Ljubljanski baletni brezdomci dvakrat odplesali in potem izginili

Šest avtobusov je pripeljalo gledalce SNG Opere in baleta Ljubljana v Slovensko stalno gledališče v Trstu na ogled zadnje ljubljanske baletne premiere v tej sezoni. Prvotno je bila premiera baletne uprizoritve Vidnonevidno načrtovana v prenovljeni stavbi ljubljanske Opere, žal pa načrti očitno niso bili uglašeni z realnim stanjem te prenove. Gotovo preveč optimistični in v nestrpnem pričakovanju, tako da je ljubljanski baletni ansambel (glede na potek dolgoročne prenove ga povsem lahko poimenujemo ljubljanski baletni nomadi 21. stoletja) spet iskal svoj plesni oder in ga našel v Trstu v veliki pregledni dvorani Slovenskega stalnega gledališča; avditorij z več kot 500 sedeži je bil napolnjen tudi z obiskom tržaških abonentov.
Nova baletna premiera Vidnonevidno je sestavljena iz treh samostojnih koreografskih del: klasičnega, sodobnega in neoklasicističnega plesnega sloga. Umetniški vodja ljubljanskega Baleta Irek Mukhamedov pravi, da je bil cilj predstave osmisliti glasbo in jo skozi ples napraviti vidno (gledališki list). Vezna nit vseh treh koreografij pa je izzvenela kot neposredni duet glasbe in plesa v minimalistični sceni ter dorečeni  kostumski opravi.

Vidno obzorje ob poslušanju glasbe je vsekakor koreografska stvaritev in umetniški nivo plesne izvedbe, tisto nevidno, vendar pa slišno, je glasba skladatelja in umetniška izvedba orkestra pod mojstrsko taktirko dirigenta, tokrat je to bil orkester SNG Opere in baleta Ljubljana pod taktirko tržaškega dirigenta Marka Ozbiča.
Nevidno oziroma doslej še ne videno sta dve še ne videni koreografiji na repertoarju ljubljanskega baleta: Septet Ireka Mukhamedova in Miniature Juanja Arquesa – ki sta svojo krstno uprizoritev doživeli prav ta večer na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Že videno in po sedmih letih obnovljeno, le v nekoliko drugačni zasedbi, pa je balet Serenada Georga Balanchina v koreografski postavitvi Nanette Glushal in Marie Palmeiri ter premierni izvedbi na odru ljubljanske Opere 11.11.2004.

Tri baletna dela treh zgodovinskih obdobij in treh stilov v postavitvi treh koreografov je spremljala scena barvitega ozadja – oblikovanje luči Andrej Hajdinjak (Septet in Miniature) in Ronald Bates (Serenada). Barvitost kostumografije Lea Kulaša je dopolnjevala izvedbo Septeta in Miniatur, medtem ko je kostume za Balanchinov balet Serenada snovala karizmatična kostumografinja 20.stoletja Madame Karinska, kostumska oblikovalka mnogih Balanchinovih stvaritev.
Irek Muhamedov je svoj baletni izliv Septet snoval na glasbo Italijanskega skladatelja Ambroisa Thomasa (1811-1896), skladatelja simfoničnih in opernih del, naslov pa je povzel po sedmih glasbenih stavkih, sedmih simfoničnih plesih finala v tretjem dejanju skladateljeve opere Francoise de Rimini. V tej baletni in glasbeni kompoziciji sedmih stavkov nastopa tudi sedem plesalcev; ženski tercet: Anja Klašnja, Rita Pollacchi, Sorina Dimache/Lejla Pantić Šindrić, Hye Min Kim, in moški kvartet: Iulian Ermalai, Petar Đorčevski, Lukas Jerkander, Yuki Seki. Septet je Mukhamedov oblikoval v klasični baletni formi, v prostorskih diagonalah, linijskih in krožnih oblikah, v zaporedju  vhodov (entrée) in seveda  izhodov, v korakih  počasnega tempa – adagio, v klasični estetiki duetov-pas de deux, v formah skokov, v baletnih variacijah ženskega terceta in moškega kvarteta, in na koncu še zven velikega glasbeno baletnega finala-coda. Več žive dinamike je v prostor vnesel moški kvartet, medtem ko so baletne solistke bile dokaj zadržane, hladne in neosebne, čeprav korektne v izvedbi (na začetku tudi kaka težavica ob pirueti … pa tudi moteče škripanje novih baletnih copat …). Celo Anja Klašnja se ni več kot toliko odprla, nekaj svojega šarma pa je le dodala tej baletni uprizoritvi. Opažen je bil tudi sloki plesalec Yuki Seki, nov plesni potencial ljubljanskega Baleta. Yuki Seki, plesalec visokih skokov je bil vidno zadržan v duetih in v dvigih  partneric, tudi nekoliko še neprilagodljiv kvartetu, kjer je solistično izstopal; ples v skupini pa običajno zahteva prilagajanje. Zato pa so v postavitvah duetov in baletnih dvigov še toliko bolj do izraza prišli ostali trije plesalci, še zlasti Đorčevski in Jerkander.

