V Mariboru se je pod vodstvom Minke Veselič Kološa od 20. do vključno 22. junija odvijala Odprta plesna scena, festival sodobne plesne umetnosti.
Mesec junij je mesec, ko se predstavlja, zaključuje in veselo pripravlja na težko pričakovane počitnice. Minka Veselič Kološa, strokovna sodelavka za ples JSKD Območne izpostave Maribor, že 32 let predstavlja svojem mestu Maribor kulturne dogodke s področja plesne umetnosti; ko izbira in vabi uprizoritve širom Slovenije, da se predstavijo še Mariboru, najboljši termin pa vsekakor konec junija, tik pred začetkom Festivala Lent. In je junijsko tridnevno plesno dogajanje v okviru omenjenega festivala (20., 21., 22.) tudi umetniški uvod v veselo poletno dogajanje. Rezultati teh let, kot tudi učni programi, seminarji in plesne šole, ki jih je Minka Veselič Kološa urejala, prirejale in nadgrajevala, tudi ustanovila Plesno izbo Maribor (PIM), so privedli do novih vzpodbudnih plesnih generacij, ki že leta uspešno delujejo v Mariboru, v Sloveniji in izven naših meja; med njimi pa tudi uspešni profesionalni umetniki in pedagogi na področju umetnosti sodobnega plesa. “Odprta plesna scena,” kot zapišejo, “je festival sodobne plesne umetnosti, kjer se iščejo presečišča med mlajšimi in že uveljavljenimi ustvarjalci, med njihovimi idejno in izrazno raznolikimi predstavami …” Njihov letošnji moto pa besede Marthe Graham: “Ples je skriti jezik duše.” Tokrat se je Minka Veselič Kološa odločila, da se Mariboru predstavi domača generacija plesalcev in ustvarjalcev, ki se izobražujejo, delujejo, tudi že vzpenjajo po lestvici plesnih uspehov tu med njimi in v njihovem mestu, v produkciji in realizaciji Festivala Lent, Narodnega doma Maribor, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Lutkovnega gledališča Maribor; izvršna produkcija JSKD, Minka Veselič Kološa.
Prvega festivalskega dne (20.) so kot prvi osvajali Veliki oder Lutkovnega gledališča Maribor mladi plesni ustvarjalci s svojimi nagrajenimi avtorskimi plesi na državnem tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1 2023, letošnja tema razpisa pa: Nekaj lepega. Prva je stopila na oder najmlajša med njimi, Pia Zabukovšek, s svojim avtorskim solo plesom: Ledena Snežinka (mentor: Vanja Kolanovič). Bela svetloba je presvetlila belo snežinko Pio, ki počiva na ledeni površini, vse dokler se veter ne zgane in jo zaveje po beli pokrajini, kjer je živo in radovedno raziskovala, tudi igraje spreminjala svoje kristalne oblike; na odru pa zaiskrila svežino poletnih dni.
Naslednja je bila Dora Domjanić, ki je v svojem plesnem solu Nekaj je v zraku (Dalanda Diallo & Vanja Kolanovič) razmišljala o lepoti, ki jo obdaja in osrečuje. Ob zvokih violine je začutila, da je nekaj v zraku, in to nekaj skušala uloviti, zaobjeti v svojem razigranem plesu, v dobro zasnovani kompoziciji občutkov, želja, sreče in mladostnega navdiha, vse dokler srečna ne omaga, se umiri in uživa.
Dance Itself je naslov solo plesa mladega ustvarjalca Matije Bračka, ki se znajde v sredini, ki ga ne sprejema, ne razume, kar ga mori. In ko v nekem trenutku bolečine ob zvokih godala zavibrira njegova roka, se izkaže, da to ni le rahel vzgib, saj ga ta popelje po poti plesa. In ko ima svoj ples in še nov navdih, se za zbadljivke več ne zmeni.
Nato je sledil Tango, avtorski duet, ki sta ga poustvarili in zaplesali Varja Golec Horvat in Maruša Jovanović (Petja Golec Horvat). Njun tango ni ravno tisti tango s plesišč, ampak je tango (latinski prevod) – dotika, ko na glasbeno kompozicijo za duet godal avtorici snujeta svoj prisrčen plesni duet sožitja in prijateljevanja.
