Ljubljana kot najlepše plesno mesto na svetu

Za prijeten uvod v plesno jesen in umetniško sezono je poskrbela Mreža sodobnega ples, ko je 19. septembra prebivalcem Ljubljane namenila prijetne plesne utrinke na prostem, na  Kongresnem trgu. No, vmešalo se je vreme in je dež botroval premiku plesnega dogodka na naslednji dan, na četrtek, 20. septembra.

Najprej je bilo na sporedu plesno ogrevanje pod vodstvom Gorana Bogdanovskega, tudi sicer iniciatorja plesne postprodukcije Festivala Gibanica, ki je potekala po plesnih središčih Slovenije v organizaciji Društva za sodobni ples in Fičo baleta. Zvečer je bila na programu še plesna zabava z DJ Borkom, DJ Bakomt in VJ Rasto on the mouse, predvajali so se tudi utrinki video projekcij sodobnih plesnih predstav.

Glasba je zadonela že veliko prej iz kletke, tokrat ovite v belo obleko; arhaično palično konstrukcijo smo imenovali še golobnjak in je stala na drugi strani Kongresnega trga tik ob Slovenski cesti, kjer so se veselo zbirali ljubljanski golobi. Na tisto mesto jo je postavil (obnovil) takratni ljubljanski župan Jože Strgar, ko je Slovenija postala samostojna država, v spomin na svoje mlajše dni in predvojni (mišljena je druga svetovna vojna) zgodovinski čas, ko je železna konstrukcija ponujala takratnim meščanom Ljubljane prijetne glasbene utrinke ob nekoč glavni Dunajski cesti, ki so jo tiste pretekle dni bolj ali manj zasedali sprehajalci in glasbe ni motil redek promet. V našem novem mileniumu pa so prav redke glasbene koncerte (ki so se in če so se zgodili še ob začetku postavitve omenjene železne konstrukcije) močno preglasili toni motornega kolesja, tako da so v njej uživali le še sivi golobi in golobice, ki so se seveda na krožni leseni klopci tudi golobčkali. Končno pa je (nebodigatreba) konstrukcija dobila nov bolj miren prostor stran od sedanje Slovenske (v omenjenih predvojnih časih Dunajske) ceste in tako občasno ponovno služila svojemu namenu, pa čeprav ob donečih zvokih in po izbiri DJ-jev novodobnega časa.

Postprodukcija Festivala Gibanice in Mreže sodobnega plesa se je začela in končala v Ljubljani. Zaključek skupaj z Razstavo: Stanislav Hiti in Vuka Kumar Hiti, baletnih sodobnikov iz Kopra, ki so ustvarili generacije plesalcev, med njimi so nekateri še aktivni pedagogi (Lidija Pogačar, Ljiljana Ujčič Šantič) in plesalci (Tanja Skok) je stekel 18. septembra v prostorih Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana, kjer sta bili uprizorjeni dve plesni predstavi: The very delicious piece/Zelo okusen zalogaj Cristine Planas Leitäo in Jasmine Križaj ter Zven telesne tišine po konceptu Kaje Lorenci, avtorstvo in izvedba Kaja Lorenci in Ivan Mijačević.

Vsem trem slovenskim plesalcem je skupni imenovalec Plesna izba Maribor, kjer so odraščali in se kalili v mlade plesalce. Kaja Lorenci in Ivan Mijačević sta pozneje še diplomirala na SEAD plesni akademiji, Kaja leta 2006 in Ivan 2008. Ivan deluje kot plesalec, koreograf in pedagog in se preizkuša na glasbenem področju tudi kot skladatelj, kajti glasba sodi v delokrog njegovih akademskih študij, sicer pa je zadnje čase največkrat plesno aktiven v Tel Avivu, v Izraelu.

Kaja je že razpoznavno ime naše plesne sodobnosti, ki vodi plesne delavnice in umetnost giba na SVŠGL Umetniški gimnaziji, sodobni ples. V plesnih vodah smo jo poprej sledili kot  Kajo Valenti, ki se v novejšem času tudi s soprogom Jernejem Lorencijem udejstvuje na sceni uprizoritvenih umetnosti. Jasmina, plesalka in koreografinja, je leta 2006 diplomirala na SNDO v Amsterdamu, njena soplesalka Cristina Planas Leitäo, Portugalka iz Porta, pa je istega leta končala plesno akademijo v Arnhemu na Nizozemskem. Jasmina in še posebej plesalka, koreografinja in pedagoginja Cristina sta vidno aktivni na mednarodni sodobni plesni sceni.

