Očarljiva romantična zgodba o večni ljubezni je zgodba o Giselle, o junakinji belega baleta, ki se je prvič na odru predstavila v pariški Operi leta 1841, tudi je najstarejše baletno delo, ki je že skoraj180 let del železnega repertoarja te bele romantike. Francoski skladatelj Adolphe Charles Adam (1803−1856) se je v zgodovino zapisal kot skladatelj s svojo nesmrtno baletno glasbo, komponiral je tudi opere, ki pa niso dosegle njegovega baletnega slovesa, kot prva Giselle pa se zapisala Italijanka Carlotta Grisi (1819−1899), sicer rojena v Istri, v idilični Visinadi, današnji hrvaški Vižinadi. Bila že kot otrok talentirana, tako da so jo kot desetletnico poslali na baletno šolanje v milansko Scalo. O njej se začasa Jugoslavije ni kaj dosti govorilo, vendar današnje dni že postaja turistično in zgodovinsko vabilo Vižinade. Carlotta je 1834. postala članica skupine San Carol di Napoli, kjer je poučeval francoski plesalec in koreograf Jules Perrot (1810−1892), ki je postal njen koreograf, soplesalec in sopotnik. V pariški Operi je Perrot skupaj z opernim koreografom Jeanom Corrallijem (1779−1854) postavil prvo baletno Giselle. Idejo za libreto je prispeval romantični pesnik, ki je tiste dni častil lepoto, slikar, novinar ter književnik Théophile Gautier (1811−1872), navdih je dobil ob Heinejevi pesnitvi, libreto pa postavil skupaj z izkušenim baletnim libretistom J. H.Vernoyem de Saint-Georgesom (1799−1875). Zgodba o prvi svetovni Giselle se je menda prepletala s pesnitvami, ki jih je Gautier posvetil svoji platonski ljubezni Carlotti, bil pa poročen z njeno sestro. Balet Giselle je tekom let doživljal tudi spremembe, tako v glasbenih kot koreografskih prenovah, in to najpogosteje ob prilagajanju kmečke scene in plesov prvega dejanja narodnemu izročilu dežele, kjer so se premiere vrstile; natančno in pregledno pa se o tem lahko prebere v poglavju gledališke knjižice: Glasbeni vodnik po baletu Sare Zupančič.
Krstna uprizoritev baleta Giselle je bila v Ljubljani 1967., leto dni pred počastitvijo 50. obletnice ljubljanskega oziroma slovenskega baleta. Vodstvo in postavitev baleta je takrat prispeval angleški koreograf Anton Dolin, v glavni vlogi pa zaplesala karizmatična ljubljanska prva balerina Tatjana Remškar, ki je za vlogo prejela Prešernovo nagrado za umetniško delo, princa Albrechta pa baletni solist Janez Mejač, lanskoletni Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, in je Mirtha bila baletna solistka Lidija Sotlar. V novem tisočletju je 2010. sledila premiera klasičnega baleta Giselle v Mariboru, v Ljubljani pa 2012. novodobna Giselle koreografa Davida Dawsona.
Koreograf in režiser Howard Quintero Lopez je na novinarski konferenci pred premiero baleta Giselle 11. aprila v Operi Ljubljana posebej poudaril, da je to zahtevni klasični balet, kjer glavna junaka Giselle in Albrechta v teku dveh dejanj doživita tudi popolno osebno transformacijo, je tudi balet, ki zahteva večje število baletnih plesalcev, kot jih ima ljubljanski ansambel. Zato je Lopez svojo prvo postavitev baleta Giselle vezal na prvotno verzijo po Jeanu Coralliju, Julleusu J. Perrotu in Mauruisu Petipaju, slednji pa 40 let po praizvedbi postavil svojo koreografsko verzijo tega baleta. Kubanski koreograf Howard Q. Lopez predvsem tudi dobro pozna ljubljanski baletni ansambel, saj je zanj vodil vadbene klase in se prvič z njim srečal že leta 2015 kot asistent koreografinje Lynne Charles ob postavitvi baleta Labodje jezero. Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je balet Giselle izbrala, kot je dejala, ker je v predstavi praktično aktiviran celoten ansambel, koreografa Lopeza pa prav zato, ker plesalce tudi odlično pozna. Tudi ljubljanski oder ni ravno pravih dimenzij, da bi na njem lahko plesala množica baletnikov.
