Letošnja Gibanica v znamenju wc-papirja, golote in medvedov

Festival Gibanica, izbor plesne produkcije zadnjih dveh let, je potekal od 24. do 27. februarja na različnih odrih ljubljanskega mestnega središča. Začel se je v hiši sodobnega plesa v Plesnem teatru Ljubljana/PTL s predstavo Baga-Basta/Milan Tomášik, Alexander Gottfarb, slavnostna otvoritev je stekla ob kalejdoskopu 10-minutnih koreografij v Španskih borcih, predstava 10MIN/EnKnapGroup, in se zaključila v Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer so razglasili tudi zmagovalca občinstva. Letošnja novost Gibanice je podelitev le ene nagrade, in sicer nagrade občinstva, ne pa tudi nagrade po izbiri strokovne komisije, ki jo je organizator glede na predhodna leta in subjektivno obarvane rezultate očitno ukinil. In tako kot se je to zgodilo že na štirih predhodnicah, je tudi na 5. Gibanici znova zmagal ples, saj so gledalci predstavi DUET 012 dodelili 4,6 od možnih 5 točk. Torej zmagovalka 5. Gibanice je predstava v domeni stroke plesne umetnosti, predstava našega uveljavljenega plesnega para in koreografskega tandema Rosane Hribar in Gregorja Luštka v produkciji PTL.

Poleg programa, ki je potekal na odrih in križiščih ulic, sta bili na ogled še dve likovni razstavi na temo giba: Kot da nihče ne gleda, razstava fotografij Nade Žgank in Mihe Frasa v Kinu Šiška, in Plesoči grafiti Andreja Intiharja na pročelju ZRC SAZU na Novem trgu.
Organizacijo letošnjega festivala je prevzelo Društvo za sodobni ples v sestavi Goran Bogdanovski, Rok Vevar, Tamara Bračič Vidmar in Alma R. Selimović, ki je postavilo umetniški odbor festivala. Novi umetniški odbor (za organizacijo Gibanice je bil izvoljen pred dvema letoma) je spodbudno organiziral tudi več posvetov na temo scene sodobnega plesa in eksistence plesalcev. V prostorih Etnografskega muzeja in v Atriju ZRC SAZU je potekalo dvodnevno druženje na temo Kdo je kdo, kamor so bili vabljeni umetniki, producenti in mednarodni gosti. Na Ministrstvu za kulturo pa so 25. februarja načeli kočljivo temo, ki je povezana s temeljnimi pogoji plesalčevega delovanja: Institucionalizacija sodobnega plesa. Umetniški odbor Gibanice je s sodelavci zasnoval nov projekt : Mreža sodobnega plesa. Projekt je podprlo Ministrstvo za javno upravo s sredstvi Evropskega socialnega sklada, tako pridobljena sredstva bodo namenjena povečanju postprodukcije oziroma naj bi se rezervirala za gostovanja tudi izven glavnega mesta kakor tudi za izobraževanje in sodelovanje z različnimi panogami.

Za programski del 5. Gibanice pa je poskrbela tričlanska komisija v sestavi: Andreja Podržavnik, Virve Sutinen iz Estonije in Blaž Lukan.
Izbor festivalskega programa Gibanice poteka po razpisu in ogledu prijavljenih predstav (zgoščenk). Letos je bilo kar 54 prijav, izbranih je bilo 15 predstav, končno pa je bil možen ogled 13 predstav, ko je svoje sodelovanje na (žal) odpovedal Jurij Konjar s svojo predstavo Goldbergove variacije (zato ni bila del programskega lista). Zaradi bolezni je bila odpovedana tudi predstava Utopija1. Štejem pa, da si je bilo možno ogledati le 12 predstav, kajti za predstavo ne štejem gibalne instalacije Zelena luč avtorice Mateje Bučar, ki se je odvijala na križišču ulic, bila pa je vsekakor enkraten festivalski in osvežilen mestni dogodek na prehodu za pešce ob utripanju zelene luči in med avtomobilskimi reflektorji; ko je šest plesalcev v rdečih zimskih vetrovkah bogatilo sivino večernega vzdušja in v poševnicah premikov ter skokov zarezalo v prostor med pokončnimi stavbami.