Ob premieri Vidnonevidno smo imeli možnost spoznati tudi ustvarjalni potencial zanimivega koreografa Juanja Arquesa, koreografa modernih plesnih pretenzij in zahtevnih gibalnih sosledij, ki skladno in samoumevno združuje klasični baletni kod s sodobnimi tehnikami, plesalcem pa odpira abstraktna obzorja plesnih poljan. Juanjo Arques je inspiracijo za svoje Miniature našel v glasbeni kompoziciji Sedem miniatur za godala Slovenskega skladatelja Marjana Lipovška (1910-1995). Koreograf v sedmih Lipovškovih kompozicijah upodablja spekter sedmih barv, ki se še dodatno dopolnjuje v scenskem koloritu Marka Koehlera. Ples se začne v tišini bele barve in s plesom dueta, nadaljuje v zeleni in mimohodih  srečanj skupine. Rožnato barvo je koreograf namenil romanci spoznanja, škrlatno razkošju združbe in plesnemu obilju, medtem ko s temno rdečo  ponazarja plamen pojemanja zrele ljubezni, v oranžni pa je koval moški odnos, svetlo modri je namenil sproščenost, zaupanje, svojo plesno slikanico pa je zaključil z rumeno barvo in zaključnim plesom vseh nastopajočih: ženski ansambel – Sanja Nešković Peršin, Tjaša Kmetec, Regina Križaj, Kristina Aleksova/Gabriela Stojanova, Nina Ogrinc, Urša Vidmar, Mariša Nač, in moški del ansambla – Joseph Bunn, Lukas Zuschlag, Gaj Rudolf, Cosmin Agavriloaei/Aleksandru Barbu, Goran Tatar.

V svojih Miniaturah je  koreograf izrisal slikanico človeških stanj, gnetel odnose, rokam pa razprostiral plesna krila in čutnost dotikov, in se poglabljal v plesno izrazoslovje. Celotni ansambel je izžareval moč koreografije in se zlil z gibalno abstrakcijo danih vlog, pa vendar moram izpostaviti plesno liriko, ki sega čez meje vidnega Regine Križaj in gibalno plastiko Joshepha Bunna, ki sta v duetu posegala v umetniške zaznave nadčutnega, ko se gib ne konča, ampak poetično preliva v zaporedja oblik in se nevidno, vendar zaznavno podaljšuje izven telesnih omejitev, ko je ples dih in vetrc,, ki ponese korake Regine Križaj po prostoru, in ko potencial plesnega izraza Josepha Bunna zaobjame vsak del avditorija, zato ni bilo niti najmanj nepričakovano, da sta za svoj duet dobila buern aplavz in glasno izražena priznanja.
In je že čas, da se baletni opus Regine Križaj ovenča z nagrado Prešernovega sklada, saj umetnica že cel decenij sodi v sam vrh slovenske baletne umetnosti. 
Balanchineva koreografija Serenade, na glasbo P. I. Čajkovskega Serenada za godala v C- duru op. 48, je kot spev mesečine znova zasijala na našem baletnem odru, tokrat pod vodstvom baletne mojstrice Maše Mukhamedov, v asistenci Viktorja Isajčeva in Claudie Sovre ter v izvedbi baletnega ansambla Ljubljana. V solističnih segmentih so nastopili: Valček/Tjaša Kmetec, Petar Đorčevski; Ruski ples/ Rita Pollacchi; Elegija/ Olga Andreeva, Lukas Zuschlag in v alternacijah: Ana Klašnja, Hye Min Kim, Lucas Jerkander, Barbara Marić, Gabriela Stojanova in Joseph Bunn.
O svojem koreografskem opusu je sam Balanchine dejal: "Bog ustvarja. Jaz sestavljam," in je  oznanilo njegove pravljične koreografije o  nadnaravnem, ki mu človek vseskozi teži, o igri senc somraka in mesečine v spletanju čipkaste figuralike rok, v prepletih in spletih plesne domišljije, ki jo koreograf Balanchine valovi po prostoru v siju luči in kostumski romantiki. Plesalci so prepričali in se tudi poglabljali v neoklasicistični spev Balanchinove tehnike nagibov in niansiranja gibov. Plesno natančna Tjaša Kmetec je bila dokaj zadržana, ni je še prevzel duh Balanchinove zračnosti, očitno ji bolj leži baletna lirika Silfide/Les Sylphides. Povsem navdihnjena z Balanchinovim baletnim izrazom pa je bila  tokrat očarljiva Rita Pollacchi, ki je plesala z notranjim žarom in je svoj plesni navdih tudi umetniško izpela.
Predstava Vidnonevidno je vsekakor dobrodošla in ogleda vredna nova uprizoritev ljubljanskega baletnega ansambla.

View Gallery 5 Photos