Ljubljanski balet ob umetniškem direktorju Renatu Zanelli po skoraj poldrugemu letu znova gostuje na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD).
Tistikrat so navdušili z baletno premiero Dunajski večer Renata Zanelle, ko je končno lahko zaplesal celoten baletni ansambel s solisti na velikem odru, ki ga žal ljubljanska Operna hiša ne premore. Letošnjega dvanajstega januarja je v Gallusovi dvorani CD premierno uprizorjen eden biserov bele baletne klasike, balet Giselle skladatelja Adolpha-Charlesa Adama (1803–1856) v koreografiji Joséja Carlosa Martineza; koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevim domom.
Romantični balet dveh dejanj z vmesnim odmorom spremlja v živo orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko Kevina Rhodesa. Slovensko praizvedbo je balet doživel leta 1955 v Mariboru. Ljubljanska krstna premiera klasične Giselle je stekla v sezoni 1967 v koreografiji Antona Dolina, v glavni vlogi pa navduševala kultna Tatjana Remškar, dvakratna nagrajenka Prešernovega sklada, ob njej elegantni baletni Princ Janez Mejač, tudi nosilec Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Največjo medijsko pozornost novih dni in na odru ljubljanske Opere je dobila sodobna, senzibilna Giselle koreografa Davida Dawsona (2012), njej pa je sledila Giselle v postavitvi in režiji Howarda Quinteroa Lopeza (2019), ko je prvo dejanje kmečke idile okvirila likovna sodobnost v stilu ribniške suhe robe. V Operi in baletu SNG Maribor je naslovno vlogo baleta Giselle v koreografiji Rafaela Avnikjana (2010) mladostno zaplesala mlada balerina iz Portugalske, Catarina de Meneses.
Premiera baleta Giselle se začne z glasbeno uverturo, ki obarva razigrano vzdušje, prepleteno z dramatičnimi akcenti prvega dejanja, nato se tonske moči postopoma prelivajo v pejsaž skrivnosti in tihote vilinske čarovnije. Orkestru je temperamentno dirigiral Kevin Rhodes, že večkrat gostujoči v ljubljanski Operi. Prva slika prvega dejanja je zaživela v topli vaški sceni nemškega podeželja, kjer stoji hiška kmečkega dekleta Giselle/Anastasia Matvienko in njene mame Berthe/Barbara Marič.
Na odru se predstavi Princ Albrecht v kmečki opravi in si v tej sceni nadene ljudsko ime Loys/ Kenta Yamamoto, ob njem pa njegov skrbne in živahen paž Wilfried/Oleksandr Koriakovskyi, tudi mu razkrije, da si želi lepotice Giselle, nato ga odslovi in mu v čuvanje preda svoj plemiški meč. Že v tej prvi sceni se zazna sugestivna pripoved teles, ki ni več le klasična pantomima, ampak jo oblikuje drža, se izraža z vzgibi rok, pogledov; je pristna ljudska artikulacija gest, občutkov in misli, kar je bila tudi praksa na vseh ravneh tistih dni, ko so se skrivoma dajali znaki simpatije, želja … Loys se dobrika sprva zadržani, predvsem naivni mladenki Giselle, vendar jo osvoji. Je tudi dan praznovanja in kronanja njihove kraljice Giselle. Po sceni se zavrtijo radoživi plesi Giselle in njenih prijateljic, tudi parov, ki se vihtijo v tradicionalnih ritmih valčka, četvork in tarantele. Je živahna poslikava kmečkega vzdušja, ki jo ansambel v plesu tudi pristno zaživi.
To veselje ob svojem prihodu zasenči Hilarion, lovski čuvaj/Denis Matvienko, saj je zaljubljen v Giselle in jo hoče zase. Začetek plesne drame prvega dejanja se zgošča ob prihodu Vojvode Courlandskega/Lukas Zuschlag, njegove hčerke Bathilde, zaročenke princa Albrechta/Nina Noč, skupaj z dvorjani, ko Loys nevidno izgine. Gostom v čast se dobrikavo streže, zaplešejo kmečki plesi, tudi kmečki pas de deuxe/Marin Ino, Hugo Mbeng. Drama nastopi, ko Hilarion pred gosti razkrije, da je Loys vendar Princ Albrecht zaročen s hčerko Vojvode. Odziv Giselle je nenaden in neobvladljiv, je scena njenega duševnega ter srčnega zloma, njene trenutne smrti.