Zgodba baleta Giselle se dogaja v dveh dejanjih, v prvem je to vaško okolje Nemčije, kamor preoblečeni princ Albrecht zahaja in se zagleda v lepo vaško Giselle, ji tudi obljublja zvestobo, vendar se tekom dogodkov odkrije, da je že zaročen ter pred poroko z žensko svojega stanu, kar občutljivo Giselle, ki rada pleše, čeprav ima srčno napako, popolnoma stre, tako da v tem dejanju tudi nenadno premine. V Giselle je zaljubljen tudi lovski čuvaj Hilarion, ki prispeva k odkritju Albrechtove skrivnosti.
Drugo dejanje se spleta v svetu vil, ko ob polnoči začne ples mladih vil, deklet strtih src, ki se poigrajo tako s Hilarionom kot z Albrechtom, ob tem pa se maščujejo moškim za doživeto nezvestobo. Svet vil vodi neizprosna kraljica vil Mirtha, ki budno pazi na vilinski red. Hilariona v gozdu teme in strahov doleti smrt, medtem ko Albrechta rešuje vila Giselle, reši pa jutranji svit, ko vile poniknejo v svojem svetu meglic, Giselle pa izgubi ravno pridobljeno vilinsko nesmrtnost, ko je ob polnoči vstala iz groba, nato pa ob svitu znova ponikne v grobu.
Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana je dirigiral Aleksandar Spasić, koncertni mojster Gregor Traven, viola solo: Ana Glišić Dimitrova. Ogledala sem si premiero 11. aprila in še prvo ponovitev naslednjega večera, ko se vloge večinoma zamenjajo, saj je koreograf dal možnost večjemu delu baletnih plesalcev, da se izkažejo v različnih plesnih vlogah, kar tudi ukazuje na uigranost ljubljanskega ansambla.
Sceno je posodobil scenograf Vadim Fiškin, rekla bi, da je z lesenimi gospodinjskimi deščicam, s katerimi je gradil vaško bivališče ter zajezil obe strani odra, kar pristno izpostavil slovensko rokodelstvo, znano kot suha roba, ob tem pa tudi zožil odrsko širino. Moteče pa, da je med deščice postavil suho drevesno obliko, sestavljeno iz rogov, konceptualno sicer domiselno, futuristično gledano pa kar srhljivo, saj je narava kmečkega živopisnega okolja (tudi slovenskega) na odru kar izbrisana z industrijskimi oblikami, pa še v ozadju z velikimi pravokotnimi ploskvami, kot bi bilo dejanje v kakšni hali in brez naravne zračne svežine. Likovno gledano je scena in so kostumi kostumografinje Angeline Altagič v barvnem skladju, vendar pa v dveh različnih svetovih. V drugem dejanju je scena z video inscenacijo orientirana na temo in nadnaravni hladni srh, dogaja se v gozdu, ob strani pa opazne kulisne poslikave z obrisi listja, in vilinski kostumi, preprosti ter elegantni v angelski zračnosti prosojne modrine. Oblikovanje luči je dobro prilagajal ter vodil v obeh dejanjih Jaka Šimenc, čeprav je v prvem dejanju kar manjkalo sončnega sija, saj nikjer ni zabeleženo, da je to bil deževen ali oblačen dan.
Lopezovi Giselle v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla se sledi kot pristno izpisani koreografski zgodbi, ko je v prvem dejanju veselo ter prisrčno zaobjel plesno mladost, tudi prepričljivo izpostavil napetosti ljubosumja v nastopajočem ljubezenskem trikotniku. Drugo vilinsko dejanje je gradil na baletnih finesah lebdečih vrst ter diagonal, s tem pa prostor vizualno spreminjal in ga navidezno gostil ter rahljal, da bi se le pridobil občutek množičnosti, tudi ga pričaral.
Giselle je na premieri plesala precizna, v svoji baletni klasiki tudi odlična mlada baletna solistka Nina Noč, ki je v prvem dejanju sila dojemljivo odigrala stanje norosti mlade ženske, kar se je še posebej potencirano v njenih pogledih, v drugem dejanju pa bila tenkočutna vila, čeprav še nekoliko zatrtih občutkov. Njen princ Albrecht Kenta Yamamoto, tudi odličen solist ljubljanskega ansambla, je bil povsem prežet z nežnostjo pogledov in dotikov ob svoji Giselle, in to že od samega začetka, ko je kar stežka in z bolečino v srcu priznal svoj stan ter obveznosti. V drugem dejanju se njun duet razvija v nežno poetiko, ki jo lirično pesni on, ona pa se bojevito bori za njegov obstoj in se srčno žrtvuje.