Maja Voglar Rodošek (April Veselko) je v svojem avtorskem solo plesu Drugačna muza predstavila lastno videnje in iskanje lepote, tudi navdih novih oblik. Ko razmišljanje vzvalovi roko, se zvrstijo kratke, gibke in plesne kombinacije, tudi zanimivi suspenzi. In ples okupira misli ter zavibrira telo, tudi sproži sprostitev, kar ne pomeni zaključka, bolj verjetno nov navdih. Just Now je naslov avtorskega solo plesa Petje Golec Horvat (Toni Soprano Meneglejte). Bil je to njen plesni trenutek mladostne energije, ko se je na odru prepustila plesu (kot otrok v svoji sobi) ritma in glasbe, tudi sebi v zabavo, brez misli in težav dneva. Ni stopila na oder, ampak se na oder napotila s svojega sedeža iz dvorane, si sezula teniske in zaplesala, tudi se akrobatsko premetavala, tako kot je začutila in si želela, nato odšla na svoj sedež, tako kot je prišla. To je bil njen naj-trenutek sreče stran od nekoč in kaj bo …
Zvrstili sta se dve miniaturi zadnje starostne skupine, kjer ustvarjajo študenti in profesionalni ustvarjalci, predstavili pa: Rea Vogrin in April Veselko. Rea Vogrin se je poglabljala v večni energetski krogotok, v vseobsegajoče kroženje v svoji avtorski solo miniaturi Enso/Krog (Gašper Kunšek). Na sceni stoji krožni podstavek, stol, na katerega se Rea hipoma povzpne in začne svojo pot kroženja, se zanosno prepušča energiji vrtenja in se znajde na tleh. Nato skuša izoblikovati svoj izvirni krogotok, ki sledi krožnicam njenih čutnih rok, tudi gibkim oblikam, ki jih zavrti po prostoru ter razliva po talni površini; ko svoj plesni enso vrti vse do konca, do možnega novega začetka.
April Veselko se v svoji avtorski miniaturi Padati v posveča gibalni raziskavi padanja, stanju zamaknjenosti, tudi dviganju, kar pomeni skokoviti drznosti letenja, torej potencialni energiji padca v svoji gibki plesni soluciji izvedbe. Njena gibalna pretočnost se subtilno poglablja v stanja zaupanja in samokontrole, ko jasno in izvirno členi ter oblikuje večnamenski pomen padanja: v ali na nekaj.
Po odmoru in v drugem delu programa je bila v produkciji PIM uprizorjena plesna predstava Prevodi (premiera april 2023) v koreografiji Dalande Diallo in ob soustvarjanju ter plesu plesalcev Š.I.K. Junior v sestavi: Urška Kramberger, Pika Majcen, Jera Musil, Neža Lampret, Luka Oblak, Vita Pavšič, Špela Pehant, Eva Peklar, Maja Voglar Rodošek. Nastopajoče članice in člani skupine Š.I.K. Junior so ambiciozen in radoveden plesni kolektiv Plesne izbe Maribor, tudi se intenzivno ter dodatno izobražujejo na področju raznolikih plesnih tehnik, ustvarjanja in koreografiranja ob različnih pedagogih ter koreografih. Predstava sloni na znanem dejstvu, da v medsebojnih komunikacijah nastopa vsesplošno nerazumevanje. Ko nekaj vidiš, slišiš, vendar skozi dimenzije svojih čutnih filtrov lahko tudi napačno posreduješ, nekako tako, kot se dogaja v otroški igri ‘gluhih telefonov’. Govorimo tudi različne jezike, ko tuje besede in besedila prevajamo, tako kot mislimo, da razumemo, jezikovno neznanje pa opredeli znani rek ‘izgubljeno s prevodom.’ Ni veliko drugače niti v času digitalizacije ob vseh prekinitvah, blokadah, šumih, prevodih … Da je nerazumevanje vsesplošni pojav, kaže tudi izbira 100 citatov (google) o tovrstni problematiki napačnih prevodov ali pač lažeh; enega teh (angleškega pisatelja in pesnika Rudyarda Kiplinga) so izpisali v svoji predstavi o prevodih: “Smo otoki, ki si kričimo laži čez morja nerazumevanja.”
