Ljubljanske baletne zvezde niso zažarele

Balet Pod zvezdami je prva premiera ljubljanskega baleta in prva pripravljena pod novim umetniškim vodjem Irekom Mukhamedovim. Baletni večer je zasnoval še prejšnji umetniški vodja Jaš Otrin, verjetno pa je zasedba delo novega vodje. Nastopili so izključno domači plesalci, brez v preteklosti tako pogostih gostov, priložnost pa so predvsem v tretjem delu dobili vsi. Po dolgem času smo lahko videli predvsem moški del ansambla v polni zasedbi. Na žalost predvsem prva dva dela večera nista bila niti približno ustrezno naštudirana. Koreografija Nekaj več (Baker’s Dozen) ni imela prav nič od predvidene mehkobe in pretočnosti giba jazz baleta, plesalci so delovali okorno, kot bi ne bili sposobni ujeti duha glasbe. Ker smo v preteklosti ljubljanske baletnike že videli prepričljivo nastopiti v bistveno bolj kompleksnih koreografijah, kjer se je gib naslanjal na jazz balet ali sodobne plesne tehnike, se mi zastavlja vprašanje, zakaj tokrat temu ni tako.

Koreografija Nekaj več za šest baletnih parov, kjer so nastavki zanimivih plesnih solov, je bila tokrat v Ljubljani zgolj bolj ali manj ilustrativna spremljava glasbenih eksibicij jazzovskega pianista Willija Smitha. Koreografiji Nekaj več (Baker’s Dozen) in Ples s Sinatro (Sinatra Suite) sta nastali pred 25 leti in za današnji čas delujeta prej naivno kot pa humorno, definitivno pa nosita v sebi "senzibilnost osemdesetih", kot je ob premieri zapisal kritik Washington Posta. Plesalci nekako niso prenesli duha divjih dvajsetih v svoj nastop in tako smo gledalci ostali nekako vmes med spremljanjem plesnega nastopa in poslušanjem glasbe, do zlitja obojega pa ni prišlo. V Ples s Sinatro (Sinatra Suite), ki je bil postavljen kot drugi del večera, je zaradi poškodbe Tjaše Kmetec tik pred predstavo vskočila Rita Pollacchi, nastop pa je bil zaradi tega izveden okrnjeno. Mogoče bi bilo bolje, da ne bi bil sploh izveden, saj smo videli dva tako izvrstna plesalca, kot sta Rita Pollacchi in Petar Đorčevski nastopiti v precej nerodnem plesnem dialogu, brez njima sicer tako naravne strasti in lahkotnosti. Ples para, ki ob Sinatrinih zimzelenih melodijah "izrisuje diagram nekega odnosa od vzajemnega zapeljevanja dveh prek njunega brutalnega soočenja do sprave in na koncu – prekinitve" (John Mallison, Ballet Magazine), je postavljen v slogu standardnih plesov. Kot eksibicija prav gotovo sodi bolj na parket plesnih tekmovanj kot na baletni oder, vendar ima vsekakor predvsem izrazni potencial,  v katerega pa plesalca nista niti poskusila vstopiti. Slednje je opravičljivo z vskokom, pa vendar. Mogoče je vzrok tudi v napačnih napotkih pri postavitvi. Koreografiji Twyle Tharp Nekaj več (Baker’s Dozen) in Ples s Sinatro (Sinatra Suite) je v Ljubljani postavila Elaine Kudo, izvirna soplesalka Mihaila Barišnikova, za katerega je koreografija tudi nastala. Priznana plesalka in plesna pedagoginja mogoče pri prenosu koreografije ni uspela poleg giba prenesti tudi vsebine oziroma duha. Prva dva dela večera sta prav zaradi te pomanjkljivosti izzvenela prazno, površno in dolgočasno.

