Ljubljanska Giselle. Baletna uspešnica sezone!

Ljubljanska izvedba Giselle je postavljena v naš čas v 21. stoletje po zaslugi koreografa Davida Dawsona, priznanega baletnega solista in vidnega koreografa mednarodnih odrov. Umetniški vodja ljubljanskega baleta, Irek Mukhamedov, je koreografa povabil v Ljubljano in tako se je v petek, 31. marca, zgodila nadvse uspešna premiera na odru ljubljanske Opere.

Za balet Giselle se je prvič dvignila kulisa v Parizu leta 1841. Baletna zgodba je nastala po libretu Juiesa H. V. de Saint Georgesa in Theophilea Goutiera, inspiracija za to baletno delo pa je bila pesnitev Heinricha Heinea. Prvo koreografijo sta zasnovala Jean Corelli in Jules Perrot, 40 let pozneje tudi znan baletni koreograf Mauris Petipa. V Ljubljani je bil balet prvič predvajan leta 1967, tik pred 50. obletnico  ustanovitve SNG Opere in baleta Ljubljana, ki  se je zgodila po prvi svetovni vojni 1918.

V dveh dejanjih baletna zgodba izpiše realni čas in nadčutni svet metafizike. V prvem dejanju se sledi življenju takratnih dni. Drugo dejanje pa izpostavi svet človeških sanj, strahov in misli, dogaja pa se v svetu vil in v meglicah domišljije. Ta svet večkrat imenujemo pravljični svet, zato se tudi baletnim zgodbam daje pravljični prislov. Danes se odkrito pogovarjamo o paralelnih svetovih, ki jih znanstveniki s svojimi metodami tudi že zaznajo – o črnih luknjah kot povezovalnih tunelih paralelnih svetov … Kaj je torej pravljica in kaj realnost!?
Glasbo za ta beli balet, ki že 170 let predstavlja železni repertoar večjih baletnih odrov, je komponiral skladatelj Adolphe Adam (1803-1856). Po njegovi smrti se je njegova subtilna glasba dopolnjevala – okraševala z modnimi okraski na željo koreografov in glede na izvedbene potrebe baletnih plesalcev. Pri dodajanju glasbenih olepšav  je bil še posebej aktiven znan baletni skladatelj Ludwig Minkus (1826-1917).
Klasična baletna zgodba se v prvem dejanju dogaja v dolini Rhena, glavna junaka sta kmečko dekle Giselle in šlezijski plemič Albrecht. Na sceni je tudi Hilarion Giselin prijatelj, ki je zaljubljen vanjo, prisotni so še ostali prijatelji, svati, nevesta, ženin in njena mati. Ljubezen vzplamti med Giselle in Albrechtom, in v središče dogajanja vstopi ljubezenski trikotnik, se zrcali ljubosumje, in Hilarion razkrije Albrechtovo identiteto, saj je kot plemič že oddan ženski svojega rodu Bathildi. Spoznanje resnice je vzrok bolečine, zameglitve uma in samomora Giselle, nekateri viri pa pravijo da ji je počilo srce; saj samomor ni bil ravno častno dejanje. 

Tako se v baletni estetiki izpisuje zgodba, koreografski prostorski zapis o dekletovi prvi ljubezni, tisti vznemirljivi drhteči energiji ki poganja kolesja človeškega življenja in nastopi v času mladostnega zorenja. Tudi plemič Albrecht postane ujetnik tega veličastnega čustva, vendar njegov stan mu ne dovoli razpreti krila svobode. Zato se znajde v vlogi potuhnjenega in neodločnega človeka, ki ga smrt njegove drage potisne v svet sanj, obtožb, življenjske bolečine in kesanja. V drugem dejanju se razgrne svet gozdnih vil, nekoč razočaranih mladenk, ki vsakega mladeniča, ki zaide v njihov prostor, maščevalno usmrtijo. Kraljica vil Mirtha budno pazi na red vilinskega sveta. Nova vila Giselle pa v toku dogajanja reši svojega ljubega pred maščevanjem, zato izgubi komaj pridobljeno nesmrtno vilinsko življenje. 
Zgodba Giselle buri fantazijo in misli o onostranstvu, istočasno pa razkriva določen red tako na tej strani življenjske zavese kot na oni, ki je podvržen tokom kolesja življenja in smrti. Balet dovolj nazorno nakazuje sfere čutenja, razmišljanja in iskanja ljudi tistega časa, v katerem je nastal in se je pisala zgodba Giselle. In ta razmišljanja niso tako zelo različna od današnjih dni, ko se ljudje še vedno urijo v spoznavanju metafizike in zatrepetajo ob nastopu prve ljubezni, ki se jim za večno vtisne v spomin. Drugače niti ne more biti, saj človeški miselni in hormonski sistem deluje enako od samega začetka ljudske rase, tako kot tudi ženske rojevajo po devetih mesecih nosečnosti.
Po svoji vsebini je torej balet Giselle večen, tako kot je večna energija ljubezni, in je prav zavoljo svoje vsebine svojstven primer med baletnimi deli; Heinejev umetniški navdih se vsekakor čuti v tematiki baleta.

