Spomnimo, da se je korejski Nasmeh začel letošnjega februarja z otvoritveno in atraktivno ritmično gibalno predstavo znamenitih korejskih tolkal Dulsori; po razstavah, gledališkem programu, koncertnem in filmskem ciklu ter izbrani literaturi te azijske države je prišla na vrsto še sodobna plesna uprizoritev njihove skupine Laboratory Dance Project iz Seula, s katero se je festival Nasmeh Evrope sredi junija tudi končal. To je bil že 10. festival po vrsti, ki ga naš kulturni hram CD namenja spoznavanju oddaljenih kultur in s katerim smo se lahko v teh desetih letih srečavali tudi s plesnimi kulturami oddaljenih kontinentov ter izbranih držav.
Plesno uprizoritev skupine Laboratory Dance Project/LPD Koreja so sestavljale štiri polurne koreografije štirih korejskih koreografov v izvedbi osmih plesalcev in ene plesalke. Sicer smo se s korejsko plesno skupino LDP v CD srečali že ob koncu leta 2004 na premierni predstavi Endless štirinajstih korejskih plesalcev pod vodstvom in v koreografiji našega plesalca, pedagoga in koreografa, letošnjega nosilca Župančičeve nagrade za ustvarjalni ciklus zadnjih dveh let (2010-2012), ustanovitelja zavoda EN-KNAP in umetniškega direktorja Kulturnega doma Španski borci, Trboveljčana Iztoka Kovača. Na festivalu Modafe v Seulu leta 2004, ki je potekal od 14. aprila do 2. maja, je bil Iztok Kovač povabljen kot gostujoči koreograf in je takrat s korejskimi plesalci LDP postavil že omenjeno koreografijo Endless. V njihovi letošnji predstavitvi, v praktično polni Linhartovi dvorani, so nastopili moški predstavniki plesnega ansambla: Changho Shin (ustanovitelj skupine LPD), Sunghoon Kim, Suntae Lee, Insoo Lee, Jinwook Ryu, Dongkyu Kim, Pansun Kim, Yongwoo Lee – imena zadnjih treh nastopajočih smo lahko zasledili že leta 2004 v predstavi Endless. Edina ženska predstavnica Bora Kim se je predstavila z avtorskim solističnim nastopom v svoji sugestivni plesni izpovedi Monolog.
Prva od štirih koreografij nosi naslov Si vesel, da me vidiš?, koreografija Misook Jeon, v kateri je zaplesalo šest plesalcev ansambla (Changho, Dongkyu, Pansun, Yongwoo, Suntae) na glasbeno zloženko Pan Sonic- Vaihtovirta-Johto 3.
Praktično so me enake misli pestile ob njihovi četrti koreografiji, nadvse dinamični atrakciji koreografa Changhoa Shina, Brez komentarja, kjer je nastopilo vseh osem plesalcev. Popularna glasba, Transglobal Underground ´Ali Mullah´ in Goran Bregovic ´Babilon´, je še dodatno spodbujala veselo vzdušje in izkazano navdušenje gledalcev nad uspešnimi akrobatskimi izvedbami nastopajočih. Začetek je bil smiselno oblikovan in ples se je začel v obetavni prostorski dinamiki, v ospredje pa sta kaj kmalu postavljeni moška gibalna spretnost in moč. Res da so narodi azijskega vzhoda (Kitajci, Korejci, Japonci) sila gibčni, kar je mogoče opaziti tako pri plesu kot pri športu, in zdi se, kot da bi to bil tudi namen Changhove koreografije, da predstavi všečno gibalno akrobacijo z veselimi dodatki narodnih korakov ob tolčenju stopal, dlani, atraktivni hoji po rokah in potenciranih akrobatskih padcih ter dvigih … in veselja, ki vodi v plesno ekstazo, ki je sestavni del skoraj vsake narodne folklore, gotovo je tudi del korejske dediščine. Na koncu pa je koreograf svoje plesalce poslal še med gledalce, kar tako … kot nekaj novega? … Zabavnega?… Ali pač "šov" mora biti!
Če pa apliciram koreografijo Brez komentarja na naše obstoječe umetniške tendence, ki želijo umetnost še bolj očitno pomesti v primeže tržnih niš, sledi sporočilo: umetnosti željni naj sanjarijo ob knjigah Enciklopedije umetnosti ali pa naj se v svoji potencialni ustvarjalnosti prepustijo uličnemu življenju obsijanim s soncem in z glorijo umetnosti. No, ob drugih dveh koreografijah plesne skupine LDP Sodobno občutje in Monolog pa tovrstni pomisleki niso bili potrebni, kajti plesni umetnosti je bilo povsem zadoščeno.
Koreografija Monolog povezuje zgodbo na treh nivojih v treh umetniških dimenzijah. Čustveno poglobljeni pripovedi in zgodbi Bore Kim sledimo na videoposnetku na stenskem ozadju odra, medtem ko Bora kot plesalka stoji ob strani in kot v jeziku gluhih ter prelepi plesni igri prstov, dlani in rok vizualno in v živo prevaja svojo video pripoved.
Tretja dimenzija zgodbe nastopi ob zaključku te predhodne dvodimenzionalne predstavitve na ploskvi videoposnetka in ob sugestivni igri plesalkinih rok. Na svetlobni stezi odrskih luči sklepnega dejanja Monologa stoji plesalka Bora Kim, ki v statiki druge in pete plesne pozicije ter v minimalizmu telesnega gibanja iz svojih globočin čutenja dobesedno izvija mladostno bolečino in jo predaja v objem odra.
Bilo je to enkratno doživetje, ne le kot sugestivna izpoved, kot umetniški monolog čutne plesne ustvarjalke Bore Kim, ampak tudi kot moč ženske subtilne energije nasproti moški telesni premoči izkazani v treh drugih uprizoritvah.
Prvi del plesnega programa LDP je tako svoj vrhunec doživel na dveh nivojih v moškem plesnem spektru Sodobno občutje in v ženski umetniški milini Monolog, da bi po odmoru in v četrtem segmentu plesne predstavitve skupine LDP doživel umetniški padec, pa vendar iz drugega zornega kota gledano super plesni šov Brez komentarja.
Na veliko veselje ljubiteljev kulturnega dogajanja je ogled predstave bil prost, brez plačila vstopnine. Darilo ali lepa gesta organizatorja, ki spominja na stare čase, ko se je za kulturo tenkočutno skrbelo in so umetniki imeli tudi svoj priznani status.
In kot se je izkazalo, je bil program štirih koreografij korejske plesne skupine LDP dobrodošel raznovrstni populaciji tokratnih obiskovalcev; koreografiji Sodobno občutje in Monolog prav gotovo ljubiteljem poglobljene plesne umetnosti, koreografija Si vesel, da me vidiš? za vse tiste gledalce, ki se velikokrat ne srečujejo s sodobnimi plesnimi tokovi in jih je ta ob kvaliteti izvedbe mogoče navdihnila za kako novo tovrstno predstavo, koreografija Brez komentarja pa se je izkazala idealna za vse, ki imajo radi vzdušje šova in cirkuške gibalne atrakcije.