Plesni prevodi so nastajali v procesih gibalnega raziskovanja, preden so zaživeli in se gibko prevajali na odru. Začnejo se z vstopom akterke, ki s svojo gibalno korespondenco počasi osvaja odrsko polje, za njo vstopi druga, ji sledi, tudi skuša ujeti njen gibek monolog, nato sledijo ostali, vendar vsak nov vstop ujame le del razgibanih besed, jih posnema, kot jih lahko vidi, in v hitrostih dogajanja tudi ujame. Na odru se vrstijo gibki zamiki ne le v solo oblikah, temveč tudi v duetih, tercetih in skupinah, tudi niso karikirani posnetki, največkrat so gibka nadgradnja preteklega ali je drugačen gibek preplet, zaplet, ki še vedno nosi zaznavo začetne iskre. Plesna scena je sila dinamična, kajti dogajajo se vhodi, odhodi, ko vzgibi tečejo po prostorskih linijah in poteh plesne ploskve, tudi se razpredajo gibka sosledja (stavki) novih vsebin. Nato stečejo še vzporedni vzgibi v parih in skupini, vendar se medsebojno nekako ne ujamejo, ko očitno gre za raznolikost gibanja ali celo dojemanja ritma. Koreografija je živo razvejana, prepolna gibkih domislic, ki se prevajajo, dopolnjujejo, tudi jih plesalci Š.I.K. z občutkom in poglobljeno sooblikujejo, tako da celotna predstava zadiha v mladostni svežini novega plesnega navdiha.
Moj obisk 32. Odprte plesne scene Festivala Lent je sledil naslednjega dne, 21. 8., predstavo Prevodi pa sem si ogledala na predvajanem posnetku OI JSKD. Drugega večera (21.) je po sporedu bila prva na vrsti plesna premiera 32. Odprte plesne scene Festivala Lent: Samota diha namesto mene v koreografiji April Veselko ter izvedbi in soustvarjanju kolektiva Š.I.K. Junior v sestavi: Pika Majcen, Mija Marušič, Jera Musil, Luka Oblak, Vita Pavšič, Eva Peklar, Maja Voglar Rodošek in gostujočih plesalcev PIM- Sodobna 3A in 3B: Urška Kramberger, Neža Lampret, Bina Čič, Ajda Čuš, Deborah Iris Ačko Pušnik ter v produkciji PIM.
Predstava je nastala na pobudo kolektiva Š.I.K., ko so koreografinjo in pedagoginjo April Veselko zaprosili, da z njimi poustvari tisto, kar so najbolj pogrešali v času covid epidemije: druženje, stike, dotike, objeme, bližino prijateljev … Znano je, da je med mladimi v času karanten, izolacij in zaprtosti po domovih zaradi covida-19 nastopilo veliko težav z duševnim zdravjem, in to po vsem svetu; je kar zaznan pereči post kovid-19 sindrom. ´
Predstava Samota diha namesto mene želi najstniški ekipi plesalcev kolektiva Š.I.K. Junior ponuditi prostor, v katerem se lahko vsak posameznik izrazi v varnem okolju, deli svoje stiske in jih skozi kreativen proces morda tudi predela. “Tako predstava združuje vidik medvrstniškega povezovanja, osebnega razvoja in umetniškega ustvarjanja,” so o predstavi zapisali v gledališki knjižici. V plesni predstavi se oblikuje zrel pristop k pereči tematiki o izoliranosti, ko nastopajoči poglobljeno in premišljeno odpirajo ter prelivajo nova medsebojna stanja prijateljevanja. Koreografija ne sloni na dinamiki, temveč gradi odnose, ki subtilno izpostavijo osamelost, težo izolacij in željo po telesni bližini drugega.
