Ko pa so se le zdramili, je aplavz preplavil dvorano in ploskanju skoraj ni bilo konca. Navdušenje je bilo namenjeno izrednim umetnikom in enkratni dramsko-koreografski mojstrovini flamskega režiserja Alaina Platela ter vsestranskega umetnika Franca Van Laeckea, po konceptu Vanesse Van Durmee. Zgodila se je predstava Gardenija, predstava o staranju, o drugačnosti, o človeških bolečinah in strasteh, o transvestitih, o transseksualcih, o odrski iluziji, ki je istočasno tudi življenjska realnost. Na samem začetku pa je igralka Vanesse povabila avditorij, da se v minuti tišine pokloni vsem njihovim prijateljem, ki so bili del ekipe kabareta Gardenija in niso mogli z njimi deliti tega življenjskega trenutka.
Igralka Vanesse Van Durme je za svoj koncept Gardenije dobila navdih pri filmu You say as avtorice Sonie Herman Dolz, kjer je predstavljen zasebni svet postaranih umetnikov, transvestitov, ko jim v Barceloni zaprejo kabaret. Vanesse Van Durme je kot rojena moška oseba študirala gledališko umetnost na Konservatoriju v Gentu in se posvetila izbranemu igralskemu poklicu. Po operativni spremembi spola je kot transseksualka Vanesse Van Durme bila ob zaposlitev in nadaljevala svojo igralsko kariero, tako da se je morala tudi prostituirati, da bi se lahko preživljala, pozneje pa se uspešno posvetila pisanju komedij in scenarijev. Za svojo zgodbo Gardenija je izbrala skupino prijateljev, in za projekt pridobila režiserja Alaina Platela, ustanovitelja in vodjo Les balletes C de la B iz Genta, belgijskega kraja na vzhodu Flandrije, in izbrala skladatelja Stevena Prengelsa.
V skupini devetih umetnikov, ki so štirideset let preživeli na odrskih deskah, osebah med 60 in 65 let, nastopata dva transsekcualca in transvestiti, med njimi sta tudi mladenič – plesalec ter "prava ženska". Prva slika predstavi sedem moških v elegantnih sivih oblekah; bele srajce, kravate in črni sijoči čevlji so vidni simboli statusne moške podobe našega časa. Med njimi je Vannese odeta v strog siv hlačni kostum, rdeči čeveljčki s peto pa krasijo njeno drugačnost. Praktično enako opremo nosi tudi "prava ženska" daljših gostih las in ženske postave. Pred sabo gledamo razne podobe starejših moških, ki nikakor ne skrivajo svojih let, so tudi taki "s pivsko okroglino" pred seboj, tudi suhi in oni podolgovatih obrazov, tako da se sprašuješ, kako bi ti lahko sploh bili kaj drugega kot vsakdanji konservativni moški starostniki naših dni. V ozadju se dozdevno skriva mladenič.
Statika postavitve daje vtis dozdevne fotografije nekega srečanja, traja ravno prav, da si lahko ogledaš vsakega posameznika na sceni, razmišljaš in se sprašuješ. Trenutek pozneje pa iluzijo videnega poglabljajo še betežni koraki, počasni premiki tudi ob velikodušni pomoči mladeniča in "prave ženske". Sledijo Vanessine predstavitve posameznikov, obarvane s čopičem črnega humorja in resnico, ki je zarezala brazde v ostarela življenja ter krojila njihovo bizarno usodo zaznamovanih.
In potem nastopi svetli trenutek, trenutek vidne preobrazbe, ki zasije v očeh vsakega posameznika na sceni, in kot s čarobno palico v tem trenutku zaživijo obličja drugačnih ljudi, to je trenutek, ko se lušči sivina oblek in na telesih nastopajočih zalesketajo lahka ženska oblačila; je trenutek zavedanja odrske iluzije, notranjega čutenja in tistega, kar v resnici so. Odrske preobrazbe se še posebej izpostavijo v soju scenskih luči ( oblikovalec luči Kurt Lefevre), ki jim sledi slikovita in praktična scena, ki se v neopazno in prav hitro prelevi v lepotni salon (scenograf Paul Gallis), kjer osem nastopajočih oblikuje svojo masko, določajo kostumsko izbiro, izbirajo lasulje in pokrivala, ter si ustvarijo svojo želeno podobo. Preoblačenja je nič koliko, nastopajo lesketajoča kabaretska oblačila, pa tista, ki krasijo operne primadone, ali celo mladostne dekliške obleke. Na sceni gledamo ženske vseh oblik in starosti, ki se suvereno in znosno gibljejo na svojih lepo oblikovanih dolgih nogah. Predstavljena bogata kostumografija je delo kostumografke Marie "Costume" Lauwers.
Kje so obstali betežni koraki starcev in kam so se zakrile obremenjujoče teže okroglin; kajti naenkrat so njihovi ženski koraki lahkotni in poskočni, povsem elegantni, labodje roke krasijo damski videz, obrazi sijoči, skrivnostni, prosvetljeni … To je njihov svet, svet čarobne preobrazbe, v katerem so oni impresivni čarobni umetniki, igralci, plesalci in pevci, in brez tega sveta so, kar je predstavljala prva slika, izgubljeni in uničeni.
Med živahno modno preobrazbo se na sceni sočasno odvija zgodba njihovega vsakdanja, ki jo pleše mladenič – mladi plesalec, in z njim čustvuje "prava ženska". Ob izpostavljeni bolečini, materinski ljubezni in želji po sočutju se med njima nenadoma razvije grob boj, nič kaj obziren ali ženski, je boj dveh energetskih nabojev, enakovrednih moči in prevlade. Vizualna predstava o podobi spolov slika in izlušči resnico nenavadnega življenja, ki je obenem svetlo in čutno, hkrati tudi nič manj temačno ali grobo.
K tej čudoviti odrski predstavi kabaretskega geta transvestitov in ilustraciji zgodbe o izgonu iz njihovega sveta so doprinesli tudi ustvarjalci in izvajalci: Vanessa Van Durme, Griet Debacker, Hendrik Lebon, Andrea De Laet, Richard "Tootsie" Dierick, Danilo Pavolo, Gerrit Becker, Dirk Van Vaerenbergh, Rudy Suwyns.
Predstave Gardenija ni možno enačiti z običajnim kabaretom, kajti bere se kot izpisana pripoved o ljudeh (danih od boga), ki ne pripadajo togim konvencijam časa in družbe, ki jim pač sledijo, se jim prilagajajo in so praktično z njimi zasužnjeni tisti "ta normalni" ljudje, prav tako od boga dani.
Flamska režiserja Platel in Van Laecke sta spesnila gledališko (življenjsko) poetiko o lepoti razgaljene duše, o človeški toplini, o ljubezni in osebnostnem dostojanstvu. Cvetlica gardenija vsepovsod po svetu velja za cvet nežne občutljive lepote. V tej enkratni uprizoritvi Gardenija, eni najvidnejših pri nas, pa cvetlica s svojim imenom krasi rahločutni umetniški duh, plemenitost odrske izpovedi, tako vseh nastopajočih kakor tudi vseh tistih, ki so pripomogli k tej veličastni predstavitvi, ki vetri in širi obzorja.
.