V letošnjem programu 26. mednarodnega festivala Mladi levi je bila v ospredju moč zgodbe, intimne osebne pripovedi, največkrat scensko zaokrožene, na široko pa razpirale družbene in kolektivne značilnosti časa, tudi se iskrile umetniške rešitve v obliki delavnic, pogovorov, mestnih obhodih, druženju.
Mladi levi so se zaključili 26. avgusta v dvorani Stare Mestne Elektrarne Elektro Ljubljana (SMEEL) z glasbenim performansom, scenskim šovom britanske umetnice Lucy McCormick Življenje: v živo! (Life: Live!). Ni kaj reči, zabavali smo se, tudi obnemeli in se spraševali, le kam sili današnja glasbena scena pop kulture. Že na Evroviziji sledimo tovrstnemu scenskemu blišču, tudi vsemogočim efektom, ko nastopajoči pevci niso več v prvi liniji, saj že vse drugo sili v ospredje kot kakšen velik scenski okvir, ki celo zasenči glavnega akterja.
V svojem avtorskem projektu Življenje: v živo! je Lucy McCormick le bila glavna in edina junakinja, tudi ves čas v scenskem ospredju; je pevka, akterka in je živ scenski impulz. Že na začetku so po njej zlivali barve (od glave do pet), medtem ko se je vdajala spevnim nizkim ali visokim tonom svojega vokala, tudi jo postavili pod prho, sušili, prenašali kot kak spevni paket, njen glas pa ves čas neverjetno prodoren in svež. Na koncu se predstavi še v veličastnem finalu, v ogromnih napihnjenih uhljih slonovskega modela, ko v njih skoraj utone njena krhka postava, vendar glas še vedno na nivoju, jasen in speven. Morda smo pričakovali še (cirkuški) polet v slogu Disneyjevega slončka Dumba, kar bi gotovo bila svetovna špica popevkarske šov scene! In je Lucy McCormick nedvomno dobro uigrana performerka, je zabavna, za povrh še animatorka, pa pevka izredne kondicije, čeprav na koncu verjetno skoraj povsem utrujena … Ja, Življenje: v živo! se zdi kar lucidno in nevarno, predvsem pa zabavno v produkciji dobrih songov in izvedbi pop pevke in performerke Lucy McCormick, ki v svoji interpretaciji izlušči še nekaj pikrih bodic. Sama gotovo ne bi zmogla preleteti scene in se sukati okoli gledalcev, prav tako se ne vzpenjati pod strop dvorane, če ne bi imela kolegialne pomoči dveh partnerjev, ki sta skrbela zanjo in jo tudi prenašala, dveh dobrih animatorjev, akrobatov in plesalcev: Morven Mulgrew, JD & Lennie; končna nagrada pa kolektivno navdušenje prisotnih.
Na odru SMEEL je po predhodni delavnici (19.) potekalo še kolektivno mreženje naključno izbranih parov, ki so medsebojne odnose reševali v predstavi češko-slovenskega kolektiva Dueti (Duets): Temporary Collestive, Tereza Ondrova, Petra Tejndorova in kolektiv; ko se je brez besed, le s pogledi skušalo doseči zastavljeni cilj, predhodno izpisan na koščku papirja. Ne glede na status ali starost izvajalcev, ki so se srečali in medsebojno sodelovali že na delavnici, je bil končen rezultat uspešno opravljen, tudi zaključen, kajti naloga je vselej zahtevala, da se par v določenem trenutku izvedbe poglobi, uravnovesi, se sočasno začuti in odloči za zaključno dejanje, za skupen odhod s scene. Dueti so se neslišno sporazumevali in se brez besed poglabljali v neposrednem pogledu iz oči v oči, nalogo pa izvajali le v rahlih premikih, vendar docela osredotočeno na cilj. Naloge so bile nenavadne, celo absurdne, izvajalci, čeprav neprofesionalci, pa jih kar posrečeno izvajali. Ko pa se v duetu znajdeta profesionalca odrske scene, potem je to enkratna scenska ‘miniaturka’, ki sta jo uprizorila Mojca Pačnik in Mitja Lovše; naloga pa zahtevala, da zapojeta svojo najljubšo pesem na del telesa (na koleno) svojega partnerja. Vprašanje nastopi: Kdo se bo premaknil prvi, tudi kako in kam se bo usmeril? Po trenutku tišine je sledil nepričakovan obhod Mojce okoli Mitje, on pa nepremično stal, tudi ko se je zaustavila ob njegovem levem komolcu, ga upognila in vanj čudovito zapela nekaj začetnih verzov pesmi Fly me to the moon Franka Sinatre, in se brez besed vrnila nazaj na svojo začetno pozicijo. Nato je sledil novi trenutek tišine, ko je Mitja za svojo najljubšo pesem izbral pesem Solsbury Hill Petra Gabriela, tudi nalogo resno rešil s svojim spevnim glasom. V tej svoji (impro) ‘miniaturki’ v slogu nemih filmskih dni je duet Lovše-Pečnik kar dobro razvnel dvorano.