V Ljubljani se tokrat uprizarja novodobna Giselle, Dawsonova Giselle, ki je uzrla svetovno premiero leta 2008 v Dresdenu. Za celoviti vtis umetniškega prepleta sodobnosti in klasike je pripomogla tudi izbrana ustvarjalna ekipa: glasbenik David Coleman, scenograf Arne Whalter, kostumografinja, ki je hkrati tudi mednarodna baletna solistka in je trenutno prvakinja Dresdenskega baleta, Yumiko Takeshima, dramaturginja Freya Vas-Rhee in oblikovalec luči Bert Dalhuysen. Glasbenik Coleman je v arhivih pariške opere odkril prvotno partituro skladatelja Adama in  pripravil novo priredbo baleta Gisselle, največji glasbeni preobrat se zgodi v prvem dejanju, ki je v teku časa pridobilo tudi največ glasbenih okraskov. Sodobno oblikovana scena je delo scenografa Arnea Whaltera,  ki v prvem dejanju nazorno predstavi urbano okolje našega časa. Prostor je svetel, v perspektivi zajet in povzdignjen z ravnimi geometričnimi oblikami, ki začrtajo poti, po katerih stopajo svatje, je optimističen, tako kot je svatovsko veselje, ki se vpleta v zgodbo. Yukimo Takeshima je vsekakor redka kostumografinja in gotovo tudi edina, ki je v svoji kreaciji lahkotnih plesnih kostumov zaplesala novodobno Giselle.

Zgodba prvega dejanja se začne in konča v enem dnevu. Karakterni orisi junakov so ostali enaki, imena so ista in niti zgodba se ni spremenila. Vloga matere je izbrisana, povsem logično, ko mladenke današnjih dni samostojno krojijo svoja pota. Albrecht je v tej novi varianti član določene združbe mladeničev, oboževalcev svobodomiselne stanovske Bathilde. Njihov razpoznavni znak je nož, modno oblačilo in tetoviran nož na oprsju. No, in ravno nož je tisto smrtonosno orožje nesrečnega trenutka in vzrok nenadne smrti Giselle.
Zastavi pa se mi le vprašanje, zakaj ravno nož, je mogoče Dawson iskal navdih in ljubezensko povezavo z baletom Romeo in Julija … ko pa je danes veliko bolj aktualno strelno orožje?! Beli listi češnjevih cvetov, ki plapolajo v prostoru, kot bi jih nosil veter, tudi bela lilija in poročni šopek so  lirični znaki ljubezni in pomladnega obredja, ki se prav idilično sklada z glasbeno spremljavo.
V drugem dejanju Dawsonovega baleta uzremo sključenega Albrechta, ko sedi v mesečini obsijan, v daljavi pa žari črno obzorje, medtem ko velika polna luna vzhaja, kot simbol ljubezni in bivanja izza zavese življenja. Njegove misli naj bi se prepletale v plesu meglic, meglenih tančic, ki na sceni vihrajo in kot beli pajčolani prekrivajo obličja plesalk. Scena je likovno čutna, kot bi se slikarjeva belina izrisanih podob poigravala s sencami v siju mesečine. V svojih miselnih blodnjah Albrecht uzre živo sliko Giselle, ob kateri še enkrat podoživi lepoto njune ljubezni in se prebudi na kraju Gislline smrti. Ta ljubezenski trenutek je okronan z velikim duetom, baletnim pas de deuxom Giselle in Albrechta.