Na začetku se sledi plesalki, ki leži sredi osvetljenega kroga, tudi leže upočasnjeno kroži. Počasi, skoraj nevidno v poltemi se okoli nje zaznajo temne silhuete, ki se nemo približujejo, ob tem pa se nenadoma multiplicirajo posamezne svetlobne oaze, tako kot bi se odprl zaslon zoom aplikacije, kjer ima vsak udeleženec svoj vadbeni utrip. V tem trenutku sceno osvetlijo svetlobni krogi, kjer se vsak gibko prepogiba v svojem svetlobnem krogu. Prehodi se smiselno prelivajo, vse dokler ne pride do tesnega objema dveh, nato še preostalih, ki dobesedno zlepljeni v objemu nepremično obsedijo na tleh; je kar pretresljiv trenutek. Medtem ko so se drugi že našli, pa se dva me njimi skušata korakoma približati, kar ni lahko, saj negotovost zavira. Na koncu se vsi združijo v skupnem krogu svetlobe, tudi z novo energijo eden za drugim odhajajo v svoj nov svetlobni okvir, nato pa še po svoji poti.
Po odmoru se plesni večer nadaljuje z že uveljavljenim plesnim kolektivom Ursus Dancers, ki ga vodi Urša Rupnik. Predstavili so plesno predstavo v koreografiji in pod mentorskim vodstvom Urše Rupnik: Pesem o zahajajočem soncu, soustvarjale in zaplesale pa: Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Katja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Sara Stadler, Maja Maša Šömen, Ina Trefalt, Nika Zidar; avtorska glasba: David Kocmur, David Nik Lipovec, produkcija Studio za svobodni ples. Navdih za predstavo izvira iz pesmi nerazvitih ljudstev zbirke Kondor, založba Mladinska knjiga, ko koncept predstave sledi eni pesmi zbirke, tudi je po njej povzet naslov. Koreografija je nastajala ob študiji pesniške poetike izbrane pesmi, tudi iskanju paralel s sedanjikom časa. Ko se v 21. stoletju še vedno častita tako sončni vzhod kot zahod; seveda v drugih življenjskih oblikah ali verovanju, kot je to bilo nekoč med ljudstvi davnine in je opevano v pesmi.
Skupina se na začetku porazdeli po zelenih stolih, zeleno v odsev narave, ko se skupnost udobno usmerja k naravnemu ritualu sončnega zatona, predvsem so roke tiste lovke, ki se stegujejo po svetlobi, tudi plapolajo v skupnem ritmu. Ob sončnem zatonu pa vselej nastopi čas druženja, uživanja in zabave, tako danes kot nekoč, ko na sceni zakroži kader nove gibalne dinamike v (klepetavi) plesni intimi manjših skupin, duetov, vse do vrhunca njih plesnih moči, kar posledično zahteva čas umirjanja. V tihoti nastalega trenutka se nenadoma z vrha odra usujejo snežinke, ki zavejejo ples puhaste beline. Je plesna lirika, ki ji ob pravljični svetlobi severnega sija sledi skupina z novim navdihom gibkih vsebin. V sanjah? V možni novi iluziji življenjske čuječnosti? Kar ob zaključku predstave steče v slikovitem siju plesne estetike in sijoče beline: “Belo puhasto perje/se dviga/pod zahajajočim soncem/ vzdolž neskončnega roba sveta./Bela gora, ki leži daleč na zahodu,/vstaja neizmerno lepa./Njeni belo sijoči slapi svetlobe/tečejo proti zemlji,” kot zapišejo v gledališki knjižici.
Zaključni, tretji večer 32. Odprte scene (23.) je potekal v prepletu filmsko-plesnega umetniškega vzdušja, ko se plesni medij vse bolj avtorsko oplaja skozi filmski objektiv oziroma filmski medij kadrira v pretočnosti koreografij in avtorskih plesnih izvedb. Predstavljenih je bilo pet kratkih avtorskih filmov znanih umetnikov plesne in filmske scene po strokovnem izboru Snježane Premuš: Gaea – Aja Zupanec in Iza Skok (9 min., 25 s); Infusion with myself – Žigan Krajnčan in Borut Bučinel (4 min., 30 s); Posebna izdaja – Andreja Podrzavnik (6 min.); Stalna zbirka zdajšnosti – Kolektiv Federacija in Vid Hajnšek (16 min.); Dotik Tkivo Tkanina – Anja Bornšek, Snježana Premuš, Hana Vodeb (8 min.).