Lik Hilariona, lovskega čuvaja ter prijatelja Giselle, na premieri srdito oblikuje baletni solist Petar Đorčevski. Na reprizi se je v tej vlogi naravno predstavil Lukas Zuschlag, je germanski lik, ki z nevidno notranjo noto moči dosega istovetne učinke, ki pripeljejo do znanega konca, sicer pa oba lika prepoznavna značaja moške osebnosti. Tako Đorčevski kot Zuschlag se v drugem dejanju borita za življenje, tudi se izkažeta v svojem baletnem boju preživetja, v borbi človeške nemoči proti demonskim vilinskim silam.
Na reprizi je Giselle zaplesalo nasmejano ter razposajeno dekle, balerina Marin Ino, njen nasmejani obraz ter plesna lahkotnost pa gotovo prijala, v svoji nepričakovani bolečini je odigrala mladostni obup, ki pripelje do osebnega zloma in smrti. V duetu z Marin Ino je Albrechta zaplesal Petar Đorčevski, je princ življenja, nasprotje sanjskemu princu, ko je odigral plemiča, ki se zavestno poigrava ter osvaja mlado Giselle, na koncu pa očitno zaljubi in zlomi. Za solista pa spodbudno, ko sledi novi solistični vlogi, da so njegovi skoki vse višji, doskoki pa vse manj slišni, kot je zaplesal tudi tokrat. Prizor zadnje scene, kjer sta še zadnjič skupaj rešeni Albrecht ter odhajajoča Giselle, je na reprizi deloval kar ganljivo, ko Petrova bolečina postane oprijemljiva, plesno slovo Marin pa pridobi čutno dimenzijo in so si nekateri v dvorani tudi brisali solze. In bi jih gotovo bilo še več, če se ne bi zastor na reprizi prehitro spuščal, tako da Giselle ni mogla pred očmi gledalcev izginiti v svojem grobu, saj jo je zavesa zastrla že pred koncem. Žal se na reprizah dogaja, da koncentracija izvedbe zna tudi upasti, tokrat ne le pri zaključku, ampak tudi pri Valčku.
V kmečkem pas de quatro so na premieri delovali pohvalno in uigrano Marin Ino in Yuijin Muraishi, Chie Kato in Hugo Mbeng, na reprizi pa zaplesali Eli Purkunen in Filip Viljušić, Johanne Monfret in Filippo Jorio, sicer oba plesalca bila leteča, v višine Jorio, v daljave pa Viljušić. V Valčku iz prvega dejanja so plesali: Urša Vidmar (na reprizi plemkinja Bathilde), Barbara Marič, Nina Ogrinc, Mateja Železnik, Mariša Nač, Lara Flegar, Tasja Šarler, Metka Beguš, Neža Rus k.g., Sorina Dimache, Gabrijela Stoyanova Chaucheva, Barbara Potokar, Nika Ferjan k.g., Flavija Žagar k.g., Katja Romšek k.g., (ko pa ne nastopajo v alternaciji) tudi Yaman Kelemet, Eli Purkunen, Johanne Moretto; Gaj Rudolf, Aleksandru Barbu, Matteo Moretto, Julian Ermalai, Yijin Muraishi, Filip Viljušić, Filippo Jorio. Ženski ansambel, poimenovan že v Valčku prvega dejanja, zapleše še v vilinskem svetu večnosti drugega dejanja. Dve zračni vili sta na premieri bili Tjaša Kmetec in Eli Purkunen, na reprizi pa Tjaša Kmetec in Rita Pollacchi, v vlogi kraljice vil pa na premieri dominirala Yaman Kelemet, na reprizi pa poveljevala Chie Kato, sicer so vile tako na premieri kot na reprizi bile docela usklajene in vilinsko zračno tudi delovale.
Balet Giselle v postavitvi ter režiji koreografa Howarda Quintera Lopeza ter v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana je očitno bil prijeten pomladanski dih, ki se je v nekoliko novejši varianti prelil po klasičnem baletnem odru ljubljanske Opere, gledalci obeh večerov pa povsem zapolnili dvorano, tudi ga z glasnim navdušenjem sprejeli; za nove aprilske oglede bo ljubljanska Giselle na sporedu od 23. do 26. aprila.