Nekaj izbranih predstav sem že omenila, ostale pa si sledijo: ( P)Rrazno? mladih avtorjev Evina Hadžiavljevića, Maje Kalafatić, Špele Tovornik, Jasne Zavodnik, Jerneja Čampelja, (mentorsko vodstvo Jana Menger, Sebastjan Horvat); MED NAMA/Leja Jurišič, Teja Reba; TAM DALEČ STRAN uvod v ego–logijo/Betontanc Ltd (Katarina Stegner, Primož Bezjak, Branko Jordan); ZAMRZNJENE PODOBE/ Wanda&Nova deViator/ Maja Delak, Igor Prinčič; SPOMENIK G/Janez Janša, Dušan Jovanović; Glej me, kako ljubim; bo dovolj?/Domen Šega, Maya Levy; BLISS/ koncept Mala Kline/ avtorji: Massimiliano, Cuccaro, Leja Jurišič, Vania Rovisco, Petra Veber, Mike Winter; SAD SAM/Matija Ferlin; ČISTI PERFORMANS/Jaka Lah (zamisel in izvajalec), Bojan Jablanovec (zamisel, besedilo in režija).
Ob pogledu na izbor se sprašujem, kam so se skrile plesne predstave in slovenska koreografska smetana (v mislih imam tiste, ki niso bili prisotni na Gibanici). Kje so predstave: SRH/ Matjaž Farič, To whom it may concern/Rosana Hribar, Gregor Luštek; Rojena izven svoje vasi/ Maša Kagao Knez, Rosana Hribar … in verjetno še kakšni naslovi vredni nastopa na festivalu sodobnega plesa.

Po napovedih članov umetniškega odbora in komentarjev selektorjev sem razumela, da so imeli prednost mladi ustvarjalci, sledilo je še  nenavadno mnenje, da plesalci nočejo plesati, in še bolj čudno mišljenje, da naj bi se festival v prihodnje delil na mlade, malo manj mlade in starejše ustvarjalce … (Nisem še slišala, da umetnike in umetnost razvrščamo po EMŠO …, še dobro, da ne po davčni številki ali krvnih skupinah …).
Gotovo si vsak človek sčasoma in z leti želi sprememb ter novih spodbud. Dejstvo pa je, da so slovenski plesalci prepuščeni lastni iniciativi in če hočejo preživeti, potem morajo s čim manj stroški in čim hitreje zadovoljiti resor Vizualno scenskih umetnosti, v katerega jih uvrščajo že več kot desetletje kulturne eminence. Gotovo, da plesni potencial z leti slabi, in je tudi mogoče, da ustvarjalnost raste. Vprašanje pa je, koliko časa plesalec zdrži finančna bremena in kako iz zavetja staršev, ki ga še preživljajo, lahko zaživi samostojno življenje ter krepi svoj ustvarjalni potencial. 
Za produkcijo mladih ustvarjalcev imamo kar nekaj festivalskih oblik; če začnem od najmlajših, je to festival PIKA, sledi ŽIVA, TRANSGENERACIJE (platforma ustvarjalne raznolikosti), potem so tu še Platforma, NAGIB, UKREP … in imamo že najavo pomladnega  festivala Plesna Vesna.

Tokrat sta se na sceni Gibanice pojavili dve stvaritvi mlajših ustvarjalcev: (P)Rrazno?, Glej me, kako ljubim; bo dovolj? Medtem ko se (P)Rrazno? ob enostavni vadbeni plesni strukturi v različicah odrskih in glasbenih žanrov razvije v poglobljeno odrsko misel o sceni in plesu, se slovensko–izraelski duet v 20-minutni uprizoritvi poglablja v odnos mladostne privlačnosti in obsesije merjenja partnerskih moči. Glej me, kako ljubim; bo dovolj? je predstava dramatične gradacije od otroške igrivosti do erotičnih strasti. 
Dovolila si bom 15 izbranih uprizoritev 5. Gibanice razvrstiti na tri področja, ki karakteristično zaznamujejo letošnji izbor. Predstave sodobnega plesa: DUET 012;  10 MIN; MED NAMA , BAGA-BASTA, (P)Rrazno?, Glej me, kako ljubim, bo dovolj? Novodobne scenske, a vendar gibalno plesne oblike: BLISS, ZAMERZNJENE PODOBE; ZELENA LUČ; UTOPIJA 1. Didaktika: SAD SAM, TAM DALEČ STRAN uvod v ego-logijo. Za obe predstavi se hkrati sprašujem, kako sta sploh zašli na 5. Gibanico. Edini možen odgovor bi bil: nesporazum s stroko …, ne morem verjeti, da nepoznavanje!

Dejstvo pa je, da imamo malo izobraževalnih programov, ki bi otroke pritegnili v odrsko sceno, mogoče je ena redkih predstava Iztoka Kovača: POZOR HUD PLES ! (ki očitno ni bila predmet izbora). SAD SAM je performans, v katerem Matija Ferlin v začetnem monologu poimensko kliče (več kot 10 min) svoje male plastične figurice živalic, ki ga obkrožajo, in mala ovčka Serafina ima to čast, da praznuje rojstni dan. Samota je težko breme, kar v določenem delu predstavitve avtor tudi nekoliko bolj poglobljeno izpoveduje. Predstavo bi z veseljem vključila v izobraževalni program vrtcev; prav predstavljam si, koliko zabave bi imeli otroci ob sodelovanju v tovrstni animaciji, tudi v izbiranju imen živalic, le koliko njihovih domislic bi lahko poživilo obstoječo uprizoritev; seveda potem bi moralo biti tistih nekaj nametanih skokov prilagojenih otroški igrivosti in medla bolečina samote bi morala izpuhteti.

