Koreografinji in plesalki Tjaša Bucik in Patricija Crnkovič sta se odločili ustvariti avtorski duet. Zgodil se je VERT, njuna šestminutna koreografska miniatura, s katero sta bili prijavljeni na koreografsko tekmovanje TUTU 2022, se predstavili na odru SNG Maribor in postali nosilki druge nagrade ter osvojenega tretjega mesta.
Nato je sledila nova odločitev, prijava na razpis zavoda En-Knap za virtualni plesni projekt Oder 360. Znova sta bili uspešni, saj je bil izbran njun plesni projekt Tebi, potekal pa pod okriljem zavoda En-Knap, tudi bil posnet in možen ogled z VR-očali ter posredovan na odru Španskih borcev 9. in 10. junija.
Virtualna plesna predstava Tebi se izkaže za nov uprizoritveni korak nove virtualne realnosti in pogleda skozi VR-očala ali Oder 360. To je bila enkratna rešitev, dobesedno kulturno-tehnološka nuja, izzvana ob globalnih zapletih in restrikcijah virusne epidemije covid-19, ko sta kultura in umetnost onemeli ter so gledališke dvorane ostale zaprte v praznini teme.
Ustvarjalci projekta Oder 360 so: Iztok Kovač (vodja projekta); Andrej Lamut (kamera in montaža); Omar Ismail (tehnični koordinator projekta Oder 360); Studio 100 (snemanje in obdelava zvoka), Katja Gabrijelčič, Goran Pakozdi (izvršna produkcija); tehnična ekipa CK Španski borci (prilagoditev svetlobe); Zavod En-Knap Ljubljana, Zavod En-Knap Trbovlje (produkcija); Adrian film (koprodukcija); in je del partnerske mreže, Platforme: Center za kreativnost.
V virtualni predstavi Tebi se gledalec znajde sredi uprizoritvenega prostora, je neposreden (neviden) opazovalec dogajanja, postavljen v središče koreografskega posnetka. Da se lahko raziskuje in snema koreografsko popotovanje, je najprej treba zarisati meje novega virtualnega pogleda, da bi video posnetek lahko sledil gibki umetniški izvedbi. Tako je poleg sodobne tehnike nadvse pripraven še ročni meter, saj je treba izmeriti dolžine gibkih premikov, tudi začrtati mejno črto snemalnega dosega kamere 360 stopinj.
Avtorici, koreografinji in izvajalki Tjaša Bucik ter Patricija Crnkovič sta naslov predstave povzeli po pesmi Tebi pesnice in pisateljice Maje Gal Štromar (pesniška zbirka: Boginja z zamudo). V predstavi odzvanjano tudi besede pesmi Ljubezen Katje Perat iz pesniške zbirke Davek na dodano vrednost in Barbare Korun iz pesmi Pridem takoj. Soustvarjalec in izvajalec predstave je tudi igralec Klemen Kovačič, ki dogajanje na video sceni okviri z besedo, s pesniškimi verzi, tudi je dobrodošel partner plesnega dueta ali celo terceta te virtualne poetike o ljubezni mladostnih utripov, (ne)izpetih želja in razočaranja. Zahtevno delo je opravil režiser VR-videa, in avtor glasbe August Adrian Braatz, ko je posnetke združil v sijoče virtualno skladje koreografske vizije, tudi zaobjel mladostno sugestijo treh nastopajočih akterjev.
Kot rdeča (ljubezenska) nit te virtualne predstave so umeščeni rdeči, s helijem napihnjeni baloni, ki lebdijo in barvito opomnijo na virtualno (zračno) rdečilo ljubezni. Čeprav se v projektu baloni zaznajo kot leteče spremstvo, pa prisotne obiskovalce ob koncu kar resnično pričaka usidran rdeči balon sredi odra, ob njem tudi nasmejani avtorici. O mladostnem navdihu ljubezni pripoveduje tudi prefinjena plesna estetika Patricije in Tjaše, zavita v virtualno sfero, ki odpira nove sobane in poglede še ne povsem predihanih čustvenih vezi ali prečiščenih srčnih globin.
