszta. V prvi sliki se predstavijo moška obličja, ki se v temačni svetlobi počasi obračajo, ob njihovih gibih pa se  prelivajo vhodni zvoki skladbe. Koraki se počasi spreminjajo in rišejo posamične segmente prepoznavnih oblik čardaša ter prefinjene drže madžarskega plemstva. Tu in tam škornji udarijo ob tla, dlani se čez čas temu klicu odzovejo, pozivu na ples. Novo osvetljeno linijo zapolnijo še ženske figure. Ples linijskega prelivanja se bere kot notni zapis na začrtanih vrstah papirja in se stilno ter čutno zliva z glasbeno kompozicijo. Svojo pesem poje in bolečino gnete vsak posameznik na osvetljeni stezi, tudi v svojem svetlobnem krogu, ko pa svetloba zalije celo skupino, potem zaživi gibalna raznolikost in barvitost celote, predstavi se živi mozaik narodnega izročila. Ples,  koraki in gibi so izpeljani iz narodnih oblik, vendar bogato in sveže začrtani v izrisu sedanjosti, in se v solističnih izlivih ter v nakazanih strasteh duetov še dodatno poglabljajo v posameznikovo intimo. Neverjetno kolikšen arzenal čutnih zaznav lahko zaplešejo plesalci v tej koreografiji Zóltana Fodore, in to taisti baletni odličnjaki iz predstave La vie en rose. Ansambel Sodobni balet iz Győra se je v dveh različno navdahnjenih koreografijah dveh različnih koreografskih sodobnikov predstavil v najboljši luči današnjega sodobnega plesa in modernega baleta.      

View Gallery 4 Photos