Uprizoritev avtorjev Betontanc Ltd TAM DALEČ STRAN uvod v ego-logijo pa predlagam za osnovnošolski program pouka o ekologiji – naravi kot scensko obliko enciklopedičnega izobraževanja o številu človeštva, o kartonski in plastični navlaki (na sceni tolikokrat že videni in v šolah tudi likovno ter pisno dodobra obdelani), o ekološki katastrofi belih severnih medvedov; trije v medvedji preobleki prav simpatično nastopajo na sceni do svojega konca. Predstava je gotovo na nivoju (saj nastopajo dobri akterji in znana imena gledaliških odrov) in je za otroke dovolj privlačna, tudi zabavna, dejansko zelo primerna za poznejšo poglobljeno predmetno razlago. To pa, da trije akterji trikrat zaokrožijo z boki in stegnjeno nogo dvignejo malce nad 45°, medtem ko zlagajo kartonsko sceno, pa ne more biti vstopnica za plesni festival, pa čeprav sodobno plesno platformo (je celo žaljivo).

 
Imenujem še dve predstavi, ki tudi ravno ne sodita v programski del plesnega festivala (prej v sodobno gledališko selekcijo), imata pa vsekakor umetniško težo in odrski potencial tako za možno dramsko nadgradnjo kot zgodovinsko poglabljanje slovenske plesne sodobnosti.
Ena teh je zgodovinski projekt SPOMENIK G – rekonstrukcija predstave iz 70-ih in obnova v letu 2010. Gledališka predstava SPOMENIK G , režiserja Dušana Jovanovića, je bila ena prvih odrsko gibalnih uprizoritev pri nas. O mladi igralki Jožici Avbelj, o njeni igri in gibalni izraznosti se je takrat govorilo v superlativih (in še danes); njena takratna mentorica, koreografinja Lojzka Žerdin (v tistih časih tudi profesorica predmeta umetniški ples na AGRFT) je bila nad svojo plesno Jožico Avbelj več kot  zadovoljna. V novi predelavi Spomenika G nastopajo: Tea Reba, Jožica Avbelj, Lado Jakša, Boštjan Narat.

Gibanica se je končala z enkratnim likovnim dogodkom, odrsko likovno instalacijo ČISTI PERFORMANS režiserja Bojana Jablanovca, ki se v svojem tekstu poglablja v problematičnost umetniških nivojev, dramatiko gledališča in psiho gledalca. Instalacija ČISTI PERFORMANS je v toliki meri odrsko izčiščena in estetsko čista, da gledalec sledi neslišnemu zlaganju koščkov belega wc-papirja in popolni goloti lepo izklesanega moškega telesa (od boga danega), ki koščke nemo in čepe zlaga v krogih od zunanjega roba do samega središča (pet rol papirja). Izvajalec, igralec Jaka Lah ni imel lahke naloge, vendar je do konca prepričal in zdržal. Tekst projekcije se izpisuje v angleščini, ki je  bila tokrat resnično tudi zaželena, ko si ob sprotnem prevajanju lahko premostil (izničil) čas uprizoritve, in je sestavni del dramskega  koncepta.

Angleščina je tudi sicer postala stalnica slovenske plesne scene, normalno da naučene in vprašljive dikcije. Imeli pa smo možnost na naših odrih slediti tujim gostovanjem in uživati v pristnosti ter melodiki različnih jezikov; gosti so pač prihajali iz velikih centrov, očitno z drugačno širino mednacionalne, jezikovne in umetniške naravnanosti.
Kaj smo največkrat uzrli na sceni 5. Gibanice: role wc-papirja, 4 kostumske pojave belih medvedov, kar nekaj moške golote, ki je celo številčno prevladala žensko, polivanje z vodo, imena petih režiserjev vključenih v neposredno selekcijo plesne sodobnosti.
Idejne lastovke Gibanice: Zelena luč, (P)Razno?, Med nama, prispevek hrvaškega režiserja in dramaturga Ivice Buljana/10 MIN, ki je znal v plesno sceno umestiti folklorne značilnosti kraja, in tako kakor odpira odrski prostor dobrim igralcem, je plesni skupini EnKnapGroup dal možnost predstavitve v novi preobleki, v vlogi gibalno-pevskega kvinteta, kjer je Ana Štefanec izstopala v svojem plesu "lahkih nog naokrog", in Tomás Tuza v sinkopirani gibalni kreaciji.

Umetniški presežki izbranega plesnega programa: v prvi vrsti in vsekakor predstava DUET 012; 10-minutna koreografska poetika  novodobnega partnerstva in seksualnega hlada Edwarda Cluga v odlični izvedbi Ane Štefanec in Luka Dunna/10 MIN; koreografski prispevek Iztoka Kovača v izvedbi EnKnapGroup /10 MIN; lirični koreografski utrinek lezbičnega dueta: Mala Kline in Vania Rovisco/ BLISS;  lik transvestita v izvedbi  igralca in gibalca Primoža Bezjaka/ BLISS. 

View Gallery 12 Photos