V svetlobno polje virtualnega hrama pred gledalca najprej vstopita dve mladi ženski, plesalki, nenavadno podobni, kar enakih energetskih in umetniških potencialov, kot bi ravno prispeli iz nekih sanjskih obzorij spomina. Sta avtorici sijočega mladostnega optimizma, tudi se radovedno podata na usklajeno plesno popotovanje plesne lirike, mladostnih spominov in čustvenih obzorij. Gledalec ima občutek, da je tu na sceni in med njima, sicer sebe ne vidi, vendar vse, kar se zazna na VR-videu, mu daje občutek, da se dogaja ob njem. Ko avtorici vihrata v svoji plesni kompoziciji čez svetlobne dvorane, sta v enem trenutku tudi pravi velikanki, trenutek pa tako slikovito blizu, da bi se gledalčevo telo kar umaknilo, da bi ga ja lahko neometano preleteli. Iz sijočih (zgornjih) prostorov se usmerita še v barsko pritličje, ki je v svoji temačnosti pravo nasprotje zgornjim dvoranam, vendar nekoliko bolj realno, ko celo ponuja sedežno razkošje. Od tu naprej jima ostane le še, da svoja spoznanja novo odkritih dvoran vtisneta v razstavni prostor idealizirane beline, ko sta (končno) prebrodili, tudi hudomušno uravnotežili rahla gibka in medsebojna neskladja. Ko v tej idealizirani čisti belini na novo ustvarjata nova statična skladja, nova ravnotežja, preden poletita na tlakovano zračno širino, kjer se končno lahko poigrata z rdečimi baloni. Ta na novo odprta zračna prostorska svežina deluje resnično osvežujoče, ko še gledalcu ponuja nov svež vdih, tudi je dozdevno neomejen zračni prostor, pa čeprav še vedno v virtualni dimenziji Odra 360.
Ogled polurne virtualne predstave Tebi se izkaže za nov, svež pogled v novo nastali virtualni svet slovenske uprizoritvene umetnosti. V izvedbi in navdihu Tjaše Bucik, Patricije Crnkovič in Klemena Kovačiča je to optimističen vzklik koreografskega prepleta čustvenih obzorij, ki gledalca popelje v svet sanjske umetniške estetike, za katero stoji tudi uspešna ekipa ustvarjalcev VR-videa in raziskovalcev virtualnega projekta Oder 360.
Ob pogledu na njuno koreografsko miniaturo, video predlogo VERT, prevlada občutek, da sta to svoje ustvarjalno srečanje prijateljsko še naprej predelovali v koreografiji VR-video posnetka Tebi. VERT se začne z nepremičnim opazovanjem Tjaše, ko na razdalji dvorane sledi plesnemu vhodu Patricije. Je kader osredotočenega opazovanja Tjašinih odzivov, tudi odločitve, da se pridruži plesnemu vhodu gibke vodene izvedbe. Tudi jo skuša evforično doseči, celo gibalno preseči, dokler se ne umirita, ko steče njuno novo plesno skladje, tudi novo nastali izziv v postavljanju avtorskega dueta, simpatično zaokrožene koreografske miniature.
Svoj uspeh s koreografsko miniaturo VERT sta nadaljevali še na letošnjem 33. plesnem festivalu Twilight in the round, festivalu poletnih večerov (junij–julij) v Firencah. Je festival uspešnih mladih in kreativnih koreografov, tudi skupin, vabljenih iz Italije in Evrope, kot že uveljavljenih profesionalnih skupin. O občutju na tem festivalu, kjer se v festivalski izbor prijavijo koreografske miniature v trajanju do sedem minut, je Tjaša na kratko poročala: “Iz Firenc prihajava z odličnimi občutki. Na odru Florence dance festival sva z najinim duetom VERT odprli večer Twilight in the round. Poleg dueta sva bili povabljeni, da predstaviva še svoje solo delo. Jaz sem nastopila s solom 01001001, Patricija pa z Hungry ghosts. Festival je potekal v čudovitem atriju bazilike Santa Maria Novella, pod dobro organizacijo in vzdušjem med nastopajočimi. Na Festivalu se je predstavilo 50 koreografov in plesnih kompanij, med katerimi so bila tudi kvalitetna mednarodna imena, kot so Aterballetto, Lior Tavori Dance Company, Kinesis CDC …”
Tudi želimo novih plesnih uspehov tako Tjaši Bucik kot Patriciji Crnkovič v njunem ustvarjalnem plesnem in koreografskem navdihu; seveda enako uspešno tudi ustvarjalcem in izvajalcem projekta Oder 360, ki mu je kar vredno in vznemirljivo slediti.
