O Fortuna, kakor luna, spremenljiva venomer, pada, vstaja v ščip iz mlaja − vse življenje klet nemir
Zanimivo je, kako lahko verzi, ki so bili napisani že skoraj osemsto let nazaj, tako popolno opišejo čase, v katerih živimo. V zadnjem letu se je za vse (za umetnike pa še posebej) življenje obrnilo na glavo in postalo izjemno nepredvidljivo. Gledališča po vsem svetu se vnovič in znova odpirajo ter zapirajo, predstave načrtujejo in odpovedujejo, umetniki pa so v veliko primerih bili primorani se prilagoditi situaciji in prenesti svoja umetniška dela na splet. Carmina Burana, plesna stvaritev koreografa Edwarda Cluga, je bila prvotno načrtovana za premierno uprizoritev v novembru 2020, vendar je bila odpovedana zaradi zdravstvenih razmer v državi. Dnevi, tedni, celo meseci so minevali in spraševali smo se, če bo predstava sploh kdaj ugledala žar odrskih luči. Tako je bilo kar nekaj časa. In nenadoma se je vse spremenilo. Vaje za Carmino so se začele in izvedeli smo, da bo predstava premierno predvajana na nacionalni televiziji na programu RTV SLO 2. Tako sem se, s prihajajočo premiero, odločil raziskati malo globlje knjižno in glasbeno podlogo Carmine Burane ter skozi intervju s koreografom Edwardom Clugom podati še nekaj podrobnosti, ki bodo morda lahko še dodatno popestrile ogled predstave. Preden pa preskočimo na intervju, moramo za nekaj trenutkov potovati nazaj v preteklost, vse do stvaritve tega izjemnega glasbeno literarnega dela.
Zgodba Carmine Burane (Pesmi iz Benediktbeurna) se je začela daleč nazaj, natančneje leta 1803, ko so v samostanu v Benediktbeurnu v Nemičiji odkrili zbirko pesmi iz enajstega, dvanajstega in trinajstega stoletja pod imenom Codex Buranus (Buranus je latinski pridevnik, ki pomeni ‘iz Benediktbeurna’). Pesmi so bile napisane v latinščini, ki je bila skupen jezik potujočih pesnikov, študentov itd., srednjeveški visoki nemščini in stari francoščini. Pesmi so posvetne narave in opisujejo vsakodnevne žalosti in radosti v življenju potujočih študentov, ki obsegajo vse od nepredvidljivosti usode do prvih ljubezni pa do ‘umazanih dogodivščin’ v gostilni. Knjigo bi lahko opisali kot neobrzdano slavljenje življenja in sedanjosti skozi šaljivo, pikro, včasih morda celo cinično perspektivo. Zbirka je bila uglasbljena kar nekajkrat, toda najbolj poznano adaptacijo v glasbeno delo je napisal Carl Orff leta 1936, ko je iz celotne zbirke vzel 24 pesmi in napisal glasbeno kantato, katere celotni naslov se glasi ‘Carmina Burana: Cantiones profanae cantoribus et choris cantandae comitantibus instrumentis atque imaginibus magicis’ (pesmi Beuerna; posvetne pesmi, ki jih pojejo solisti in zbor ob spremljavi instrumentov in čarobnih podob) ali Carmina Burana, kot jo poznamo danes. Orffova stvaritev (in še posebej pesem O fortuna) je dandanes ena najbolj poznanih glasbenih del iz klasičnega repertoarja in je pogosto uporabljena v filmih, reklamah itd. zaradi svoje skrivnostne in grandiozne atmosfere. Prav tako je kar nekajkrat bila postavljena kot balet. Postavitev, o kateri govorimo v tem članku, prihaja od svetovno znanega koreografa Edwarda Cluga, s katerim sem tudi opravil intervju, da bi zase in za občinstvo poizvedel malo več o predstavi.
Kako je nastala zamisel za ta projekt? Zakaj ste se odločili prav za to glasbeno delo?