Tretji del je na glasbo Louisa Armstronga zasnoval Dinko Bogdanić in tako zapolnil potrebno minutažo za celovečeren program. Prizorišče verjetno ilegalnega ameriškega kluba v času prohibicije je zapolnil s prepoznavnimi karakterji – nadebudnimi starletami na lovu za zabavo in moškimi, bolj ali manj nevarnimi tipi v oprezanju za potencialnimi ljubicami in dobrim pretepom pa seveda večnimi opazovalci tega dogajanja, katerih pota se včasih prekrižajo miroljubno, drugič strasti prekipijo in se razvijejo v fizična obračunavanja najrazličnejših oblik. Joseph Bunn in Lukas Zuschlag sta se v tem atraktivnem okolju potegovala za naklonjenost trenutne zvezde kluba, Regine Križaj, v prepletih in partnerskih zamenjavah pa je tako ali drugače sodeloval celoten ansambel. V tej sliki je bil pametno izkoriščen plesni potencial celotnega ansambla in prvič v večeru so plesalci delovali usklajeno, celovito in prepričljivo. Pomisleki tokrat letijo na relativno konvencionalno zasnovano kompozicijo z izrazito klasično zasnovo, kjer je osrednji prostor namenjen plesnim partom, na robu pa se "igra" atmosfera prizorišča, plesni fokus je obrnjen izključno na rampo, plesni izraz je sicer atraktivna kombinacija klasičnih in sodobnih elementov, toda brez presežkov (recimo uporabe scenskih elementov v koreografiji).

Dinko Bogdanić je kot običajno pokazal svoje dobro poznavanje in obvladovanje klasične koreografske kompozicije, učinkovito režijsko vodenje, toda nič poguma za ukvarjanje oziroma prehajanje območja udobja. Pri svojem delu je izkoristil tehnične prednosti plesalcev, manj prostora je namenil njihovim izraznim možnostim. Joseph Bunn je tako postavljen v njemu tako bližnjo vlogo erotičnega zapeljivca, Regina Križaj izredno prepričljivo nastopa v vlogi hladne dive, medtem ko Lukas Zuschlag suvereno gradi vlogo mladega povzpetnika. Pohvalno je, da je prav vsak član ansambla dobil možnost plesanja, in šele v zadnjem delu smo lahko gledalci pravzaprav videli baletni ansambel, kot ga poznamo – živahen, prepričljiv in razplesan.
Mogoče tokrat ni odveč še beseda o vizualni podobi večera. Pri prvih dveh koreografijah gre za prenos kostumov svetovno znanih imen. Vsekakor so predvsem kostumi za Nekaj več (Baker’s Dozen) skopirani izredno površno in delujejo sposojeni iz fundusa. Kostuma za Ples s Sinatro (po skicah Oscarja de la Rente jih je oblikovala Nadja Bedjanič) kažeta pozornost za detajle in sta oblikovana ter seveda tudi izdelana s potrebno skrbjo za detajle. Kostumi in scenografija za koreografijo Čudoviti svet… je lahko so delo Bjanke Ursulov. Prav gotovo bistveno nadgradijo sicer konzervativno postavitev. Ne le interpretacija stila divjih dvajsetih, temveč tudi preigravanje različnih materialov ter detajlov, predvsem pa učinkovito označevanje prostora (bar v ozadju asociira na baletni drog, lestenci na plesno dvorano) sta koreografijo umestila tako v pravi prostor kot tudi v pravi čas.

Končni vtis po ogledu prve baletne premiere v Ljubljani Pod zvezdami je pravzaprav dokaj medel. Prva dva dela kljub obetom (komunikativno zasnovana koreografija, prepoznavna glasba, dobri solisti) nista izpolnila pričakovanj, pri čemer je Ples s Sinatro v soboto zaradi objektivnih okoliščin ostal zgolj na ravni ilustracije, tretji pa je ravno dovolj, da popravi celoten vtis. Prepričana sem, da bo prihodnja premiera ta relativno negotov začetek bistveno popravila.

View Gallery 5 Photos