Ljubljanski baletniki vidni na svoji zemlji

Prva premiera Baletnega večera Vidnonevidno se je zgodila 3. junija 2011 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ko je prenova matične hiše ljubljanskega baleta, Opere Ljubljana, bila še v obdelovalnih fazah in ni kazala znakov skorajšnjega zaključka. O premieri, ki jo je takrat Balet Ljubljana organiziral in je svoje zveste abonente peljal s šestimi avtobusi na ogled težko pričakovanega novega baletnega dogodka,  sem lanskega junija že poročala na portalu Parade plesa. Če pa pomislim, kje je že vse gostoval ljubljanski balet v teh letih prenove operne hiše in na kakih vsemogočih odrih so se dogajale baletne premiere, je docela enkratna bila takratna izbira tržaškega odra.

Krovni naslov Vidnonevidno naj bi združil vidno komponento plesa treh koreografij in nevidno, vendar slišno glasbo treh skladateljev. Poetično rečeno gledali naj bi glasbo in slišali ples. Prav prijetno je slediti plesu v tesnem objemu glasbe, duetu korakov in tonov, ko vsebine ni in se po odru prepleta likovna, (koreografska) dinamika živih podob in oblik. In očitno je prav to bil tudi namen treh koreografov, ki so na glasbo treh glasbenikov postavili Baletni večer Vidnonevidno, ki ga sestavljajo tri baletna dela, treh časovnih obdobij: Septet, Miniature in  Serenada.

Čas romantike skladatelja Ambroisea Thomasa (1811-1896) in njegova baletna kompozicija iz opere Francesca iz Riminija je dala plesni navdih koreografu in umetniškemu vodji  ljubljanskega ansambla Ireku Mukhamedovu, da je postavil svojo koreografijo Septet, ki teži k baletni estetiki, plesu parov-pas de deux sedmih baletnih solistov v sestavi: Ana Klašnja, Rita Pollachi, Hye Min Kim, Petar Đorčevski, Richel Wieles, Lukas Jerkander, Kenta Jamamoto. Ženski trio, Ana, Rita in Hys Kim je prijetno sledil baletni liriki in glasbeni kompoziciji. Moški del ansambla, svetla izjema je bil Peter Đorčevski, pa se je tokrat boril s trdimi doskoki. Sprašujem se, ali je bilo premalo časa za  ogrevanje ali pa so vzrok nova odrska tla za tako udarne doskoke?!  Poleg slišnih doskokov in prijetne vedrine baletnih solistk je bil opazen še nekako tog preplet rok ob dvigih in preprijemanju duetov, kot da se dlani ne bi hotele razkleniti; zakaj tega ni bilo opaziti v Trstu, je seveda vprašanje.

Lahkotna glasba Ambroisea Thomasa ima tudi svoje trenutke, ki niso ravno v soglasju s solidno celoto, kot bi se toni na trenutek posmehovali, no, koreografija je pač ustaljeno in nemoteno sledila klasičnem baletnem codu. Koreograf Mukhamedov se je posvetil prepletu sedmih glasbenih stavkov, na katerih je izoblikoval svojih sedem baletnih skic, ki zaobjamejo moške in ženske variacije, duete treh parov, solistične izpostavitve in zaključne variacije.   

Naš moderni čas je v plesnem prepletu sodobnosti in neoklasicizma spletal koreograf Juanjo Arques in za ljubljanski balet postavil koreografijo Miniature, ki so imele krstno uprizoritev prav v Trstu. Koreografijo Miniature je Juanjo Arques postavil na glasbo Marjana Lipovška (1910- 1995) , Sedem miniatur za godala. V napetosti tišine se začne slikovita uvertura  Miniatur, ki jo sestavlja sedem barvnih segmentov, obarvanih razpoloženjskih stanj v plesnem odsevu Lipovškove glasbe.
Miniature so zaplesali: Sanja Neškovič Peršin, Tjaša Kmetec, Kristina Aleksova, Regina Križaj, Lukas Zuschlag, Alexandru Barbu, Iulian Ermalai in Cosmin Agavriloaei.