Posodobljen baletni jezik Davida Dawsona je spoj ozaveščene baletne tehnike, plesne ekspresije in zahtevanega ravnotežja, ki se odraža v skokih, dvigih in na vrhovih baletnih copat, ko toraks, zgornji del telesa valovi v vzgibih, vzmahih in v dvigih in ko roke izpisujejo nemirni jezik mladosti. Dvigi na baletne copate so občasni in namenjeni plesnim amplitudam, koraki in spusti na pol-prste pa mehkobni in neslišni. Sodobni baletni vtis pa ni tako eterično romantičen, kot ga vije beli balet, tudi manj v soglasju s klasično glasbo. Roke so tiste, ki v širinah in rezih poplesujejo s toni glasbe, noge pa tekajo po prostoru, so dokaj statične, ko se postavljajo v zastavljene višine in skrbijo za ravnotežje; ni malih ljubkih čipkastih korakov in ne drobljenja romantike, pred nami je pač 21. stoletje.
V prvem dejanju se po prostoru večplastno vrstijo  skupinski in solistični plesi in v turbulencah, ki nazorno opredelijo sedanjik časa; ko časa ni niti za poklon, še manj pa za vmesni aplavz.
Dawson skuša v svoj jezik baletne hitrosti vnesti, in vidno tudi vnaša drsne korake, zahtevne akrobatske dvige ter vrtavke, ki spominjajo na drsalne piruete in se skoraj drseče hitro in povsem logično prepletajo s plesnim dogajanjem na sceni. Vseeno pa je obdržal klasični baletni kod, klasični pas de deux, ko solistični par zapleše v svojem ljubezenskem objemu in se v solističnem segmentu predstavi plesalka nato še plesalec, temu sledi še veliki finale. No, plesni koraki sodobnega dueta so nemirno vihravi in se dogajajo med skupino vesele mladostne – pomladne  vznemirjenosti, nikjer ni zastoja, niti obstanka, vsi so zajeti v  prelestno gibanje, ki je posejano vsepovsod po odru, in praktično tudi vsi nastopajoči imajo svoje  solistične trenutke, statistov tokrat ni. Plesne oblike terceta, dueta in solistični segmenti se naravno izvijajo iz skupinske turbulence  in se ubrano prelivajo v novi prostorski objem. Trenutki  srečanja, tudi kratkega predaha, se večkrat končajo v naravnem objemu in v pristnih poljubih zaljubljencev, tudi prevečkrat. V drugem dejanju pa prosojno vihrave tančice v svetlobi odrskih efektov in plesne dinamike zaživijo kot slikovita ekspresija senčnih podob ter duhovnih iluzij.

Dinamika gibanja tega dejanja je vseskozi enako vihrava, žal tudi razpotegnjena ob prevečkrat ponavljajočih se kadrih podobnih plesnih sekvenc. Plesalke so se morale v hitrostih te plesne vihre še posebej potruditi, da ne zaidejo iz začrtanih smeri, kajti pokrite z belo tančico in zaslepljene v  svetlobi reflektorjev niso mogle kaj dosti videti pred seboj. Toda vse se je lepo izteklo in umetniški izliv ni bil okrnjen. 
Koreograf David  Dawson se  je nedvomno izkazal kot mojster odrskega prostora, ki mu je znal vdahniti  duh življenja 21. stoletja. 
Pohvalo si zaslužijo tudi vsi nastopajoči in vsi tisti, ki so to ljubljansko baletno premiero povzdignili na predstavljen dovršen in energetsko izpolnjen nivo izvedbe: asistenta koreografa: Tim Couchman, Rebecca Gladstone in  asistenti predstave: Viktor Isajčev, Sanja Nešković Peršin, Stefan Capraroiu, Claudia Sovre.
Najzahtevnejšo vlogo pa sta vsekakor imela glavna solista Rita Pollacchi in Peter Đorčevski, bila sta dobesedno sijajna, nič manj pa plesno dovršeni tudi ostali solisti vidnih vlog: Alexandru Barbu/ Hilarion, Sanja Nešković Peršin/Bathilde, Ana Klašnja/nevesta, Lucas Jerkander/ ženin, Tjaša Kmetec Mirtha, in ne nazadnje tudi priča, družici, prijateljice, prijatelji, Bathildino spremstvo in vseh dvanajst vil, skratka celotni ansambel. Vlogi Giselle in Albrechta bosta v alternaciji zaplesala še dva para ljubljanskih solistov: Ana Klašnja/Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec/ Lucas Jerkander.
Dirigent  Marko Gašperšič je z orkestrom SNG Opere in baleta Ljubljana poskrbel za sinergijo glasbe in baletnega dogajanja na odru, koncertriranje v živo je vsekakor pomembno in stimulativno vodilo vsake baletne predstave.
In na premieri so vsi dali vse od sebe. Plesalci so se nasmejanih obrazov, polni vedrine lahkotno gibali ob izvajanju zahtevnih plesnih korakov in  kombinacij, in s svojim plesnim žarom izpolnili avditorij …  in gledalci so stoje v skoraj ne zaključenem aplavzu, z glasnimi vzklik nagradili predstavo in nastopajoče. Balet Giselle Davida Dawsona je vsekakor vredno videti.

 

View Gallery 8 Photos