Oba plesna dogodka bi opredelila kot študijski plesni premislek, intelektualno poglabljanje v plesno materijo in raziskovanje procesne  nadgradnje, ko se skuša determinirati plesno formo v odnosu do soplesalca in do gledalca, tudi do samega sebe kot izvajalca; ko se plesalec nenehno sprašuje, kaj je njegov namen, kje je njegovo mesto in kdaj nastopi notranji poriv, ki rezultira v gibalni proces. 

Uprizoritev Zelo okusen zalogaj je možno razumeti kot glasbeno esenco, ki spodbudi plesno intenziteto in sproži koreografsko aktivnost. Avtorici sta oblikovali luč in prispevali glasbeni spekter prijetnih melodij, melodij spominov, ko se ob zvokih Love me tender tali Cristinino srce in stečejo solze čustvovanja, gledalci pa se prebudijo iz stanja otopelega sledenja, begajočih misli in čakanja na kak prostorski premik. In tako nekje na polovici steče njuna plesna sprostitev in živahna transformacija začetne statike. Začetne gibalne utripe oziroma tresljaje na mestu je mogoče razumeti kot neke vrste osebnostne kondicijske skušnjave. Tresenje se neopazno začne v poltemi ob prihodu gledalcev in v daljšem časovnem razmiku teče v konstanti intenzitete, ko le osvetljava počasi pridobiva na moči. Akterki zdržita težo pogledov in jih tudi vedno znova skoncentrirano pritegneta ob spremljavi popularne glasbe. Njuno telesno tresenje spominja na starodavno metodo sproščanja pred samim sončnim svitom (po možnosti na gozdnih planjavah), ko se ob izlivih tihega nasmeha notranje poglablja in se obrača proti vzhodu.
Na  sceni se  končno  zgodi tudi plesni premik, temu sledijo še drugi dramaturško opredeljeni (dramaturško svetovanje Robert Steijn in Igor Dobričić) premiki, plesalki pa se izkažeta v zastavljeni estradni sceni, ki zdrami in animira avditorij. Ta zelo okusen zalogaj, ki se sladkobno prilega in drami srce, je lahko vsaka melodija, in ker je teh dandanes brezmejno veliko, prav vsaka lahko in prav zlahka najde svoj srčni utrip.  Kljub časovni razpotegnjenosti in zastavljenem skopem gibalnem spektru dobre izvedbe se uprizoritev The Very Delicious Piece na koncu izkaže kot premišljeno, vendar lahkotno prepletanje glasbe, čustvenega popevanja in gibalnih oblik dveh različnih temperamentov – osebkov, ki skušata vplivati na občutna območja umirjenega avditorija.

Kaja Lorenci in Ivan Mijačević sta se odločila za skupen projekt, ki bi po Kajini ideji temeljil na idejnem izviru in procesu nastajanja plesne uprizoritve – kako med seboj plesalca komunicirata, kako sploh začenjata in kaj se ob nekem začetku zgodi. Ivan je dejal, da sta začenjala in začenjala, se vračala in se na koncu koncev odločila, da vse nastopajoče vmesne faze in nastale oblike tudi predstavita. Tako je nastala predstava, ki nima končne oblike, je ples začetkov in nepopolne zaključne forme, skratka plesna študija brez datiranega podpisa. Zven telesne tišine je intimni prostor dveh akterjev, dveh, ki iščeta, se prilagajata, se skušata zbližati, dveh oseb, ki bentita, se znata spodbujati in tolažiti, tudi dveh pogledov, ki se nenehno sprašujeta. Plesni ustvarjalci dodobra poznajo vse te v predstavi nakazane faze in procesne oblike nekega ustvarjanja ter novega nastajanja. In ker je uprizoritev Zven telesne tišine močno odvisna od medsebojnega čutenja in razpoloženja obeh nastopajočih, je lahko prav duhovito žlahtna ali nekoliko bolj hladno delujoča, in tokrat je zamegljeno obstala nekje vmes. Za dobro odrsko obliko so poskrbeli tudi: Kaja Lorenci in Ivan Mijačević/zvočna podoba, Tomaž Tomljanović/kostumografija, in Jernej Lorenci/ oblikovanje svetlobe.

View Gallery 10 Photos