Zamisel ni bila moja, sprožil jo je Ivan Cavallari, umetniški direktor Grandes Ballets Canadienes iz Montreala. Po premieri Stabat Mater, ki smo jo uspešno uprizorili z omenjenim baletom, me je Ivan vprašal, če bi zanje ustvaril Carmino Burano. Takoj sem odvrnil zaradi predsodkov, ki sem jih imel v zvezi z naravo glasbe, ki se mi je zdela neprimerna za moje nadaljnje koreografsko raziskovanje. Pozneje so se predsodki dokazali kot neutemeljeni in sem danes hvaležen za to izkušnjo. Enako velja za Stabat Mater, ‘naročila’ katere sem se dolgo časa branil iz podobnih razlogov.
Bi lahko za nas opisali svoj proces raziskovanja za ta projekt? Ste se opirali bolj na delo samo ali ste uporabljali še kakšno dodatno literaturo?
Največji izziv je bil najti svoj smisel znotraj Orffove celovitosti in se izogniti predvidljivi interpretaciji glasbe. Nekateri momenti so tako konkretni in na nek način zaključeni, da ti ne prepuščajo veliko prostora za druge elemente. Razen če se neposredno odzoveš glasbi in s plesom poveš isto stvar. Te dvojnosti sem se bal in se skozi celotni proces skušal ne le izmuzniti tej ‘skušnjavi’, ampak tudi najti svojo pot.
Kako ste se spopadli z adaptacijo 24 starodavnih pesmi v koreografski jezik?
Verze sem skrbno proučil in ugotovil, da osnovna zamisel, ki združuje vse pesmi, izvira v pomladanskem prebujanju narave in rojstvu novega življenja. Posledično prebujanje poželenja v mladem telesu, ki hrepeni po slastnem sadežu, predstavlja nekako iztočnico za popotovanje po 24 pesmih. In tukaj sem sam našel navdih. Gonilna sila, ki konstantno privlači nasprotna polja oziroma v tem primeru spola, je osnova za koreografski mehanizem v predstavi.
Je struktura predstave nastala organsko skozi ustvarjalni proces ali ste jo imeli že v glavi, ko ste začeli s koreografijo projekta?
Oblika, ki sem jo imel v glavi na začetku, je bil krog, velik krog, ustvarjen s 30 plesalci, ki strmijo v jedro te popolne oblike. Bolj ko postane krog manjši in strnjen, več napetosti in sile se nabira v njegovem jedru. Kot vemo, se uvodna pesem O Fortuna simbolično sklicuje na kolo sreče, in potreboval sem ključ, da jo lahko odprem. Ko sem ga nehal iskati, so se začele stvari naravno odpirati, prizor za prizorom.
Vaše predstave so velikokrat zelo bogate s simboliko, ki se navezuje na delo, ki ga adaptirate. Bi lahko izpostavili nekaj stvari v predstavi, za katere mislite, da bi moral biti nanje gledalec/gledalka še posebej pozoren (vsebinske, koreografske, kostumografske itd.)?
Stvari se morajo zgoditi spontano. Gledalca ne želim obremeniti s svojimi zamislimi, ampak ga, prav nasprotno, želim ‘razorožiti in ga nežno in nevsiljivo vključiti v celotno dogajanje. Gledalec je zmeraj tisti, ki sklene naš krog, zato ga potrebujemo, da lahko naš svet zaživi v skupni gledališki izkušnji.
Vam je kompleksna in velikokrat nesimetrična glasba Carla Orffa predstavljala velik izziv za ustvarjanje ali vam je služila bolj kot navdih? Kako ste se z njo spopadli?
Carmina Burana je postala izjemno popularna in uporabljena v 20. stoletju. Sam sem iskal drugačne poti, ki bi meni in gledalcem lahko nudile drugačna doživetja nad že znanim in pričakovanim. S tem se nisem želel oddaljiti od glasbe, ampak se ji približati, razumeti in jo sprejeti kot fenomen, ki ga sama predstavlja.
Obstaja v predstavi določen trenutek, ki vam je še posebej pri srcu? Bi ga lahko zaupali?
Plesalci ustvarjajo v velikanskem prstanu Marka Japlja, nepozaben prizor:.
Vidimo samo njihove gole noge, obrnjene proti nebeškemu morju, v katerem se rahlo zibljejo kot nežna trava na dnu oceana.
Carmina Burana bo premierno predvajana na RTV SLO 2 v nedeljo, 16. 5. 2021, ob 21.00. Vljudno vas vabimo in upamo, da vam bo prinesla toliko veselja, kot ga je nam.