Plesalci so dobro sledili koreografovi zamisli, izstopal pa je solist Ljubljanskega baleta Lukas Zuschlag. Sanja Nešković Peršin se je še posebej zlila s svojo vlogo ljubezni in jo tudi sugestivno čutno izoblikovala, z Regino Križaj sta dali plesni sceni moč in zagon, ki je kar nekam zbledel ob odsotnosti Josepha Bunna …. "… ko sta v duetu z Regino Križaj posegala v umetniške zaznave nadčutnega," sem zapisala o lepotah zaplesanega dueta Josepha in Regine v Trstu, in tega pač tokrat ni bilo. 
Sodobni koreograf svojo koreografijo snuje in postavlja ob plesalcih, ki mu dajejo navdih in jih sočasno zna voditi ter spodbujati v njihovi   ustvarjalnosti, seveda je možna tudi druga pot, pač postavitev plesalcev, ki zmorejo doseči koreografovo vizijo. Regina Križaj je v vsaki svoji vlogi in ob vsakem plesalcu poosebljenost svoje plesne karizme, kar je redkim dano, in njej prav gotovo je. Tudi vsakemu plesnemu partnerju se je znala prilagoditi in povzdigniti njun duet; v tem me spominja na mariborskega prvaka Bogova, v čigar plesnih rokah je gotovo sigurna tudi vsaka začetnica. Menim pa, če bi koreograf Arques ne imel ob svoji postavitvi Miniatur Josepha Bunna, Regine Križaj, kakor tudi ostalih solistov, da bi svoje Miniature verjetno drugače koval, kajti v Ljubljani niso imele istega žara kot v Trstu.  Z vsakim prihodom nove osebe se sodoben koreograf lahko in največkrat sooča s prenovo svojega dela, in včasih je dovolj tudi minimalen premik, da delo znova postane mogočen presežek.

In da se iz plesa minimalnih premikov, zasukov, gibalnega minimalizma lahko postavi izvirna celota in genialna koreografija, je dokazal koreografski genij George Balanchine (1904-1983). V Ljubljani imamo to čast ,da že drugič (sicer tretja premiera) sledimo postavitvi Balanchinove koreografije Serenada na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, Serenada za godala v C-duru, op.48.
Neverjetno kako potencialno moč ima minimalen premik v pravem trenutku in ob pravem tonu. In tako sugestivno močno je deloval začetni trenutek Serenade, ko balerine premaknejo samo stopala, ko razklenejo stopala v prvo baletno pozicijo. Koreografija Serenada je namenjena baletnem ansamblu in vsa ta leta je vodstvo Baleta Ljubljana skrbelo za umetniški nivo svojega ansambla, in ga tudi doseglo, kar je bilo vidno že ob prvi postavitvi Balanchinove Serenade leta 2004, v počastitev 100. obletnice koreografovega rojstva.
V koreografiji Serenada, v tem plesu senc in trepetave mesečine se  spletajo in niansirajo gibi, se klekljajo plesne čipke in se razcvetijo rozete. Veliki Balanchin je s plesom pesnil glasbo, in ljubljanski baletni ansambel je to znal izpeti.  Za trenutke mesečeve idile je koreograf potrosil še nekaj solističnih utrinkov in je spesnil čutne koreografske verze v simfoniji glasbe, te pa so sugestivno zaplesali solisti, kar je znala nagraditi tudi ljubljanska publika: Tjaša Kmetec, Rita Pollachi, Regina Križaj, Petar Đurčevski, Lucas Jerkander. Regina Križaj pa je v njej lastni plesni poetiki in v Elegiji Serenade znova vladala odrom.

Dirigent orkestra SNG Opera in balet Ljubljana je bil Aleksandar Spasić. Zanimivo je bilo prisluhniti njegovemu komentarju na tiskovni konferenci pred premiero o delu Čajkovskega in zamenjavi zadnjih dveh stavkov, kar je storil Balanchine za svojo baletno idilo. Dirigent Spasić  je omenil težave za glasbenika, za dirigenta ob tovrstni menjavi skladbe, ko mora prekiniti melodičnost kompozicijskega sosledja in se podrediti želji koreografa, ker pa je to bila zahteva velikega Balanchina, jo je pač sprejel kot dejstvo, in seveda z orkestrom izvedel najbolje v dobro celotne uprizoritve.

View Gallery 8 Photos