Pomladni vetrič je na oder Linhartove dvorane zavel baletno svežino danskega koreografa Augusta Bournonvilla (1805-1879) Silfida (La Sylphide). Za izbiro te ljubke klasične baletne predstave je zaslužen novi umetniški vodja baleta Ljubljana Irek Mukhamedov, za dobro izvedbo pa vsekakor balet Ljubljana, ansambel SNG Opere in baleta našega glavnega mesta skupaj z gosti Danskega kraljevega baleta, ki so pripomogli k realizaciji te danske ikone, baleta Silfida.
Vsebina baleta zajema čas zgodnje romantike, zgodba na odru steče v dveh dejanjih, v prostorni sobi kmečke hiše in na zelenih gričih škotskega podeželja. Silfida je eterično pravljično bitje, je zračna vila z drobnimi krilci, subtilni privid v ženski podobi sanjske lepote. In prav taka Silfida se je v sanjah prikazovala mlademu Jamesu in se končno tudi razkrila ravno na njegov zaročni dan z ljubeznivo sestrično Elfy. Pravljičnih zapletov brez temačnih sil in urokov nikakor ne more biti, tako Jamesovo nespoštovanje do stare vedeževalke Magde pripelje tudi do nepričakovanih sprememb, na koncu zgodbe se Jamesova Effi poroči z drugim snubcem, ljubezen med Silfido in mladeničem Jamesom pa se tragično konča. Pravljična vsebina, pa vendar še dandanes aktualna tema, ko eden od partnerjev tik pred poroko odpove ali se vrže v rešilni "silfidni" objem in se tik pred zdajci reši negotovosti zakonskega jarma.
Ljubljansko Silfido je na oder postavil danski koreograf, predstojnik viteškega reda Danebrog, Frank Andersen, režiser in producent Bournonvillovih baletov. Več let je bil umetniški vodja Danskega kraljevega baleta, leta 1976 pa je s solisti tega baleta ustanovil Bournonvillovo skupino, s katero so obiskali svetovne odre in ime danske baletne ikone ponesli v svet. Pri postavitvi Silfide sta neposredno z ljubljanskimi baletniki sodelovali tudi pedagoginja in baletna mojstrica Bournonvillove plesne tehnike Eva Kloborg kakor tudi strokovnjakinja za njegov koreografski opus Dinna Bjorn.
Kaj je tako specifičnega pri danskemu baletu Silfida, da je pri postavitvi morala sodelovati danska umetniška ekipa? Specifičen je baletni izraz koreografa Bournonvilla, ki ga Danci častijo in skrbno bdijo nad to svojo zgodovinsko dediščino. Ko govorimo o Bournonvillovem baletnem stilu, se moramo zavedati časa zgodnje romantike, ki je sledila ob koncu Napoleonovih vojn in času francoske revolucije ob vzponu meščanske družbe ter začetkom industrializacije 19. stoletja. To je tudi čas, ko odrska luč dobi nov pomen, ko oljenke nadomestijo plinske luči in tako oder zaživi v novih svetlobnih iluzijah. Baletni koraki so polni drobnih folklornih elementov, drže so očarljive ravno zavoljo obratov torza in ramenskega obroča (obratov in nagibov od pasu navzgor – epaulmentsa). Pozicije in drže rok so bolj naravne in geste zgovorne, koraki pa drobni, hitri, natančni in komponirani na glasbo, ni visokih skokov ali drugih akrobatskih elementov, ki krasijo poznejši čas baletne romantike. To je tudi čas, ko se balerine postavijo na baletne konice in prevzamejo vodstvo v baletnih predstavah, medtem ko jim moški le še sledijo in jih podpirajo.
V svoji Silfidi Bournonovill snuje korake na baletnih konicah le pri vlogah zračnih silfid, medtem ko se meščanski svet giblje v folklornih značilnostih škotske dežele in je pisano odet v škotsko nošo, karirasti kilt, ki prav elegantno krasi moške postave. Posebnost njegovega koreografskega opusa je tudi zgovorni jezik giba ali neverbalne komunikacije, svojevrstna pantomima, ki spominja na jezik nemih, ko se s premiki rok, pogledi in mimiko obraza izpovedujejo že bolj komplicirana stanja in pojasnila.
Glavno žensko vlogo Silfide je zaplesala solistka ljubljanskega baleta Tjaša Kmetec. V svoji predstavitvi Silfide je delovala zračno lahkotno in mladostno očarljivo. Njen nastop je predstavil izliv miline in bil tudi dovolj suveren, pa čeprav na nedeljski predstavi z rahlo ravnotežno hibo pri zahtevnem obratu. V vlogi Jamesa se je predstavil Lukas Zuschlag, tokrat v natančnih pozicijah, izostrenih korakih in v dobri dramski interpretaciji. Vlogo Gurna, drugega snubca, je tudi dovolj dobro odplesal Lucas Jerkander, nekoliko več naravne drže pa bi bilo vseeno dobrodošlo. Sestrično Effy je sugestivno odplesala in odigrala Urša Vidmar s temperamentom, ki je poživljajoče deloval na skupino in dominiral v duetih. Ko govorim o dramski interpretaciji, pa je vsekakor imel vodilno vlogo in jo tudi odlično odigral Tomaž Horvat kot vedeževalka Magda.
Prvi slovenski balet je postavljen v Ljubljani leta 1918 in tudi mi smo, čeprav v svoji skromnejši baletni zgodovini, bili deležni mednarodno priznanih imen. Slovenski plesalec in koreograf Pino Mlakar je skupaj s svojo Pio Mlakar predstavljal mednarodno veličino slovenske baletne umetnosti. Pia in Pino Mlakar sta doživela izreden uspeh na odrih Evrope, v Ljubljani po drugi svetovni vojni postavila prvo državno baletno šolo in tudi vodila ljubljanski balet. Baletni opus Mlakarjevih šteje 50 baletov in 12 celovečernih del, vprašajmo se le, koliko smo jih obnovili v Sloveniji ali koliko jih je uvrščenih na program ljubljanskega oziroma mariborskega baleta?
Tudi mednarodno priznani koreograf Milko Šparemblek je naše domovine sin, ki se je v mladih letih skupaj s starši odselil v sosednjo Hrvaško in imel srečo, da znajo Hrvati tako kot Danci častiti svoje umetniške velikane; prav tako znajo ceniti umetniški opus Mlakarjevih, kajti Vrag na vasi, balet Pie in Pina Mlakarja, je že praktično 50 let na baletnem programu te naše sosede.