V Plesnem Teatru Ljubljana je 20. avgusta potekalo intimno, bolj ponotranjeno kot le fizično razgaljenje moškosti; ki je poslovno največkrat vpeto v črnino sakojev in sivino klobukov. Kar je v svoji magistrski predstavi Zadeti (Dve ali tri besede o ekstatični moškosti) (HIGH) (Two or three words about ekstatic masculinity) režiral in luščil mehiški gledališki ustvarjalec Daniel Victoria, v svoj tercet ekstatične moškosti pa povabil soustvarjalca iz Poljske in Slovenije: Michala Salwinskega in Aljošo Lovrića Krapeža.
V predstavi se je dokaj nelagodno sledilo neprijetnemu nadlegovanju, ki poteka med akterji terceta, ko se eden na drugega lepijo, prilepijo, tudi sesajo kožo onega drugega ali pač zagrizejo, ko s silo zobje zapičijo v meso. Ko držiš nekoga za vrat ali mu pač slinasto pihaš za vrat, naslednje, kar sledi, je tepež, metanje ob tla, stopanje z vso težo po telesu drugega … In so kapljice potu letele po dvorani, ki so jo sede obkrožili gledalci. Oni pa žareli, se v predahu eden drugemu nasmihali, v presledkih objemali, tudi poljubljali na čelo, pa še rekreativno ali športno obletavali dvorano, torej nabirali kondicijo vse do ekstaze, ko se Daniel Victoria usmeri na dolgo neonsko cev/svetilko, ki je bila del scene, in se s sijočo lučjo postavi na sredino dvorane, nato jo skupaj s težkim okvirjem in žicami zaluča na rame, z rokami pa se obesi nanjo; končna prispodoba pa mučenik, ki križa samega sebe. Trije junaki so bili prepoteni, zagreti, zadihani, tako da je ob tem raziskovalnem luščenju moške osebnosti sledilo nujno slačenje do nagega; gledišče pa ostalo dokaj podhlajeno. Predstavi se sledi kot raziskovalni nalogi, ki se na sceni gradi in raziskuje, kar je gotovo zanimivo in zahtevno za raziskovalce/ustvarjalce, morda tudi za opazovalce, ki lahko (in če) pridobijo še kak uvid. Sicer je koncept zanimiv, ko tokrat neposredno in poglobljeno ravno moški skušajo razgaliti moški rod, pač zarezati v kalup zglednega podjetnika ali pač resnega in odraslega ‘masculine’, tako kot se spodobi, in je teoretično ter družbeno konstruirano. Ob konceptu se (po žensko) sprašuješ, če je to ekstatična moškost, da se najprej mlatiš, potem pa športno trepljaš. Je torej ekstatična moškost ena sama nenehna borba za prestiž, za razkazovanje lastne moči? Povprašala sem znanca (Gorenjca), kaj on meni o pretepu, je morda moška zasvojenost, zanosnost. V trenutku se je odzval s pozitivnim mnenjem, kajti od malega so se med seboj ‘garbali’, tudi pozneje za prazen nič ali zavoljo potrebe, kljub temu pa bili prijatelji. V pogovoru z Danielom Victorio sem le dobila nekaj razsvetljenja. Njihova naloga je bila, da se fizično spravijo eden na drugega, če pa nastopi bolečina, potem se da znak za konec, težave pa uravnajo v prijateljskem objemu, in seveda če do tega pride, tudi se slečejo do nagega. Zanimalo ga je, kaj menim o prispodobi dolge neonske luči, odgovorila sem, da meni predstavlja težo bremena, torej bolečino, ko se s predmetom obteži lastno hrbtišče; čeprav po svoji obliki in v sferah domišljije bi lahko bila še kaj možatega, sicer pa so moči fizično močnejšega spola vidne in prisotne na vseh področjih življenja, da ne omenjam bojev in vojn; saj živimo v času patriarhata.
Mladi levi so že od samih začetkov jadrali, tudi zajadrali v mnoge kotičke družbe, sledili kulturnemu in umetniškemu dogajanju časa, predstavljali mlade potenciale, kot tudi nove scenske zamisli. Enako je bilo na letošnjem 26. festivalu Mladi levi, sicer bolj usmerjeno v značilnosti časa in kolektivnega sobivanja, kot tudi v novodobno pripoved. In je celoten letošnji program bil predstavljen v 39 festivalskih dogodkih, ko pa se nekaj konča, potem vrejo nova pričakovanja; ko se bo čez leto dni na novo dogajalo na sceni mednarodnega festivala Mladi levi, sedemindvajsetega po vrsti.
