Kramljanje ob čaju. S kom že?

Naslov predstave Pas de tea je simpatična (plesna) skovanka, ki utrne misel o snidenju ob čaju. Francoska  beseda  "le pas" v prevodu pomeni korak, "de" pa od, torej bi se smiselno naslov glasil korak ob čaju. V jeziku klasičnega baleta pa je "pas de" že ustaljeni izraz za plesni korak; v dvoje je to potem pas de deux ali duet …  Besedica tea izhaja iz angleščine in jo več ali manj dobro poznamo kot  čaj; v Angliji,  Švici in še kje pa je del popoldneva rezerviran za obredno pitje čaja. In naslov Pas de tea bi se po ogledu predstave lahko razumelo tudi kot  kramljanje ob čaju.

V prvi sceni se predstavita dve sedeči podobi, on in ona, vsak na svojem stolu, med njima pa kvadratna mizica, in sočasno prepletata prste svojih rok (spleteta palec-kazale-palec) ter navijata nekakšno nemo pripoved. Videti je, da se niti ne poznata, pa čeprav sedita v isti liniji, v istem okolju, ki se ga težko poimenuje čajnica, posebej še, ker sta odeta v belo oblačilo in okoli njiju vlada sterilna belina. Ko po določenem času istočasno vstaneta, se izkaže, da nosita (posebej za njega) nenavadno in popolnoma enako belo kvačkano obleko. Prav ob koncu in po aktivnem delu njunih monologov  pa sceno zapolni še okrogla mizica s čajnikom; in ko se tiho usedeta za mizico, ona skoraj neslišno izreče: "A boš čaj?" Ta nenadni konec da misliti, da je morda zaključna scena tudi možen začetek predstave, ki se v procesnem toku retrospektivno odvija. Drugi zorni pogled na nenadno povabilo pa ta isti trenutek osvetli kot dozdeven nov začetek.

V vmesnem prostoru med začetkom in koncem (ne glede na razglabljanje, kaj naj bi bil začetek in kaj konec) pa se izpiše cela paleta zanimivega gibalnega prepleta, burnih monologov, kopica intimnih izbruhov, osebnostnih padcev in dvigov, trenutkov obupa, nestrpnosti, mazohističnih napadov, norenja in  celo  avtogenega treninga v ponavljanju želenih besed: "Drugače sem v redu … Super sem …", skratka zavrti se scena vsakdanjih, osamljenih in neprilagojenih oseb obstoječe združbe.

Ne prvi in ne drugi pomislek o zaključku ali začetku predstave se nekako ne skladata z belo sceno in identičnim kostumom njega, performerja Matica Bobnarja, in nje, plesalke Kaje Janjič. Belo oblačilo proti koncu, in po njeni sceni petja zamenjata še za daljše rdeče krilo – rdečo romantično obliko tutuja (kostumska estetika Kaja Polajnar).
Koreografija, scena in video je delo Kaje Janjič, diplomantke sodobnega plesa, baleta in koreografije na plesni akademiji SEAD, ki trenutno končuje likovni študij na A.V.A – smer fotografija v Ljubljani. Scena, ki jo je postavila Kaja, je likovno čista, med odrom in gledalce pa je še  vrinjena viseča prozorna zavesa, ki jo sestavljajo tu in tam popisani listi folije, ki se berejo kot iztrgani listi iz zasebnega dnevnika. Predstava je postavljena na Velikem odru Španskih borcev, kjer so usidrani tudi gledalci; v tej neposredni bližini izvedbe in v siju odrskih luči ( svetlobno oblikovanje Luka Curk) se živo barva ozračje izvedbe, kar glasba Jerneja Kapusa še dodatno poglablja.

Koncept in besedilo njunega prvenca je postavil Matic Bobnar, po izobrazbi usmerjen v politične vede, vendar pa performer, ki je vse bolj prisoten na poljanah kulturne. Tako Kaja kot Matic sta močno ekspresivna v svojih interpretacijah. Govor in scena minimalističnih vzgibov so njegova domena, njena moč plesne invencije pa je že razpoznavna; je temperamentna, odločna in prepričljivo izpovedna plesalka. Njeno plesno polje zakritih in neizpovedanih travmatičnih stanj, ko svoje gibalne povezave gnete in tali na tleh, posebej pa izpisuje na ravni ploskvi bele mize predstavlja sugestivni presežek in gonilno moč uprizoritve. Največkrat pa akterja zrcalita v svojih vzgibih in reakcijah psihozo negotovosti in strahu, ki se v beli sceni in v enakih belih oblačilih zlahka istoveti z mejnimi stanji ali psihotičnimi izlivi določene populacije  določenih centrov.  Vseskozi pa le ostane odprto vprašanje: Zakaj ravno čaj?! Je to povabilo tujca osebe na čaj in v svet lastne samote ali pa pričakovanje stiska tople človeške roke; pa čeprav Kaja pred začetkom pojasni, da je naslov pač besedna igra in ni pomensko razpoznaven. Tudi ni povsem jasna identična kostumska belina, še manj pa rdeča preobleka. Rdeča barva sicer deluje poživljajoče, tudi kratek video prikaz doprinese k razumevanju osebnostnih stanj in petje ukaže še na en talent plesalke, vendar zakaj vse hkrati!?
Plesno-gledališka predstava Pas de tea vsebuje več dorečenih in kompaktno zasnovanih pasusov, izpisanih v globinah razmišljanja in zarezanih v osebnostna stanja, vendar ji kot celoti manjka jasno strukturirana dramaturgija, predvsem pa izkustveni režijski prijem. Res je, da vsak posameznik lahko po svoje dojema in vidi neko koreografsko stvaritev. Predstava Pas de tea pa ni le skovanka gibalne abstrakcije  zapakirane v likovno estetiko, saj prav konkretno posega v domeno gledališke uprizoritve, kjer beseda in scena predstavljata del oprijemljive ter zaokrožene celote in kjer se ne izpostavlja le prijetno in gledljivo, še manj pa ne dorečejo "zakajčki". 

View Gallery 5 Photos