Kmečko dejanje je slikovito, kar filmsko kadrirano, ko je na sceni viden vsak posameznik, tudi ima svojo postavitev, svoj prostor delovanja in stečejo izvedbe kratkih solističnih utrinkov; je živa stilizacija časa ter odnosov. Kmečko populacijo na sceni krasijo lahkotno, barvito stilizirani plesni kostumi, ki se dopolnjujejo s kmečko sceno kostumografa Iňakia Cobosa Guerrera v osvežilnem siju svetlobe Andreja Hajdinjaka, povsem v nasprotju bogati in obteženi plemiški kostumski mondenosti.
Pravo nasprotje živahni življenjski sceni kmečkega vzdušja je drugo vilinsko dejanje nočne sivine in gozdnih meglic, ki se pretakajo na jasi, kjer leži Gisellin grob. Zgodbo o mladenkah, ki pred poroko plešejo in jih zapustijo njihovi izvoljenci, je strahoma pripovedovala Berthe, da ja ne bi enako usodo dočakala njena Giselle. Ko dekleta od žalosti in bolečine izgubijo življenje, po smrti pa postanejo nesmrtne vile, ki ob polnoči vsakega moška, ki ga srečajo, tudi nemilostno umorijo z dosmrtnim plesom. Vilinska scena je vznemirljiva scenska fantazma meglic, na katerih lebdijo nočne vile v kostumski belini prosojnega tila in vtisnjenih krilc v pasu hrbtišča. Je pravljična fantazija srhljive tihote, ko pa po njej upočasnjeno drsi prva vilinska pojavnost, je kar likovno doživetje prostranega nočnega tihožitja. V to sceno nočnih meglic prvi vstopi Hilarion, ki položi cvetje na Gisellin grob, zmotijo pa ga srhljivi svetlobni prebliski, nato obkrožijo še vile, ki ga v smrtnem plesu umorijo. Naslednji obiskovalec groba je Albrecht, gotove smrti ga reši njegova ljubezen Giselle, ko z njim pleše in pleše, vse dokler se ne začne svitati in vile zgubljajo svojo premoč, Giselle pa zavoljo reševanja svoje ljubezni izgubi moč vilinske nesmrtnosti. Dan se svita, ko se Princ Albrecht ob jutru zbegano zbuja, tudi stopi na svojo pot.
Naslovna vloga na premieri je bila zaupana prvakinji Mariinskega gledališča Anastasii Matvienko, ki je svoji vlogi prvega dejanja vdihnila baletno ekspresijo, tudi neverjetno doživeto upodobila trenutke Giselline norosti, v igri z mečem pa delovala silovito grozeče, kot bi bolečinska gmota znotraj nje nenadoma počila in ji zameglila um; v drugem dejanju pa ji sledimo kot subtilni solistki eteričnih sfer. Priznani solist ljubljanskega baleta, Kenta Yamomoto, je svojega Albrechta celovito in doživeto izoblikoval. Že od samega začetka sta tako Anastasia kot Kenta fluidno gradila in plemenitila tako svoj stvarni kot sanjski vilinski duet, bila sta dobesedno eno, povsem zlita v svojih izvrstnih plesnih variacijah; ko vrhunskost ni le samo izvedba, temveč je živo doživetje. Enkratno doživetje je bil tudi ples lebdečih vil ljubljanskega baletnega ansambla kot tudi dveh novih scenskih vil: Moyne/Emilie Tassinari in Zulme/Tasja Šarler.
Kraljico vil Myrtho, ki skrbi za vilinski red, je zaplesala ljubljanska baletna prvakinja Tjaša Kmetec v njej lastni baletni, lebdeči liriki. V vlogi lovskega čuvaja Hiliariona se je stilno, primerno vlogi, predstavil solist Mariinskega gledališča, Denis Matvienko. V razigranem Kmečkem pas de deuxu je vedro zaplesala Marin Ino in v duetu s Hugom Mbengom. Hugo je na začetku bil nekam obteženih korakov, da bi v pas de deuxu ob svojih skokih kot prvi bil deležen premierskega aplavza na odprti sceni. Bil je to premierni abonma ljubljanskega opernega občinstva, ki ni ravno radodarno z aplavzi, tokrat pa se je le sprožil in nadaljeval v obilju. Kar se je pričakovalo ob celoviti umetniški izvedbi premiernega večera.
Koreograf José Carlos Martinez, direktor baleta pariške opere, je dejal, da je njegova Giselle še vedno klasična in sledi francoskemu izvirniku, vendar sodobnejših prijemov, bliže novemu času. Gotovo je baletna izvedba in so skoki ter podržke danes drugačni, kot so bili sredi 19. stoletja, izvirno pa tokrat oblikovani gibki detajli vilinske drže baletnih pozicij in dlani v smislu nežne ilustracije zračnosti ter lahkotnosti nevidnih kril.
Predstave baleta Giselle v Cankarjevem domu so na programu še tri, in sicer 26., 27. in 28. januarja. Poleg premiere sem sledila še trem ponovitvam (14., 17., 18.), ki so polnile in navdušile veliko Gallusovo dvorano. V soboto, 14. 1., je predstava tekla v sklopu Družinskega abonmaja in za izven; prisotno je bilo veliko otrok vseh starosti ob svojih družinskih spremljevalcih. Glavni vlogi sta prijetno zaplesala Marin Ino in Filippo Jorio. Hugo Mbeng se je tokrat izkazal za vročekrvnega, tudi čustvenega Hilariona; v drugem dejanju pa sta se on in Filippo v svojem smrtnem plesu dvigala, kot bi se medsebojno urila, čeprav vsak v svojem solo segmentu.
Kmečki pas de deux sta mladostno ljubko zavela Nina Kramberger in Filip Jurič. Zanimivo se je predstavila Tjaša Kmetec v vlogi Bathilde, Albrechtove zaročenke, ko je s svojo plemiško držo prefinjene telesne komunikacije in vzgibov privlačila poglede. V korakih z Vojvodo, njenim očetom/Lukas Zuschlag, je med njima opazno stekla živahna komunikacija, z vlogo pa doprinesla tudi k splošnemu vtisu prvega dela. Vlogo Berthe, Giselline matere, je dramatično zaokrožila Urša Vidmar, Kraljico Myrtho pa romantična Chie Kato.
V torek, 17. 1., je sledil Abonma Torek in izven, naslovno vlogo je zaplesala priznana baletna solistka ljubljanskega baleta Nina Noč, Princa Albrechta/Loysa pa baletni solist Yujin Muraishi; vsekakor navdušila, tudi dodala svojo plesno noto k novemu doživetju baleta Giselle. Nina Noč je subtilna balerina, ki je svojo Giselle iskrivo in z navdihom plesala. Tudi se Yujin Muarishi vedno znova predstavi kot baletni plesalec letečih skokov in karakternih vlog. V kmečkem pas de deuxu sta živahno zaplesala Chie Kato in Hugo Mbeng.
V sredo, 18. 1., je sledil Mladinski abonma, in glavna junaka sta znova navdušila z izvedbo in svojim plesnim zlitjem, Chie Kato in Filip Jurič; ona lirična Giselle in on Princ jadralnih poletov. In bi še enkrat želela izpostaviti balerino Nino Kramberger tokrat v kmečkem pas de deuxu s Filippom Joriom kot tudi celotni baletni ansambel SNG Ljubljana, ki se je tako kot na premieri tudi na vseh treh omenjenih ponovitvah izvrstno predstavil.
O krstni predstavi baleta Giselle v pariški operi 1841 pravijo, da je bila očarljiva in nepozabna. Tudi Giselle koreografa Joséja Carlosa Martineza v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana predstavljala enkratno doživetje francoske baletne klasike ob romantični glasbi francoskega skladatelja Adolpha-Charlesa Adama.
